Jedro

Sodišče prve stopnje je obdolženki izreklo in razglasilo obsodilno sodbo v njeni nenavzočnosti, pri čemer na glavno obravnavo tudi ni povabilo njenega zagovornika po uradni dolžnosti, ki ga kasneje tudi ni obvestilo o izidu kazenskega postopka. Izrek sodbe s pravnim poukom o napovedi pritožbe je nato obdolženki vročilo trikrat ter je slednja tudi napovedala pritožbo, vendar šele v roku po tretji vročitvi. Sodišče prve stopnje je njeno napoved pritožbe zavrglo kot prepozno ter nato tudi zavrnilo obdolženkino prošnjo za vrnitev v prejšnje stanje, v kateri je kot razlog "zamude" navedla upoštevanje roka iz tretje vročitve izreka sodbe in pravnega pouka. Pritožbeno sodišče je ugodilo pritožbi novega obdolženkinega zagovornika po uradni dolžnosti in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v postopek po napovedi pritožbe obdolženke zoper izrečeno sodbo, saj je ocenilo, da obdolženka kot prava neuka stranka, ki ji je bil celo po Zakonu o brezplačni pravni pomoči postavljen zagovornik po uradni dolžnosti, ni zamudila roka za napoved pritožbe, saj jo je napovedala v skladu s pravnim poukom, ki je bil naveden tudi v spremnem dopisu iz tretje vročitve izreka sodbe obdolženki, podana pa je bila tudi kršitev določbe kazenskega postopka po II. odstavku 371. člena ZKP, saj sodišče prve stopnje po razglasitvi sodbe o pravici do pritožbe v skladu s I. odstavkom 362. člena in I. in II. odstavkom 368. člena v zvezi s 429. členom ZKP ni poučilo obdolženkinega zagovornika o pravici do pritožbe.

Izrek

Pritožbi obdolženkinega zagovornika se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v postopek po napovedi pritožbe obdolženke zoper izrečeno sodbo opr. št. I K 500/2001 z dne 22.12.2003.

Obrazložitev

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo prošnjo obdolžene D. G. za vrnitev v prejšnje stanje, pri tem pa je tudi njeno napoved pritožbe zoper sodbo, s katero je bila spoznana za krivo storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po I. in II. odstavku 201. člena KZ, kot prepozno zavrglo. V svojih odločitvah je štelo, da je obdolženka sodbo prejela že 27.1.2004 ter je kljub pravnemu pouku, da od dneva vročitve teče rok za napoved pritožbe, to napovedala šele 11.2.2004, čeprav se je rok za napoved pritožbe iztekel 4.2. istega leta. Ocenilo je tudi, da obdolženka v svoji prošnji za vrnitev v prejšnje stanje ni navedla nikakršnih razlogov, zakaj je z napovedjo zamudila, zaradi česar sodišče niti ne more presojati, ali so ti razlogi upravičeni ali ne.

Takšno odločitev sodišča prve stopnje v svoji pritožbi izpodbija obdolženkin zagovornik, ki ugotavlja, da je bil obdolženki že med dokaznim postopkom pred sodiščem prve stopnje postavljen zagovornik po uradni dolžnosti ob uporabi instituta brezplačne pravne pomoči zaradi zagotovitve načela pravičnosti, vendar zagovornik zaradi dalj časa trajajočega bolniškega staža svoje funkcije ni mogel opravljati in je bila torej obdolženki pravičnost zagotovljena le formalno.

Pritožba je utemeljena.

Iz povratnic v spisu je razvidno, da je sodišče prve stopnje obdolženki kar trikrat vročilo sodbo s pravnim poukom in spremnim dopisom, kar ta ugotavlja tudi v svoji prošnji za vrnitev v prejšnje stanje. Dvakrat ji je bila namreč sodba vročena 27.1.2004, enkrat pa 4.2.2004 in je torej upoštevaje rok iz zadnje vročitve svojo napoved pritožbe vložila pravočasno. Že na podlagi dejstva, da je bil obdolženki postavljen zagovornik po uradni dolžnosti na podlagi 2., 30. in 34. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, je potrebno namreč šteti, da je bila obdolženka takšne pravne pomoči potrebna in ker postavljeni zagovornik po uradni dolžnosti tudi zaradi objektivnih razlogov svoje funkcije ni mogel izvrševati v skladu z vsebino odločbe (bolezen odvetnika), ni mogoče sprejeti stališča, da je obdolženka zamudila rok za napoved pritožbe, ki jo je vložila sedmi dan po zadnji vročitvi sodbe, čeprav je res, da je bila o vsebini sodbe obveščena dvakrat že pred tem. Sodišče prve stopnje je ob razpisu zadnje glavne obravnave tudi povsem spregledalo, da ima obdolženka zagovornika po uradni dolžnosti (odvetnika E. B.), ki ga na glavno obravnavo sploh ni povabilo ter ga tudi po razglasitvi sodbe ni obvestilo o izidu kazenskega postopka ter mu tako omogočilo, da bi se lahko izjasnil o eventuelni napovedi pritožbe zoper izdano sodbo. Tako tudi po tej plati sodba ni mogla postati pravnomočna ter je zato sodišče druge stopnje tudi iz tega razloga ugodilo pritožbi novega zagovornika obdolženke, postavljenega po uradni dolžnosti, ki sicer v svoji pritožbi zmotno meni, da niso bila direktno kršena postopkovna pravila, pač pa je bilo vsebinsko kršeno le načelo pravičnosti.

Ker ob povedanem tako ni mogoče šteti, da je obdolženka zamudila rok za napoved pritožbe in ker sodišče prve stopnje po razglasitvi sodbe obdolženkinega zagovornika ni poučilo o pravici do pritožbe v skladu s I. odstavkom 362. člena in I. in II. odstavkom 368. člena v zvezi s 429. členom ZKP, je bila kršena ustavna pravica obdolženke do pritožbe ter določba 443. člena ZKP, zaradi česar je podana kršitev kazenskega postopka po II. odstavku 371. člena ZKP.

Izpodbijani sklep je bilo zato potrebno razveljaviti in se tako šteje, da je obdolženka pravočasno napovedala pritožbo zoper izdano sodbo.

Prvostopno sodišče bo ob povedanem moralo izrečeno in razglašeno sodbo izdelati v skladu s I. odstavkom 364. člena ZKP in jo vročiti obdolženki ter njenemu novemu zagovorniku, postavljenemu po uradni dolžnosti, ki bosta lahko zoper njo v zakonskem roku vložila pritožbo.