Jedro

Pri izterjavi terjatve družbe do njenih družbenikov ne gre za vprašanje spregleda pravne osebnosti.

Sklep stečajnega senata o prenosu terjatev stečajnega dolžnika do tretjih na upnike stečajnega dolžnika nima učinka pravnomočne ugotovitve obstoja teh terjatev. Gre samo za seznam terjatev stečajnega dolžnika do tretjih in sodno cesijo teh terjatev na upnike stečajnega dolžnika, ki lahko nato te terjatve izterjajo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Toženca sta bila ustanovitelja in družbenika družbe F. d.o.o., L., nad katero je bil leta 2001 uveden stečaj. Tožnica je v tej pravdi uveljavljala proti tožencema plačilo 92,0247 % zneska terjatve stečajnega dolžnika do tožencev, to je znesek 5.031.480 SIT, kasneje pa je zahtevek zmanjšala na 3.086.681 SIT.

Sodišče prve stopnje je ugodilo zmanjšanemu tožbenemu zahtevku v višini 3.086.681 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišči sta ugodili zahtevku zaradi spregleda pravne osebnosti, čeprav ne obstajajo pogoji iz 6. člena Zakona o gospodarskih družbah. Dejanja družbenikov niso konkretizirana, razlogi sodbe so popolnoma drugačni kot stališče, ki ga je uveljavljala tožeča stranka v tožbi. Razlogi so si nasprotujoči in pomanjkljivi. Toženca v stečajnem postopku nista bila pozvana, da se izjavita o obstoju domnevnih terjatev. Stečajni upravitelj ju ni opomnil na obstoj kakšne terjatve in ni dokazoval, da taka terjatev obstoji. Enostavno se je skliceval na bilanco iz leta 2000. To je enostransko dejanje, po katerem se lahko pripišejo terjatve komurkoli. Toženca nista nobena dolžnika že izbrisane družbe F. d.o.o..

Tožnica je v odgovoru na revizijo zatrjevala njeno neutemeljenost in predlagala njeno zavrnitev.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je utemeljena.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je tožničino terjatev do stečajnega dolžnika F. d.o.o. v znesku 3.086.681 SIT stečajni upravitelj po 142. členu Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur. l. RS, št. 67/93 - 58/2003) priznal, tako da priznanje te terjatve učinkuje, kot da bi bilo o njej pravnomočno razsojeno. Ker stečajni dolžnik ni imel premoženja za poplačilo upnikom, razen nekaj terjatev do svojih dolžnikov, je stečajni senat Okrožnega sodišča v Ljubljani s sklepom opr. št. St 58/2001 z dne 20.12.2001 zaključil stečajni postopek. Z istim sklepom je po določbah 157. in 170. člena ZPPSL prenesel na upnike stečajnega dolžnika terjatve stečajnega dolžnika do tretjih. Na tožnico je prenesel 92,0247 % vseh teh terjatev. Med terjatvami stečajnega dolžnika je tudi terjatev do ustanoviteljev dolžnika, to je tožencev v znesku 5.469.000 SIT, ki je bila v 92,0247 odstotnem deležu prenesena na tožnico. S prostovoljnim prevzemom terjatve, torej z nadomestno izpolnitvijo, je poplačana tožničina terjatev do stečajnega dolžnika in je obveznost slednjega do tožnice ugasnila. Navedeni prenos terjatev je predstavljal sodno cesijo, po kateri ima tožnica proti dolžniku (tožencema) enake pravice, kot jih je imel do odstopa proti tožencema odstopnik (stečajni dolžnik). Tožnica je skratka proti tožencema vstopila v pravice stečajnega dolžnika (440. člen Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Ur. l. RS, št. 29/78 - 57/89).

Iz opisanega sledi, da želi tožnica vnovčiti terjatev, ki ji je bila odstopljena v stečajnem postopku. Gre za terjatev družbe do družbenikov. Navedeno nima nobene zveze s spregledom pravne osebnosti, na katerega sta se oprli nižji sodišči, ko sta ugodili tožbenemu zahtevku. Spregled pravne osebnosti po 6. členu Zakona o gospodarskih družbah (ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 - 139/2004) namreč pomeni, da poleg družbe, ki odgovarja za svoje obveznosti do upnikov (drugi odstavek 5. člena ZGD), za obveznosti družbe do upnikov v določenih primerih odgovarjajo tudi družbeniki te družbe. V tej pravdi pa gre za izterjavo na tožnico prenesene terjatve, ki jo je imela družba proti družbeniku. Utemeljitev odgovornosti družbenikov na 6. členu ZGD, kot izhaja iz sodb sodišč prve in druge stopnje, je zato materialnopravno zmotna.

Ob tem, ko sta toženca zanikala obstoj terjatve družbe do njiju, je prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe navedlo, da je iz predloženih listin razvidno, da obstaja prenesena terjatev stečajnega dolžnika do toženih strank - njenih ustanoviteljev. Očitno je imelo v mislih sklep stečajnega senata opr. št. St 58/2001, kar potrjuje tudi sodba sodišča druge stopnje, v kateri je zavzeto stališče, da je s tem sklepom stečajnega senata pravnomočno ugotovljena tudi terjatev družbe do njegovih ustanoviteljev - tožencev v višini 5.469.000 SIT. Taka pravna presoja listine pa je zmotna. Revizijsko sodišče poudarja, da niti v konkretnem sklepu stečajnega senata, niti v zakonu ni podlage za presojo, da ima sklep učinke pravnomočno razsojene stvari. Take učinke ima po izrecni določbi tretjega odstavka 142. člena ZPPSL le priznanje terjatve upnika do stečajnega dolžnika s strani stečajnega upravitelja. Zakon nikjer ne predvideva priznavanja in ugotavljanja terjatev stečajnega dolžnika do njenih dolžnikov. Stečajni senat, čigar pristojnosti so naštete v 74. členu ZPPSL, take pristojnosti nima. Prav tako tudi ne stečajni upravitelj, ki mora po 80. členu ZPPSL ažurirati knjigovodske evidence stečajnega dolžnika zaradi ugotovitve obsega premoženja stečajnega dolžnika in skrbeti za izterjavo terjatev dolžnika. Terjatve stečajnega dolžnika do tretjih se v stečajnih postopkih vnovčijo ali pa skladno s 157. in 170. členom ZPPSL prenesejo namesto poplačila upnikom stečajnega dolžnika, da ti v svojem imenu in za svoj račun te terjatve izterjajo. Tretja točka sklepa stečajnega senata predstavlja samo seznam terjatev stečajenega dolžnika, ki izhajajo iz njegovih poslovnih knjig, in cesijo teh terjatev na upnike stečajnega dolžnika. Ti upniki pa v položaju singularnih naslednikov stečajnega dolžnika te terjatve lahko izterjajo. Navedeno pomeni, da mora tak upnik v pravdni navesti ustrezne trditve in dokaze zanje za ugotovitev njihovega obstoja in višine.

Sodišči druge in prve stopnje sta torej obstoj na tožnico prenesene terjatve družbe F. d.o.o. do tožencev in višino te terjatve ugotovili na podlagi 6. člena ZGD, ki govori o posebni odgovornosti družbenikov in na podlagi ocene, da je terjatev družbe do družbenikov s sklepom stečajnega senata pravnomočno ugotovljena. Pojasnjena je že bila zmotnost obeh presoj, kar pomeni, da je utemeljena revizija tožene stranke, ko ta uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Zaradi opisane napačne presoje pa je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj nižji sodišči nista izčrpali vse dejanske podlage, ki so jo ponujale trditve tožeče stranke. Vprašanje višine terjatve ter s tem utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini je ostalo zaradi zmotnega pravnega izhodišča povsem neobravnavano, podobno pa velja tudi za obravnavanje podlage tožbenega zahtevka. Vse dejanske trditve so se obravnavale v smeri ugotavljanja predpostavk za spregled pravne osebnosti, ko gre za jamčevanje družbenikov za obveznosti družbe, ne pa v smeri ugotavljanja odgovornosti družbenika družbi iz kakršnihkoli njunih medsebojnih razmerij. Tožeča stranka je namreč podala dejanske trditve, ki bi lahko utemeljevale pravno oceno sodišča, da obstoji terjatev stečajnega dolžnika do družbenikov, ki jo je tožnica upravičena izterjati. Le na kratko naj bodo ponovljene trditve tožeče stranke dejanske narave, ki v opisani smeri niso bile ustrezno obravnavane in ocenjene. Tožeča stranka je namreč navedla, da sta toženca ravnala v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja in zlorabila družbo, tako da sta v svojo korist zmanjšala premoženje družbe. Sredstva družbe naj bi vlagala v njune lastne nepremičnine tako, da sta obnovila njune lastne poslovne prostore. Premoženje družbe v višini 5.469.000 SIT, kar naj bi izhajalo iz bilance stanja, naj bi prelila v svoje premoženje. Ker torej ta trditvena podlaga zaradi zmotne pravne presoje ni bila ustrezno obravnavana in tako ni bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje, je revizijsko sodišče po drugem odstavku 380. člena ZPP sodbi obeh nižjih sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo mogoča pravilna materialnopravna presoja šele po nakazani dopolnitvi dejanskega stanja.

Zaradi razveljavitve sodb je revizijsko sodišče po tretjem odstavku 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo.