Jedro

Tožničina trditvena podlaga glede zahtevka na plačilo izgubljenega dobička ni zadostna, saj je tožnica navedla zgolj prihodke, ni pa navedla ničesar o tem, kakšne odhodke bi imela. Sodna praksa namreč nalaga tožeči stranki trditveno breme tako glede prihodkov kot odhodkov. Pojem izgubljenega dobička namreč predstavlja le razliko, ki ostane po odbitku vseh stroškov normalnega poslovanja.

Izrek

I. Pritožbama, tožene stranke v celoti, tožeče stranke pa delno, se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi: - v prisodilnem delu (pod I. točko izreka) glede 29.352,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2010 dalje do plačila, - v zavrnilnem delu (pod II. točko izreka) glede 43.272,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2008 dalje do plačila in glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 29.352,15 EUR za čas od 30. 4. 2008 do 20. 9. 2010, - in glede odločitve o stroških (pod IV. točko izreka), ter se v tem razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožeče stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod I. točko izreka toženi stranki (v nadaljevanju tožencu) naložilo, da tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) plača 29.352,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2010 dalje do plačila. V presežku za plačilo 136.257,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 97.257,85 EUR od 30. 4. 2008 dalje do plačila in od zneska 39.000,00 EUR od 22. 9. 2010 dalje do plačila in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 29.352,15 EUR od 30. 4. 2008 do 20. 9. 2010 je tožbeni zahtevek pod II. točko izreka zavrnilo. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za plačilo zamudnih obresti od zneska 136.761,53 EUR od 27. 2. 2009 do 31. 12. 2011 na vezane vloge pri NLB d.d., v višini 11.944,46 EUR (pod III. točko izreka) ter odločilo o pravdnih stroških (pod IV. točko izreka).

2. S pravočasnima pritožbama sodbo delno izpodbijata obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija zavrnilni del pod II. točko izreka glede 66.573,85 EUR s pripadki (glede zavrnjenih 43.272,85 EUR iz naslova neupravičene obogatitve na račun investicijskih vlaganj v nepremičnine toženca ter glede zavrnjenih 23.301,00 EUR iz naslova izgubljenega dobička) in stroškovno odločitev. Toženec izpodbija prisodilni del sodbe pod I. točko izreka in stroškovno odločitev. Obe pritožbi uveljavljata pritožbene razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Toženec predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka oziroma podredno ″spremembo, skladno s pritožbenimi izvajanji″. Oba pritožnika priglašata pritožbene stroške. Bistvene pritožbene navedbe bodo povzete v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

3. Toženec se v odgovoru na pritožbo zavzema za njeno zavrnitev in priglaša stroške.

4. Pritožbi sta utemeljeni, in sicer tožničina delno, toženčeva pa v celoti.

5. V predmetni zadevi sta pritožbeno sporna zahtevka: - na povrnitev tožničinih investicijskih vlaganj v izgradnjo strelišča za glinaste golobe na toženčevi nepremičnini, - ter na plačilo izgubljenega dobička.

Glede vlaganj

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta se pravdni stranki (tožnica kot najemnica in toženec kot najemodajalec) s pogodbo o najemu z dne 10. 5. 2008 dogovorili, da ima tožnica za investicije, s katerimi je toženec pisno soglašal, pravico do povrnitve neamortiziranega dela investicijskih vlaganj v gradbene objekte ter da se donacije vštevajo v vsoto skupnih investicijskih vlaganj. Tožnici je na podlagi tega dogovora priznalo vrednost njenih investicij upoštevaje v najemni pogodbi dogovorjeni način povrnitve. Pri oceni na znesek 29.352,15 EUR je upoštevalo še dogovor o pobotu starega olimpijskega trap strelišča z novim ter izgubo Skeet strelišča. 7. V pritožbi tožnica trdi, da se sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti zahtevka na povrnitev investicijskih vlaganj ne bi smelo opreti na najemno pogodbo, ker se pogodbeni dogovor nanaša zgolj na investicije, ki bi bile opravljene po sklenitvi najemne pogodbe, in ne za investicije, kakršne so obravnavane, katere so bile opravljene pred sklenitvijo najemne pogodbe. Toženec pa v pritožbi, med drugim, izpostavlja, da tožnici ni dolžan povrniti investicijskih vlaganj na podlagi pogodbe zato, ker tožnica ni imela njegovega pisnega soglasja za investicije, s pogodbo pa je bilo dogovorjeno, da je dolžan povrniti zgolj investicije, s katerimi je pisno soglašal. Oba pritožnika menita, da bi bilo potrebno del zahtevka, nanašajoč se na investicijska vlaganja, presojati na podlagi določb o neupravičeni pridobitvi.

8. Pritožbi utemeljeno izpostavljata, da sodišče prve stopnje zahtevka na povrnitev investicijskih vlaganj ne bi smelo presojati na podlagi v najemni pogodbi sklenjenega dogovora o povrnitvi investicijskih vlaganj že zato, ker ni nastal primer, predviden s pogodbo. S pogodbo je namreč povsem jasno dogovorjena povrnitev investicijskih vlaganj zgolj za primer, ko so bila vlaganja opravljena v pisnem soglasju s tožencem1. 9. Ker je sodišče prve stopnje pri presoji tožničinih trditev, da je toženec obogaten na njeno škodo, izhajalo iz pravil, določenih s pogodbo z dne 10. 5. 2008, je zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi upoštevanja napačnega materialnopravnega izhodišča pa relevantnih dejstev niti ni ugotavljalo in je zato dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

10. V predmetni zadevi je tožnica vlagala v toženčevo nepremičnino in sedaj z verzijskim zahtevkom zahteva povrnitev tistega, za kar je bil toženec obogaten. Sprva je potrebno ugotoviti, ali in za katera vlaganja je tožnica imela toženčevo soglasje (48. člen Stvarnopravnega zakonika – v nadaljevanju SPZ). V kolikor bo ugotovljeno, da je imela tožnica za določena vlaganja toženčevo soglasje, bo potrebno ugotoviti, ali je morebiti med tožnico in tožencem obstajal dogovor o povrnitvi teh vlaganj. V kolikor se bo izkazalo, da takega dogovora med njima ni bilo, bo potrebno o povrnitvi vlaganj, opravljenih s soglasjem toženca, odločiti na podlagi 95. člena SPZ. Če pa bo ugotovljeno, da so bila (posamezna) vlaganja opravljena brez toženčevega soglasja, bo potrebno smiselno uporabiti 96. člen SPZ, saj se v takem primeru pravni položaj graditelja prilega pravnemu položaju nedobrovernega posestnika iz 96. člena SPZ. Ni odveč izpostaviti razliko med zahtevkom za povračilo koristnih stroškov, ki pripada dobrovernemu lastniškemu posestniku po četrtem odstavku 95. člena SPZ ter zahtevkom na povračilo koristnih stroškov, ki pripada nedobrovernemu posestniku po petem odstavku 96. člena SPZ. Dobroverni posestnik lahko zahteva povračilo koristnih stroškov v tolikšni meri, kolikor se je vrednost stvari povečala. Kriterij je torej objektiven (povečanje vrednosti stvari). Nedobroverni posestnik pa lahko zahteva povračilo koristnih stroškov le v primeru, če so koristni za lastnika osebno. Tukaj je kriterij subjektiven, saj se koristnost presoja glede na osebo lastnika2. Pri tem gre še opozoriti, da je pravno pravilo iz petega odstavka 96. člena SPZ v razmerju specialnosti glede na 194. člen OZ.

11. Drugi odstavek 355. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zapoveduje pritožbenemu sodišču, da v primeru, ko je potrebno odpraviti tako pomanjkljivost sodbe kot je nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, opravi test sorazmernosti med varstvom pravice do pritožbe in varstvom drugih ustavnih pravic. Za primer, ko bi zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje prišlo do hujše kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, zakon določa, da pritožbeno sodišče ne razveljavi sodbe sodišča prve stopnje, ampak novo sojenje opravi samo.

12. Že zgoraj je bilo pojasnjeno, da se zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje o relevantnih trditvah strank ni izreklo. Za razjasnitev teh je potrebno dopolniti dokazni postopek. Razjasnjevanje relevantnega dejanskega stanja pred pritožbenim sodiščem traja enak čas kot pred prvostopnim sodiščem, saj morata obe sodišči za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja opraviti enaka procesna opravila. Pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tako zgolj zaradi vrnitve zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena, sploh pa ne huje. Kljub temu pa velja še izpostaviti, da bi bila v primeru, če bi pritožbeno sodišče novo sojenje opravilo samo, pravica strank do pritožbe silno omejena, saj bi se pritožbeno sodišče o določenih bistvenih trditvah strank izreklo prvo. Stranke tako v primeru, da bi sojenje opravilo pritožbeno sodišče samo, pravilnosti in popolnosti relevantnih dejanskih ugotovitev glede zatrjevane neupravičene obogatitve niti ne bi mogle kritizirati. Zaradi omejitve pravice do pritožbe glede takega obsega ugotovitev o relevantnih dejstvih pa bi bila kršena pravica strank do dvostopenjskega sojenja. Zato je pritožbeno sodišče s sklepom sodbo sodišča prve stopnje delno razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

13. Na pritožbo tožnice je bilo potrebno tako delno razveljaviti zavrnilni del sodbe, in sicer v delu, ki se nanaša na 43.272,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 2008 dalje ter na zakonske zamudne obresti od zneska 29.352,15 EUR od 30. 4. 2008 do 20. 9. 2010. Na pritožbo toženke pa je bilo potrebno v celoti razveljaviti prisodilni del sodbe, torej glede 29.352,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 9. 2020. 14. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje relevantne trditve pravdnih strank, nanašajoče se tako na temelj kot višino verzijskega zahtevka, ponovno presoditi upoštevaje pravilno materialnopravno izhodišče, obširno obrazloženo že zgoraj. Kakšni še podrobnejši napotki sodišču prve stopnje zato niso potrebni.

Glede izgubljenega dobička

15. Prvostopno sodišče je pravilno pojasnilo, da tožničina trditvena podlaga glede zahtevka na plačilo izgubljenega dobička ni zadostna, saj je tožnica navedla zgolj prihodke, ni pa navedla ničesar o tem, kakšne odhodke bi imela. Sodna praksa3 namreč nalaga tožeči stranki trditveno breme tako glede prihodkov kot odhodkov.

16. Neutemeljen je tudi očitek o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu (285. člen ZPP). Po stališču sodne prakse dolžnost materialnega procesnega vodstva ni kršena, kadar na manjkajoče trditve in dokaze opozori nasprotna stranka. Že na podlagi takšnega opozorila je namreč stranka seznanjena z (morebitnimi) pomanjkljivostmi in ji je dana možnost, da jih odpravi4. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec opozoril na nesklepčno trditveno podlago, ker pojem izgubljenega dobička predstavlja le razliko, ki ostane po odbitku vseh stroškov normalnega poslovanja, pritožba konkretizirano niti ne izpodbija. Zato se izkaže, da je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.

17. V delu, ko je torej tožnica s pritožbo izpodbijala odločitev o zahtevku za plačilo izgubljenega dobička, se je njena pritožba izkazala za neutemeljeno. Zato jo je bilo potrebno v tem delu s sodbo zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje glede izpodbijane zavrnitve tožbenega zahtevka na plačilo 23.301,00 EUR s pripadajočimi obrestmi potrditi (353. člen ZPP).

18. O stroških, ki so pravdnima strankama nastali v zvezi s tem pritožbenim postopkom, bo zaradi delne razveljavitve sodbe odločeno s končno odločbo (četrti odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena.

Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni.

Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena.

Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit, sicer sodišče pritožbo zavrže. 1 Po prvem odstavku 82. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. 2 Več R. Vrenčur v Nina Plavšak et al.: Lastninska pravica in etažna lastnina, 1. knjiga komentarja Stvarnopravnega zakonika, Planet GV, Ljubljana 2019, stran 275. 3 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 107/2011, II Ips 102/2011, II Ips 234/2005, II Ips 300/2006 in II Ips 532/2007. 4 Primerjaj odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 45/2012 in II Ips 90/2016.