Jedro

V zvezi z vprašanjem, ali, in če, katero, pogodbeno ali delovno obveznost je tožnik s svojim ravnanjem kršil, je treba kot odločilno upoštevati okoliščino, da je šlo kljub temu, da je do tožnikovega ravnanja, ki je bilo razlog za podajo izpodbijane odpovedi, prišlo izven njegovega delovnega časa, vendarle za dejanja v zvezi z delovnim razmerjem. Tožnikovo ravnanje je bilo povezano z aktivnostmi delodajalca, ki je tožniku ob izteku njegovega delovnega časa v prostorih delodajalca vročal vabilo na razgovor glede disciplinske kršitve, kot tako pa je imelo neposredno zvezo z njegovim delovnim razmerjem.

Vsak delodajalec od svojih zaposlenih utemeljeno pričakuje in zahteva spoštljiv odnos do sodelavcev in nadrejenih. Za presojo obstoja pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR pa je odločilna tudi okoliščina, da tožnik v zvezi z ugotovljeno kršitvijo vse do sodnega postopka ni navedel nobenih resnih razlogov, zaradi katerih bi lahko bila stopnja njegove odgovornosti zmanjšana, niti se za svoje ravnanje ni opravičil. To bi lahko storil bodisi na zagovoru pred podajo izpodbijane odpovedi, na katerega ga je tožena stranka vabila celo dvakrat, pa se ga ni udeležil, bodisi pisno, pa tudi na druge, manj formalne načine.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti, vključno z zahtevkom za povrnitev stroškov postopka, zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu „prodajalec“. Dne 17. 9. 2008 mu je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana iz razlogov po prvi in drugi alineji prvega odstavka 110. člena Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR). V obrazložitvi navedene odpovedi je tožena stranka tožniku očitala: 1. da je kršil delovne obveznosti (konkretno določila členov 31, 32 in 35 ZDR), kršitve pa imajo tudi vse znake kaznivega dejanja razžalitve, s tem ko je 3. 9. 2008 ob 12.10 uri, ko mu je vodja M. M. predal pisno vabilo na razgovor k direktorju D. K. glede disciplinske kršitve, prejeto vabilo zmečkal in ga vrgel v M. M., pri tem pa ga grobo zmerjal s kletvicami, zamahnil z roko in odšel, ter 2. da je naklepoma huje kršil delovne obveznosti (konkretno določila 11. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 3. 2007 in členov 31 ter 32 ZDR), s tem ko se na opisani način ni odzval vabilu na razgovor.

2. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Posledično je ugodilo tudi nadaljnjim zahtevkom tožnika, vključno z reintegracijskim. Ugotovilo je, da je bil tožnik vabljen na razgovor k direktorju izven njegovega delovnega časa (tožnik je imel kot invalid III. kategorije pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega), zato njegov neodziv na vabilo ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti, ki bi bila storjena v nasprotju določili njegove pogodbe o zaposlitvi in ZDR, kot mu je bilo očitano v izpodbijani odpovedi, ter posledično tudi ne more pomeniti utemeljenega odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. Glede prve očitane kršitve (odpovedni razlog po prvi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR) pa je ugotovilo, da je tožnik po prejemu vabila na razgovor s svojim ravnanjem res razžalil nadrejenega delavca in direktorja, vendar pa je kljub izpolnjenim znakom kaznivega dejanja razžalitve presodilo, da ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Pri tej presoji je upoštevalo zlasti naslednja ugotovljena dejstva: da je moral tožnik kljub temu, da je imel kot invalid III. kategorije pravico do dela s polovičnim delovnim časom (4 ure dnevno, od 8. do 12. ure), pogosto delati preko tega delovnega časa; da je tudi do njegovega ravnanja, ki je bilo razlog za izpodbijano odpoved, prišlo izven njegovega delovnega časa, ob 12.10 uri, na razgovor pri direktorju pa bi moral čakati še do 13. ure; da je bila njegova reakcija hitra in nepremišljena, šlo je za enkraten in trenuten izbruh jeze po dogodkih in napornem delu glede na njegovo zdravstveno stanje; da pred tem ni bil disciplinsko obravnavan ter da je v svojem zaslišanju pred sodiščem tudi sam priznal, da je bilo njegovo obnašanje neprimerno in neetično.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

4. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ima izpodbijana sodba v zvezi z odpovednimi razlogi nejasne in pomanjkljive razloge. Tako nima razlogov o dejstvu, ali je tožnik vabilo raztrgal, kot je izpovedal, ali pa ga je skupaj s pisemsko ovojnico zmečkal in vrgel v nadrejenega delavca M. M.. Kljub temu, da je tožena stranka v dokaz predložila originalno zmečkano vabilo, izpodbijana sodba v zvezi s tem nima razlogov. Po mnenju tožene stranke gre za ključno dejstvo in za oceno verodostojnosti tožnikove izpovedi. Prav tako iz izpodbijane sodbe ni jasno, ali je sodišče ugotovilo eno ali dve očitani kaznivi dejanji razžalitve. Nejasni so tudi razlogi o kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik storil s tem, ko se ni odzval vabilu na razgovor. Tožnik je bil vabljen še istega dne na razgovor zato, ker je v delovnem kolektivu običajno, da se sporne stvari rešujejo, ko so še sveže, s čimer se pridobijo informacije vseh udeležencev. Na vabilo za razgovor se tožnik ni odzval niti ni v zvezi s tem nikogar kontaktiral naslednje dni po dogodku. Povsem nejasni so razlogi sodbe sodišča prve stopnje o okoliščinah, na katere se sklicuje tožnik v zvezi z njegovim delom in delovnim časom. Ni jasno, na podlagi česa je sodišče prve stopnje prišlo do takšnega zaključka in v čem naj bi te okoliščine vplivale na postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje je pomembno tudi vprašanje obstoja pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Sodišče sploh ni razčistilo, ali je bilo ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. V sodni praksi je sprejeto stališče, da so podani pogoji za odpoved pogodbe o zaposlitvi, če je dokazano, da je bil delavec nasilen, napadalen ali če je uporabljal žaljive besede. Uveljavljeno je tudi stališče, po katerem že dejstvo, da ima kršitev znake kaznivega dejanja, predstavlja okoliščino, zaradi katere nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka. Obnašanje tožnika, kot ga je sodišče povzelo v razlogih sodbe, ni opravičljivo in negativno vpliva na kolektiv tožene stranke. Če bi tožena stranka tožniku dopuščala delo, bi takšno ravnanje konkludentno spodbujala in posegla v temeljne pravice tožnikovih sodelavcev. Upoštevati je treba vrsto in težo dejanja ter vpliv, ki ga je ravnanje imelo na zaposlene. Izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje nimata razlogov o odnosih med delavci tožene stranke. Sodišče ni dokazno ocenilo izpovedi prič K., K., M., H., V. in B.. Sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo dolgoletnega direktorja tožene stranke M. B., čeprav je njegova izpoved ključnega pomena. Za svoje dejanje se tožnik nadrejenim ni opravičil. Izpodbijana sodba in sodba sodišča prve stopnje tudi nimata razlogov o tem, da se je tožnik pred prihodom na sedež družbe z M. pogovarjal po telefonu in mu je ta povedal, da bo vabljen na razgovor, kar kaže na to, da vabilo na razgovor za tožnika ni bil nepričakovan dogodek. Glede odnosov med tožnikom in delodajalcem sta sodišči druge in prve stopnje sledili izpovedi tožnika, nista pa ustrezno ocenili izpovedi ostalih prič. Prav tako sodišči nista pojasnili, na kakšni podlagi sta prišli do zaključka, da je moral tožnik pogosto delati preko svojega delovnega časa. Tožena stranka predlaga spremembo pravnomočne sodbe v smeri zavrnitve tožbenih zahtevkov oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je utemeljena.

6. Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

7. Pretežni del revizijskih navedb se, čeprav preko zatrjevanja procesnih kršitev, navezuje na ugotovljeno dejansko stanje. Ker pravdne stranke z uveljavljanjem procesnih kršitev ne morejo vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in nato pravilno sprejeto na drugi stopnji, revizijsko sodišče navedb, ki presegajo ugotovitve iz izpodbijanih sodb oziroma odstopajo od njih, ni upoštevalo.

8. Neutemeljen je revizijski očitek, da ima izpodbijana sodba nejasne in pomanjkljive razloge, s čimer revidentka utemeljuje bistveno kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po oceni revizijskega sodišča nista formalno pomanjkljivi niti sodba sodišča prve stopnje niti izpodbijana sodba. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, neutemeljen je tudi revizijski očitek pomanjkljive dokazne ocene. Enako velja tudi za izpodbijano sodbo. Iz njenih razlogov jasno izhaja, katera stališča sodišča prve stopnje je tožena stranka izpodbijala, jasni pa so tudi odgovori pritožbenega sodišča na njeno kritiko. Manjše nedoslednosti, ki jih tožena stranka izpostavlja v reviziji (npr. ali je tožnik vabilo zmečkal ali raztrgal in vrgel v nadrejenega ter ali je šlo za eno samo ali za dve razžalitvi), se ne nanašajo na odločilna dejstva, kar posledično pomeni, da ne gre za uveljavljanje takšnih procesnih kršitev, ki bi lahko vplivale na odločitev.

9. Revizijsko sodišče soglaša s presojo obeh nižjih sodišč, da tožnikov neodziv na vabilo na razgovor k direktorju glede disciplinske kršitve, na katerega je bil tožnik vabljen izven njegovega delovnega časa, ne more pomeniti utemeljenega odpovednega razloga po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR, prav tako revizijsko sodišče soglaša s presojo, da je tožnik s svojim ravnanjem izpolnil vse znake kaznivega dejanja razžalitve, ne soglaša pa s stališčem sodišča druge stopnje, da tožnik s tem ni kršil nobene pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ter da tudi ni izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR.

10. V zvezi z vprašanjem, ali, in če, katero, pogodbeno ali delovno obveznost je tožnik s svojim ravnanjem kršil, je treba kot odločilno upoštevati okoliščino, da je šlo kljub temu, da je do tožnikovega ravnanja, ki je bilo razlog za podajo izpodbijane odpovedi, prišlo izven njegovega delovnega časa, vendarle za dejanja v zvezi z delovnim razmerjem. Tožnikovo ravnanje je bilo povezano z aktivnostmi delodajalca, ki je tožniku ob izteku njegovega delovnega časa v prostorih delodajalca vročal vabilo na razgovor glede disciplinske kršitve, kot tako pa je imelo neposredno zvezo z njegovim delovnim razmerjem. V okviru le-tega se že po splošnih pravilih pričakuje in zahteva spoštljiv odnos do sodelavcev in nadrejenih. Tožnikovo ravnanje zato predstavlja kršitev drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima tudi vse znake kaznivega dejanja razžalitve, kar je eden od zakonskih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

11. Kot v reviziji ugotavlja tožena stranka, pa je nosilni razlog za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi neobstoj pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR. Vsaka kršitev ali opustitev namreč še ne zadošča za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pogoj zanjo ni le ugotovitev enega od odpovednih razlogov iz prvega odstavka 111. člena ZDR (npr. kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima vse znake kaznivega dejanja), temveč tudi, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi (prvi odstavek 110. člena ZDR). Vrhovno sodišče je v zvezi s tem že obrazložilo, da gre za pravni standard. Pri njegovi presoji pa so pomembne vse okoliščine primera in interesi obeh strank, pri čemer je prvi pogoj stvarnega značaja in se presoja predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve, drugi pogoj pa osebnega značaja (1). Zanj je predvsem pomembno, kako je kršitev vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljevanja, sodelovanja in podobno. Pri presoji okoliščin in interesov za nadaljevanje delovnega razmerja je treba upoštevati tudi druge okoliščine primera, kot so dotedanje delo delavca, odnos do drugih delavcev in delodajalca, ravnanje delavca ob ugotovitvi kršitve, njegovo ravnanje kasneje, v sodnem postopku itd., ter jih ustrezno ovrednotiti (2).

12. V smislu navedenih opredelitev je treba upoštevati, da vsak delodajalec, kot je bilo že poudarjeno, od svojih zaposlenih utemeljeno pričakuje in zahteva spoštljiv odnos do sodelavcev in nadrejenih. Glede na obravnavano tožnikovo obnašanje je nezaupanje tožene stranke do tožnika logično in legitimno že iz tega razloga. Pri tem pa je za presojo obstoja pogoja iz prvega odstavka 110. člena ZDR odločilna tudi okoliščina, da tožnik v zvezi z ugotovljeno kršitvijo vse do sodnega postopka ni navedel nobenih resnih razlogov, zaradi katerih bi lahko bila stopnja njegove odgovornosti zmanjšana, niti se za svoje ravnanje ni opravičil. To bi lahko storil bodisi na zagovoru pred podajo izpodbijane odpovedi, na katerega ga je tožena stranka vabila celo dvakrat, pa se ga ni udeležil, bodisi pisno, pa tudi na druge, manj formalne, načine. Ko je bil v postopku pred sodiščem prve stopnje zaslišan kot stranka, je sicer res priznal, da je bilo njegovo obnašanje neprimerno in neetično, vendar pa se zanj ni izrecno opravičil niti svojega ravnanja ni izrecno obžaloval, zato si po presoji revizijskega sodišča zgolj s tem od tožene stranke ni več mogel pridobiti že izgubljenega zaupanja.

13. Glede na navedene okoliščine in interese strank v sporu sta sodišči druge in prve stopnje stopnje zmotno presodili, da niso bili izpolnjeni pogoji, zaradi katerih s tožnikom ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, oziroma pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu določb 110. in 111. člena ZDR. Po presoji revizijskega sodišča so le-ti v celoti izpolnjeni.

14. Glede na navedeno sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko sta presodili, da je tožena stranka tožniku nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. V skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP je zato revizijsko sodišče reviziji ugodilo in izpodbijano sodbo v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo tožnikove tožbene zahtevke zahtevke za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka.

Op. št. (1): Primerjaj sklep VS RS VIII Ips 286/2005 z dne 22. 11. 2005. Op. št. (2): Primerjaj sodbo VS RS VIII Ips 120/2009 z dne 24. 1. 2011.