Jedro

Nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Posledično toženka oziroma njen pokojni mož A. A. lastninske pravice na traktorju ni mogel pridobiti s kupoprodajno pogodbo z dne 27. 7. 2011, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju: tožnice), ki glasi, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožnici v roku 15 dni izročiti v neposredno posest in uživanje kmetijski traktor znamke IMT 533 (v nadaljevanju: traktor) in ji povrniti vse stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki glasi, s katerim zahteva plačilo odškodnine v višini 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2023 dalje (I. točka izreka). Posledično je sodišče prve stopnje odločilo še, da je tožnica dolžna toženki v roku 15 dni od prejema pisnega odpravka sodbe povrniti pravdne stroške v znesku 2.628,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (točka II izreka).

2.Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožnica, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko.

3.Bistvo pritožbene graje je, da je tožnica lastninsko pravico na spornem traktorju pridobila že z dnem smrti zapustnika B. B. dne 12. 5. 2009, kot to določa 41. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), saj se je sodedinja C. C. z izjavo z dne 4. 3. 2022 dedovanju odpovedala v korist tožnice. V kolikor bi torej toženka želela dokazati, da ima v konkurenci različno pridobljenih lastninskih pravic močnejšo pravico na spornem traktorju, bi morala izkazati vse predpostavke za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, česar pa ni uspela storiti, saj toženka in njen pokojni mož A. A. nista bila dobroverna posestnika. D. D. jima je namreč predmetni traktor prepustila zgolj v brezplačno uporabo za nedoločen čas. Dogovor o tej uporabi pa predstavlja oviro za priposestvovanje, saj sta se toženka in njen pokojni mož zavedala, da nista njegova lastnika. V nadaljevanju pritožba izpodbija tudi zaključek sodišča prve stopnje, da sta toženka in njen pokojni mož lastninsko pravico na predmetnem traktorju pridobila v skladu z ustnim dogovorom med prodajalko D. D. in toženko ter njenim pokojnim možem, saj naj bi bil slednji prodan skupaj s kmetijskim zemljiščem. V zvezi z obstojem spornega dogovora se je namreč sodišče prve stopnje neutemeljeno oprlo na neverodostojne izjave prič E. E.,, F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J., ki so vsi družinski prijatelji toženke in ki pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe niso sodelovali, saj je bila večina teh prič z domnevnim lastništvom A. A. seznanjena šele več let po sklenitvi pravnega posla. Sodišče bi tako moralo slediti izpovedbi priče K. K, ki je ves čas trdila, da o prodaji traktorja pri sklenitvi kupoprodajne pogodbe ni bilo govora. Če se je pokojni A. A. obnašal kot lastnik traktorja pa za odločitev v predmetnem pravdnem postopku ni bistveno, saj je logično, da svojim prijateljem ni razlagal, da si je traktor enostavno prisvojil.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo uradno upoštevnih ali s pritožbo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo, kot bo to podrobneje obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

6.Pritožba uvodoma utemeljeno graja, da toženka in njen pokojni mož A. A. nista mogla postati (so)lastnika spornega traktorja na podlagi notarskega zapisa kupoprodajne pogodbe opr. št. SV 510/11 z dne 27. 7. 2011 (priloga spisa B3), kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Slednje je namreč spregledalo, da je prvotni lastnik traktorja pok. B. B. z darilno pogodbo za primer smrti z dne 12. 1. 2005 "vse" svoje premoženje zapustil svoji ženi D. D., kot to izhaja Dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Lendavi opr. št. D 155/2019 z dne 2. 12. 2021 (priloga spisa A2) in skladne izpovedbe tožnice na naroku za glavno obravnavo z dne 23. 11. 2023 (list. št. 21). D. D. pa je nato "vse" svoje premoženje z izročilno pogodbo izročila hčeri K. K. (list. št. 21), ki je naposled tudi predlagala izdajo zgoraj navedenega dopolnilnega sklepa. Sporni traktor tako ni bil predmet navedene darilne pogodbe za primer smrti oziroma izročilne pogodbe, saj v nasprotnem primeru ne bi mogel biti predmet dodatno ugotovljene zapuščine po pok. B. B. Slednje nenazadnje izrecno potrjuje tudi izjava tožnice na naroku za glavno obravnavo z dne 23. 11. 2023 (list. št. 21). Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da tako ne D. D. ne K. K. nista bili lastnici traktorja, slednjega tudi nista mogla prodati pokojnemu možu toženke. Namreč nihče ne more na drugega prenesti več pravic, kot jih ima sam. Posledično toženka oziroma njen pokojni mož A. A. lastninske pravice na traktorju ni mogel pridobiti s kupoprodajno pogodbo z dne 27. 7. 2011, kot je to zmotno presodilo sodišče prve stopnje.

7.Je pa sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je pok. A. A. lastninsko pravico na spornem traktorju pridobil s priposestvovanjem (prvi odstavek 43. člena SPZ), saj je bil vse od sklenitve kupoprodajne pogodbe z dne 27. 7. 2011 do poskusa prodaje traktorja v letu 2021 prepričan, da je njegov lastnik in da ga je kupil skupaj z nepremičnino parc. št. 1, k.o. L.

8.Prodajalka D. D. in njena hči K. K., ki je pri sklenitvi navedene kupoprodajne pogodbe sodelovala skupaj z materjo, sta namreč kupcu nepremičnine izročili tudi ključe in prometno dovoljenje traktorja, pri čemer njegovi uporabi s strani pok. A. A. in toženke nista nikoli nasprotovali. Prav tako v tem času nista zahtevali plačila uporabnine, traktorja nista odpeljali ali poskušali prodati komu drugemu. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ne sledi pritožbenim navedbam v smeri, da je D. D. predmetni traktor zgolj izročila v "brezplačno in časovno neomejeno" uporabo, saj slednjega tožnica ni z ničemer izkazala. Predmetni traktor se je namreč v času sklenitve kupoprodajne pogodbe nahajal na nepremičnini, bil je jasno viden in življenjsko - izkustveno logično je, da ga je pok. A. A. hotel kupiti skupaj s kmetijo oziroma je bil prepričan da ga je, kot je to prepričljivo izpovedala toženka in priče F. F., G. G., H. H., I. I. in J. J., verodostojnost katerih pritožba pavšalno in neutemeljeno izpodbija. Res je, da imenovani niso sodelovali pri sklenitvi predmetne kupoprodajne pogodbe, kot to izpostavlja pritožba, ki pa zmotno meni, da so imenovani kot družinski prijatelji pok. A. A. in toženke zainteresirani za izid predmetnega pravdnega postopka. Od izid le - tega namreč nimajo nobene (ne)posredne koristi. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da iz izjav vseh imenovanih prič skladno izhaja, da je bil pok. A. A. prepričan, da je lastnik spornega traktorja, sodišče druge stopnje sledi zaključku sodišča prve stopnje, da je bil slednji dobroverni lastniški posestnik in da je lastninsko pravico na traktorju pridobil s potekom 3 letne priposestvovalne dobe dne 27. 7. 2014.

9.Sprejeti zaključek potrjuje tudi dejstvo, da je K. K. sprva celo poskušala urediti prepis traktorja na kupca E. E. in je izdajo dodatnega sklepa o dedovanju predlagala le zato, da je lahko uredila prepis lastninske pravice na traktorju na sebe, vse z namenom, da ga nato proda naprej, kot to izhaja iz skladnih izpovedb tožnice ter prič K. K. in E. E. Navedeno potrjuje, da je bila K. K. vse do poskusa prodaje traktorja v letu 2021 prepričana, da je njegov lastnik pok. A. A., saj bi v nasprotnem primeru lahko prepis traktorja opravila oziroma predlagala izdajo dopolnilnega sklepa o dedovanju že prej. Nenazadnje je tudi tožnica izpovedala, da se je o obstoju spornega traktorja seznanila šele ob neuspeli prodaji le - tega kupcu E. E.

10.Upoštevajoč navedeno je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

Zveza:

Stvarnopravni zakonik (2002) - SPZ - člen 43, 43/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.