Jedro

Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahtevek ugotovitev obstoja motilnega dejanja, slednje pa tudi nima vpliva na odločitev glede dajatvenega oz. prepovednega zahtevka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka zavrglo tožbo (primarni in podrejeni zahtevek, ki se od primarnega razlikuje zgolj v opisu nepremičnine) v delu, v katerem tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahteva ugotovitev motilnega dejanja, storjenega s strani tožene stranke (v nadaljevanju toženka) in v delu, v katerem zahteva vzpostavitev prejšnjega stanja tako, da toženka odstrani v zgornjem delu obstoječe poti na nepremičnini parc. št. 137, k.o. ... zaporo z verigo in zaklenjeno ključavnico ter znaka prepovedan prehod in zasebno zemljišče. V II. točki izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva, da toženka vzpostavi prejšnje stanje na način, da ob obstoječi poti, ki teče po severnem delu parc. št. 137, k.o. ... v dolžini 33 metrov in širini cca 3 metre, nato pa zavije na parc. št. 116/3, k.o. ... in poteka po obstoječi poti po jugovzhodnem delu parc. št. 116/3, k.o. ... v dolžini cca 48 metrov in širini 3 metre, odstrani postavljene cca 70 cm in cca 180 cm visoke stebričke ter žico, s katero so ti stebrički med seboj povezani ter po obstoječi poti cikcak postavljene stebričke. Nadalje je zavrnilo zahtevek, v katerem je tožnica zahtevala, da se toženki prepove v bodoče izvajati podobne posege, vse pod grožnjo izreka denarne kazni 1.000,00 EUR. V III. točki izreka je odločilo, da bo o višini stroškov toženke odločeno s posebnim sklepom.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče po nepotrebnem zavrglo ugotovitveni del zahtevka, saj je za motenjsko tožbo pomembno, da so ugotovitveni zahtevki z dajatvenimi deli vedno povezani, saj ugotovitveni del pojasnjuje dajatvenega in se loči od zahtevka po prvem odstavku 99. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), ki govori o protipravnem vznemirjanju lastnika ali domnevnega lastnika. Nadalje se ne strinja, da je tožba v delu, v katerem zahteva odstranitev dveh stebrov, preko katerih je čez celotno širino obstoječe poti potegnjena veriga, prepozna, ker tožba ni vložena v roku enega meseca, saj je bilo dejanje storjeno v mesecu maju, tožba pa je bila vložena šele 6. 7. 2021. Z zaključkom sodišča prve stopnje se ne strinja, saj je toženka v mesecu maju najprej posegla v obstoječo posestno stanje s postavitvijo dveh stebrov, preko katerih je čez celotno širino poti potegnila verigo in jo zaklenila, vendar je tožnica za tem zaporo obvozila, tako da je delno zapeljala tudi na nepremičnine v lasti sestre A. A. in nato zavila nazaj na obstoječo pot. S tem dejanjem je toženka zgolj otežila uporabo obstoječe poti in s tem dostop do njenih nepremičnin. Dne 9. 6. 2021 pa jo je sestra A. A. obvestila, da je po obstoječi poti postavljena žica povezana s stebrički in da je dostop do nepremičnin tožnice sedaj popolnoma onemogočen. Tožnica je bila tako o motilnem dejanju toženke, s katerim ji je v celoti onemogočila dostop, obveščena šele 9. 6. 2021 in je tožba vložena pravočasno. Sodišče pa je povsem neutemeljeno zavrnilo tudi njen zahtevek z obrazložitvijo, da tožničin enkratni obvoz preko nepremičnin A. A. na sporno pot ne izpolnjuje kriterija trajnosti, zaradi katerega bi bilo tožnici mogoče nuditi posestno varstvo. Sodišče ni upoštevalo dejstva, da je bila slednja ob pregledu stanja njenih nepremičnin konec meseca maja 2021 za dostop do svojih nepremičnin primorana obvoziti zaporo na način, da je zapeljala na nepremičnine v lasti sestre A. A. in nato zavila nazaj na obstoječo pot. Pred predmetno zaporo je namreč tožnica do svojih nepremičnin vedno lahko neovirano dostopala po obstoječi poti, nato pa je toženka v kratkem časovnem obdobju po obvozu predmetne ovire s strani tožnice, vzdolž celotne meje nepremičnine toženke postavila še 70 in 180 cm visoke stebričke povezane z žico, s čimer je svojo nepremičnino ogradila. Tožnica ne stanuje na predmetnem območju, slednja torej dela, kjer so sedaj postavljeni ti stebrički, nikakor ni mogla prevoziti več kot enkrat, česar sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo in je zahtevek neutemeljeno zavrnilo. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, primarnemu in podrejenemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi ter toženki naloži plačilo stroškov pravdnega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo se toženka zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

6. Teorija in sodna praksa sta enotni, da je zahtevek v pravdi zaradi motenja posesti dajatveni1. Iz 34. člena SPZ izhaja, da z odločbo o zahtevku za varstvo pred motenjem posesti sodišče odredi prepoved nadaljnjega motenja posesti oziroma odredi vrnitev odvzete posesti ter druge ukrepe, potrebne za varstvo pred nadaljnjim motenjem. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zavrglo tožbo v delu, v katerem tožnica zahtevek ugotovitev obstoja motilnega dejanja, slednje pa tudi nima vpliva na odločitev glede dajatvenega oz. prepovednega zahtevka.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno tožbo v delu, ki se nanaša na odstranitev dveh stebrov, preko katerih je čez celotno širino obstoječe poti potegnjena veriga, zavrglo. Sodno varstvo pred motenjem oziroma odvzemom posesti je namreč mogoče zahtevati v 30 dneh od dneva, ko je posestnik zvedel za motenje in storilca, najpozneje pa v enem letu od dneva, ko je motenje nastalo (32. člen SPZ). Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in izhaja iz trditev tožnice, je slednja že konec maja 2021 opazila, da sta na sporni poti postavljena dva stebra, preko katerih je čez celotno širino obstoječe poti potegnjena veriga, ki je zaklenjena in ji onemogoča vožnjo po obstoječi poti, po kateri je vozila do sedaj in bi tako morala posestno varstvo uveljavljati v roku 30 dni, torej najkasneje do konca junija 2022, tožba pa je bila vložena šele 6. 7. 2021. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je z motilnim dejanjem, torej postavitvijo verige preko dveh stebričkov, tožnici bilo onemogočeno v celoti peljati po poti, ki bi jo naj imela v posesti do konca maja 2021, saj je morala peljati preko sosednjih nepremičnin, zato do vzpostavitve prejšnjega stanja ni prišlo in rok za vložitev tožbe ni pričel teči znova.

8. Sodišče je pri zahtevku zaradi motenja posesti omejeno zgolj na ugotavljanje in dokazovanje dejstva zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja (33. člen SPZ), izključeno pa je odločanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, dobrovernosti posestnika in odškodninskih zahtevkih.

9. Sodišče prve stopnje je na podlagi skrbne dokazne ocene skladne z 8. členom ZPP, ki vsebuje metodološke napotke za oblikovanje dokazne ocene in ki od sodišča zahteva vestnost in skrbnost pri ocenjevanju dokazov na podlagi razumnih in preverljivih razlogov, ocenilo izpovedbe zaslišanih strank, prič, opravilo ogled na samem kraju ter ocenilo v spis predložene fotografije in zaključilo, da je tožnica del, v katerem so sedaj postavljeni stebrički, prevozila enkrat v letu 2021, ko je obvozila znak prepovedan prehod in zasebno zemljišče in zapeljala nazaj na zatrjevano pot, s tem pa posesti v tem delu ni imela, zato je zahtevek v tem delu neutemeljen. Tožnica namreč poti v delu, kjer so povezani stebrički v višini 70 in 180 cm ob meji z nepremičninami v lasti A. A., ni uporabljala od leta 1987, saj jih je prevozila zgolj enkrat v letu 2021, ko je obvozila znak prepovedan prehod in zasebno zemljišče. Sodišče druge stopnje soglaša s takšnimi zaključki sodišča prve stopnje, saj je posest le tisto razmerje fizične oblasti nad stvarjo, ki izpolnjuje kriterije zunanje vidnosti, trajnosti, izključnosti in dostopnosti stvari posestniku. Tožničin enkratni obvoz preko nepremičnin A. A., na sporno pot ne izpolnjuje kriterija trajnosti, zaradi katerega bi bilo tožnici mogoče nuditi posestno varstvo tudi na celotni meji med toženkinimi nepremičninami in nepremičninami v lasti A. A. (16. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

10. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje, v tem delu utemeljeno zahtevek zavrnilo, s tem pa tudi ni utemeljen zahtevek na prepoved nadaljnjega motenja, kot tudi zahtevek na odstranitev cikcak postavljenih stebričkov, saj na slednjem tožnica nima ekonomskega interesa, ker do svojih nepremičnin po tej poti ne more dostopati niti iz severnega dela niti preko nepremičnin A. A., saj so nepremičnine toženke v celoti ograjene. Prepoved postavljanja cikcak količkov tožnici namreč ne bodo omogočili prehoda s prevoznimi sredstvi na severni del parc. št. 137, do svojih nepremičnin (20. točka obrazložitve). Prepoved toženki, da po svojih nepremičninah ponovno postavi cikcak količke, tako ne bi imel nobene koristi za tožnico, saj slednja tudi sedaj, ko ni postavljenih teh količkov (kar je bilo ugotovljeno z ogledom na kraju samem), na toženkine nepremičnine iz severne strani ne more priti in preko toženkinih nepremičnin ne more s prevoznimi sredstvi dostopati do svojih nepremičnin.

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnica zamudila rok za vložitev tožbe zaradi motenja posesti na delu, kjer zatrjuje, da je vozila ves čas od leta 1987, torej zahtevek v delu na odstranitev stebričkov in kovinske verige ter znakov prepovedan prehod. S tem, ko je slednjo obvozila, si roka za posestno varstvo ni podaljšala, prejšnje posestno stanje pa tudi ni bilo ponovno vzpostavljeno. V preostalem delu pa zgolj z enkratno vožnjo ni mogla pridobiti posestnega varstva, zato je sodišče prve stopnje pravilno zahtevek zavrnilo.

12. Glede na obrazloženo je pritožba neutemeljena in jo je sodišče druge stopnje zavrnilo ter izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka pa v odgovoru na pritožbo stroškov odgovora na pritožbo ni priglasila, zato je odločitev o njih odpadla (163. in 165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

1 Komentar R. Vrenčur k 34. členu Stvarnopravnega zakonika s komentarjem, GV Založba letnik 2004.