Jedro

Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Zakon torej kumulativno določa dva pogoja, zato za zakonitost odpovedi ne zadošča že ugotovitev, da je dokazan razlog za odpoved iz prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnici je bila izredno odpovedana pogodba o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnica naj bi naklepoma huje kršila pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja s tem, da je dne 14. 2. 2006 odklonila delo na svojem delovnem mestu in samovoljno začela čistiti delovne prostore brez odredbe nadrejenega. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izredna odpoved nezakonita in da pogodba o zaposlitvi ni prenehala veljati. Ugodilo je reintegracijskemu zahtevku in zahtevku za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od 1. 3. 2006 dalje. Tožnica je bila do dokončnosti odločbe (do 22. 6. 2006), izdane v invalidskem postopku, formalno dolžna opravljati delo, ki je sodilo v okvir njenega delovnega mesta. Ker 14. 2. 2006 zavestno ni izpolnila svoje delovne obveznosti, to je previjanje materiala na stroju II, ki ji ga je odredila nadrejena delavka in je sodilo v njeno delo, je naklepno huje kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Vendar je to storila v okoliščinah, ki opravičujejo njeno ravnanje: zdravstveno stanje in v invalidskem postopku ugotovljena nezmožnost za delo na delovnem mestu, za katero je imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Tožnica je bila že od 1. 10. 1996 invalid III. kategorije invalidnosti z določenimi omejitvami in je bila razporejena na ustrezno delovno mesto. Zdravstveno stanje se ji je poslabšalo in v ponovnem invalidskem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnica, še vedno invalid III. kategorije z dodatnimi omejitvami, ni več sposobna za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejena. Odločba ZPIZ v času kršitve delovnih obveznosti res še ni bila izvršljiva. Vendar je bila tožena stranka z odločbo in zdravstvenim stanjem tožnice seznanjena in bi morala to okoliščino upoštevati. Ravnanje tožnice zaradi teh okoliščin ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Obrazložitev sodišča je sama s seboj v nasprotju. Sodišči sta jasno ugotovili, da je bila odpoved podana v okviru zakonskih rokov in da je tožena stranka formalno dokazala utemeljenost odpovednega razloga. Zakonito in logično bi zato bilo, da bi sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi. Tožena stranka ni imela nikakršne dolžnosti upoštevati odločbo ZPIZ, ki ni bila dokončna, saj je zaradi pritožbe obstajala možnost njene razveljavitve. Tožnici do takrat tudi ni bila dolžna zagotavljati drugega dela. Dne 14. 2. 2006 je tožnica začela opravljati delo po svoji presoji in v nasprotju z izrecnim navodilom nadrejene delavke. S tem je ogrožala delovni proces in varnost pri delu, saj je hodila po proizvodnji in pri delu motila še druge delavce. Če tožnica dela ne bi zmogla, bi morala zaprositi za bolniški stalež, ki ji je bil odobren šele od 15. 2. 2006 dalje. Sodišče je nepravilno uporabilo določbo 34. člena ZDR, saj ni šlo za grozečo nevarnost za življenje in zdravje tožnice.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 73/2007 - ZPP) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Z zatrjevanjem medsebojnih nasprotij v razlogih izpodbijane sodbe, tožena stranka uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar zatrjevanega nasprotja v sodbi ni. Sodišče druge stopnje je pravilno presojalo, ali so za zakonitost izredne odpovedi izpolnjeni vsi z zakonom predpisani pogoji. Poleg ugotovitve, ali je bila odpoved dana v zakonsko predpisanem roku in po predpisanem postopku, ter ugotovitve, ali je dokazan utemeljen odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, tudi, ali je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 110. člena ZDR: da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

8. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

9. Tožena stranka ima sicer prav, da se ni bila dolžna ravnati po odločbi ZPIZ, dokler ta ni postala dokončna. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za vprašanje izvršljivosti nove invalidske odločbe in tudi iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče od delodajalca zahtevalo njeno izvršitev glede zagotovitve drugega ustreznega dela pred njeno dokončnostjo (22. 6. 2006). Ne gre za vezanost na odločbo ZPIZ, temveč za upoštevanje zdravstvenega stanja tožnice, ki je vplivalo tudi na odločitev ZPIZ o pravicah iz invalidskega zavarovanja. Sodišče je presodilo, da okoliščine na strani tožnice, kakršne so obstajale v času kršitve delovnih obveznosti in so bile tudi toženi stranki znane, ne utemeljujejo odpovedi. Poslabšanje zdravstvenega stanja tožnice, ki je bila že pred tem invalid z omejeno delovno zmožnostjo, in ki zaradi dodatnih omejitev tudi dela na trenutnem delovnem mestu ne bi mogla več opravljati, je gotovo okoliščina, ki bi jo tožena stranka morala upoštevati. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi (to okoliščino je sodišče druge stopnje upoštevalo), da je nadrejena delavka tožnici dela, kot jih je opravljala 14. 2. 2006, odrejala že pred tem. Iz izpovedi nadrejene delavke (povzete na strani 3 prvostopne sodbe) pa izhaja, da ji je tako delo odredila tudi za (13. in) 14. 2. 2006 s tem, da naj najprej previje robo na stroju. Torej niti ni šlo za to, da bi tožnica povsem samovoljno opravljala neko delo, ki ga sicer ni opravljala, čeprav je nedvomno odklonila opravljanje izrecno naloženega dela, vendar v okoliščinah, ki tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljujejo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

10. Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR). Zakon torej kumulativno določa dva pogoja, zato za zakonitost odpovedi ne zadošča že ugotovitev, da je dokazan razlog za odpoved iz prvega odstavka 111. člena ZDR. Delodajalec mora dokazati (drugi odstavek 82. člena ZDR), da obstajajo okoliščine, zaradi katerih delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Tudi ob ugotovitvi, da je tožnica naklepoma huje kršila svoje pogodbene obveznosti (da je torej podan razlog za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR), ni nujno, da so s tem izpolnjeni pogoji za izredno odpoved. Vsaka odpoved pogodbe o zaposlitvi mora biti utemeljena, bistvo izredne odpovedi pa je, da gre za kršitve, ki utemeljujejo takojšnje prenehanje delovnega razmerja. To izhaja tudi iz določbe 4. člena konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Ur. l. SFRJ, št. 4/84, Mednarodne pogodbe, Akt o notifikaciji nasledstva, Ur. l. RS 54/92, mednarodne pogodbe 15/92), da delovno razmerje ne preneha, če za to ni utemeljenega (resnega) razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca.

11. Utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi pomeni pravni standard, pri presoji katerega sta dolžna tako delodajalec kot sodišče upoštevati vse pomembne okoliščine primera. Posebej to velja tudi za odpovedni razlog, zaradi katerega ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Pri opredelitvi pravnega standarda glede obstoja krivdnega razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi poleg ostalega sodišče presoja tudi, kakšne možnosti ukrepanja ima delodajalec nasploh na razpolago. Za sankcioniranje ravnanja tožnice je imela tožena stranka več možnosti, od neformalnega ustnega opozorila, izreka disciplinskih sankcij iz 175. člena ZDR, do formalnega pisnega opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovitve kršitve iz prvega odstavka 83. člena ZDR. Namesto naštetih možnosti sankcioniranja se je tožena stranka neposredno odločila za najstrožjo možnost, to je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeni sistem sankcij in ukrepov je namenjen uravnoteženju ravnanj v primeru odstopanja od pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je predvidena kot neke vrste zadnje sredstvo (drugi odstavek 88. člena ZDR), izredna odpoved pa izključno za primere, ko nadaljevanje delovnega razmerja tudi do izteka odpovednega roka ni več mogoče (110. člen ZDR).

12. Tožena stranka sicer še v reviziji ponavlja že v odpovedi omenjeno motenje dela drugih delavcev in dodatno še ogrožanje varstva pri delu. Toda v sodnem postopku tega ni z ničemer dokazala: ne kako je bil moten delovni proces in delo drugih delavcev, ogrožanja varnosti pri delu pa prej na tak način ni navajala. Ob tem je treba ponovno opozoriti na ugotovljeno dejstvo, da delo čiščenja poslovnih prostorov ne prej ne spornega dne ni bilo delo, ki ga tožnica ni opravljala oziroma ga ne bi bila dolžna opravljati. Tako delo ji je izrecno odrejala oziroma odredila nadrejena delavka, torej očitno ni šlo za delo, ki bi bilo moteče ali posebej nevarno. Kakšne motnje v delovnem procesu, pri delu drugih delavcev ali kakšne druge posledice je imela odklonitev konkretnega dela na delovnem mestu, pa tožena stranka - razen pavšalnega zatrjevanja - ni dokazala.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica naklepoma huje kršila pogodbene obveznosti, da pa so podane okoliščine, ki opravičujejo njeno ravnanje. Sodišče druge stopnje pa enako ugotavlja, da je tožnica zavestno kršila svoje delovne obveznosti, da pa njeno ravnanje ne predstavlja utemeljenega razloga za izredno odpoved po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR zaradi okoliščin, ki njeno ravnanje opravičujejo.

14. Določbe 34. člena ZDR nalagajo delavcu obveznost obveščanja tudi o morebitnih nevarnostih za njegovo življenje in zdravje, niso pa neposredno podlaga tudi za odklonitev dela in tudi delodajalcu ne nalagajo, da bi moral upoštevati že zgolj obvestilo delavca, brez preverjanja njegove utemeljenosti. Toda sodišče druge stopnje ima prav, da je tožnica utemeljeno opozarjala na svoje spremenjeno zdravstveno stanje, ki je vplivalo oziroma bi lahko vplivalo na izpolnjevanje njenih pogodbenih obveznosti. O delovni zmožnosti tožnice kot delavca s statusom invalida so odločali pristojni organi ZPIZ. Delo izven oziroma preko ugotovljenih omejitev delovne zmožnosti, bi lahko pomenilo nevarnost za zdravje tožnice, ki za svoje dotedanje delo, tudi po kasnejši dokončni odločbi Zavoda, že od 1. 11. 2005 dejansko ni bila več sposobna.

15. Ker glede na navedeno revizijski razlogi niso podani in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna in zakonita, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).