Jedro

Po določbi 9. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št.18/96 do 85/00) je odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji v pristojnosti krajevno pristojnih davčnih uradov. Organ, pristojen za obnovo postopka je po določbi 261. člena ZUP in 5. člena ZUP v zvezi z 9. členom Zakona o davčni službi davčni urad, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Davčnega urada A, Izpostave B, št. … z dne 31. 1. 2002, s katerim je bila po uradni dolžnosti uvedena obnova postopka odmere dohodnine za leto 1999, končanega z odločbo št. … z dne 10. 10. 2000. Odločitev utemeljuje z določbo 1. točke 260. člena, 2. odstavkom 263. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, dalje ZUP) in ugotovitvijo, da je organ prve stopnje po tem, ko je postala odločba o odmeri dohodnine za leto 1999 dokončna, izvedel za dejstvo, da je (pri)tožnik v letu 1999 prejemal obdavčljive dohodke, ki jih v napovedi za odmero dohodnine ni napovedal in pri sami odmeri niso bili upoštevani, saj davčni organ zanje ni vedel. Na podlagi inšpekcijskega pregleda pri Nogometnem klubu A je bilo ugotovljeno, da klub zaposlenim igralcem in trenerjem od izplačanih nagrad, štipendij, premij in pristopnin ni obračunal in plačal davka od osebnih prejemkov. (Pri)tožniku je bilo v letu 1999 na takšen način izplačano za 5.425.162 SIT prejemkov v smislu 3. alinee 1. odstavka 15. člena Zakona o dohodnini, od katerih zavezanec za davek je fizična oseba. Ker bi navedeno dejstvo moglo pripeljati do drugačne odločbe o odmeri dohodnine, je bil prvostopni organ upravičen in dolžan v roku enega meseca od dneva, ko je izvedel za nova dejstva oziroma pridobil možnost uporabiti nove dokaze, obnoviti postopek, končan z dokončno odmerno odločbo. O ugotovitvah inšpekcijskega postopka, ki ga je izvedel Davčni urad B, je bil sestavljen zapisnik št. … z dne 19. 12. 2001. Organ prve stopnje je bil z ugotovitvami inšpekcijskega postopka seznanjen z dopisom Davčnega urada B dne 14. 1. 2002. Takrat je izvedel za dejstvo, da je imel (pri)tožnik v letu 1999 prejemke, ki jih v davčni napovedi ni napovedal. Dejstva, ugotovljena v postopku opravljenega inšpekcijskega pregleda pri izplačevalcu nakazujejo možnost, da v prvotnem postopku odmere dohodnine za leto 1999 dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno. Ali bo v ponovljenem postopku prišlo do drugačne odmere dohodnine za leto 1999 pa je odvisno od dejstev in okoliščin, ugotovljenih in zbranih v obnovljenem postopku. Sicer pa je po mnenju tožene stranke v obravnavanem primeru verjetno izkazana tudi okoliščina iz 5. točke 260. člena ZUP, pri obnovi postopka iz tega obnovitvenega razloga pa organ na rok iz 1. odstavka 263. člena ZUP ni vezan.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu iz razlogov kršitve materialnega zakona, bistvenih kršitev določb postopka ter nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in s sodbo odloči o stvari tako, da izpodbijano odločbo spremeni tako da pritožbi ugodi, podredno pa, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponoven postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov davčnega in sodnega postopka. Vztraja pri pritožbenem ugovoru prekoračitve roka, ki ga za obnovo postopka po uradni dolžnosti določa ZUP v 2. odstavku v zvezi s prvim odstavkom 263. člena. Davčni organ je izvedel za nova dejstva in nove dokaze ne z zaključkom zapisnika dne 19. 12. 2001, kot navaja tožena stranka, temveč v času med 24. 9. 2001 in 15. 10. 2001, ko je bil pri izplačevalcu opravljen inšpekcijski pregled. Rok za obnovo pa je prekoračen tudi v primeru, če bi pričel teči 19. 12. 2001, kot meni tožena stranka, saj je bil sklep o obnovi izdan 30. 1. 2002, to je več kot en mesec po zaključku zapisnika. Enakih pritožbenih navedb tožena stranka v svoji odločbi ni presodila, temveč jih je le povzela, pravno podlago za svojo odločitev pa spremenila tako, da je odločitev oprla na 5. točko 260. člena ZUP in s tem odločila v škodo (pri)tožnika. V svoji odločbi tudi ni navedla zneskov, katere naj bi tožeča stranka prejela, kot tudi ne zneskov neplačanih davkov, kar je po mnenju tožeče stranke eden izmed osnovnih pogojev za obnovo postopka. Enako stališče je zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi VS12563 z dne 24. 4. 1997. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo ter predlaga zavrnitev tožbe. V zvezi z navedbami tožbe pa dodaja, da je s svojo odločbo potrdila odločitev prvostopnega organa, da je v konkretnem primeru podan obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP. Subjektivni rok za obnovo postopka ni bil zamujen, saj je prvostopenjski organ za nova dejstva izvedel, ko je dne 14. 1. 2002 prejel dopis Davčnega urada Maribor, sklep o obnovi postopka pa je izdal 30. 1. 2002. Ni mogoče šteti, da se je prvostopenjski organ z novimi dejstvi seznanil že v teku inšpekcijskega postopka ob izdaji zapisnika, saj je ta postopek vodil drug davčni organ. Davčno upravo po določbah Zakona o davčni službi sestavljajo Glavni urad in davčni uradi za posamezno območje ter Posebni davčni urad, z natančno določenimi nalogami in pristojnostmi. Med naloge davčnih uradov spada odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji, njihovo krajevno pristojnost pa določa 3. člen Zakona o davčni službi glede na območje vpisa v davčni register. Pogoj za obnovo postopka je, da je podan vsaj eden od obnovitvenih razlogov, ki jih določa 260. člen ZUP. Lahko pa je podanih tudi več razlogov hkrati. Tožena stranka ni spreminjala odločitve prvostopenjskega organa, da je podan razlog iz 1. točke 260. člena ZUP in nikakor ni odločbe spreminjala v škodo pritožnika, pač pa je le podala svoje mnenje, da je v konkretnem primeru verjetno izkazan tudi obnovitveni razlog iz 5. točke 260. člena.

V zvezi z navedbami odgovora na tožbo tožeča stranka v vlogi z dne 18. 9. 2002 v celoti vztraja pri vloženi tožbi. Davčni organ po mnenju tožeče stranke ni davčni urad, temveč skladno s 1. členom Zakona o davčni službi Davčna uprava Republike Slovenije. Kakšna je notranja organizacija posameznega upravnega organa in način notranjega komuniciranja je stvar organa samega. Podobno velja tudi za davčne zavezance - pravne osebe, pri katerih notranja organizacija nima nikakršnega vpliva na pravilnost vročanja upravnih aktov. V odgovoru na tožbo izraženo mnenje, da so posamezni davčni uradi ločeni davčni organi, je po mnenju tožeče stranke le izraz sprenevedanja z namenom obnove postopka v nasprotju z zakonom. Smiselno predlaga, da naj sodišče navedbo tožene stranke, da je v odločbi izrazila le svoje mnenje, da je v zadevi verjetno izkazan tudi obnovitveni razlog iz 5. točke 260. člena ZUP, sicer pa je potrdila obstoj obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena, ki ga je ugotovil že organ prve stopnje, upošteva tako, da pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe presodi le zakonitost odločitve v delu, ki temelji na obnovitvenem razlogu iz 1. točke 260. člena.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 261. člena ZUP lahko organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan, začne obnovo postopka po uradni dolžnosti. Pri tem je vezan na rok, določen v 2. odstavku 263. v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP. V primeru obnovitvenega razloga iz 1. točke 260. člena ZUP lahko z obnovo začne v roku enega meseca od dneva, ko je mogel navesti nova dejstva oziroma uporabiti nove dokaze. Stališče tožeče stranke, da davčni organ ni davčni urad, temveč Davčna uprava Republike Slovenije, je neutemeljeno. Pomen izraza »organ« po Zakonu o splošnem upravnem postopku določa ZUP v svojem 5. členu, po katerem je z organom je po tem zakonu mišljen organ državne uprave ali drug državni organ, organ lokalne skupnosti ali nosilec javnih pooblastil, ki mu zakon daje pristojnost za odločanje o upravni stvari. Po določbi 9. člena Zakona o davčni službi (Uradni list RS, št.18/96 do 85/00) je odločanje v davčnem postopku na prvi stopnji v pristojnosti krajevno pristojnih davčnih uradov. Organ, pristojen za obnovo postopka je po določbi 261. člena ZUP in 5. člena ZUP v zvezi z 9. členom Zakona o davčni službi davčni urad, ki je izdal odločbo, s katero je bil postopek končan. Rok za obnovo postopka teče torej od dneva, ko je nova dejstva in nove dokaze mogel navesti ali uporabiti davčni urad, pristojen za obnovo postopka. V tej zvezi pa tožena stranka skladno z navedenimi določbami ZUP in ZDS ter skladno s podatki upravnih spisov ugotavlja, da je prvostopenjski organ za nova dejstva in nove dokaze izvedel šele 14. 1. 2002, ko ga je o ugotovitvah inšpekcijskega postopka obvestil Davčni urad B. Navedba tožeče stranke, da tožena stranka pritožbenega ugovora prekoračitve prekluzivnega subjektivnega roka za začetek obnove postopka ni preizkusila oziroma celo, da je zavzela stališče, da je prvostopenjski organ nova dejstva ugotovil z zaključkom zapisnika dne 19. 12. 2001, je po navedenem protispisna. Tožena stranka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe namreč pritožbene ugovore zavrnila najprej s stališčem, da je prvostopenjski organ za nova dejstva in nove dokaze izvedel 14. 1. 2002 in stališčem, da je bil prvostopni organ v enomesečnem roku od navedenega dneva postopek obnove upravičen in dolžan začeti. Tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba prejemkov tožeče stranke po višini ne navaja, je neutemeljen in v nasprotju z obrazložitvijo odločbe, iz katere izhaja ugotovitev, da je tožeča stranka v letu 1999 prejela 5.425.162 SIT prejemkov, ki jih v dohodninski napovedi ni napovedala. Ugotovitev natančnih zneskov neprijavljenih obdavčljivih dohodkov je v postopku obnove predmet posebnega ugotovitvenega postopka pred izdajo odločbe v obnovljenem postopku. V sodbi Vrhovnega sodišča, na katerega se sklicuje tožeča stranka, sodišče ni zavzelo zatrjevanega stališča, saj se judikat nanaša na postopek prisilne izterjave in ne na obnovo postopka, ki je predmet tega upravnega spora. Za odločitev v obravnavani zadevi glede na zgoraj izraženo stališče sodišča pa vprašanje, ali davčni organ za nova dejstva izve šele z zaključkom zapisnika ali že tekom inšpekcijskega pregleda po navedenem ni relevantno, zato ga sodišče ni presojalo. Kljub temu da v upravnem sporu med strankama ni več sporno, da je za obnovo postopka v obravnavanem primeru podlaga (le) obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, odločitev tožene stranke pa temelji na presoji pravilnosti in zakonitosti sklepa o obnovi postopka na podlagi navedenega obnovitvenega razloga, sodišče pripominja, da je drugačna pravna kvalifikacija razloga za obnovo postopka v pritožbenem postopku lahko utemeljena le na v postopku ugotovljenih dejstvih. Dejstva, ki bi bila podlaga za ugotovitev obnovitvenega razloga po 5. točki 260. člena ZUP se v obravnavanem niso ugotavljala, zaradi česar v izpodbijani odločbi izraženo mnenje tožene stranke o verjetni izkazanosti (dodatnega) obnovitvenega razloga iz 5. točke 260. člena ZUP nima podlage v podatkih upravnih spisov.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in na zakonu utemeljena, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo ni našlo nepravilnosti, ki bi narekovale njeno odpravo, je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.