Jedro

Ker je pravni pouk po izrecni določbi 78. člena ZTPDR bistvena sestavina sklepa o prenehanju delovnega razmerja, izdanega na prvi stopnji, in ne le dokončnega sklepa iz 102a člena ZDR, so pravne posledice njegove opustitve enake, kot jih določa 2. odstavek 102a člena ZDR. To pomeni, da sklep brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razveljavilo sklep tožene stranke z dne 20.4.1994 in ugotovilo, da tožnici delovno razmerje, sklenjeno za določen čas, dne 30.4.1994 ni prenehalo, ampak še traja z vsemi pravicami in obveznostmi. Ugotovilo je, da je tožnica za nedoločen čas v delovnem razmerju pri toženi stranki, saj je ostala na delu tudi po času, za katerega je imela sklenjeno delovno razmerje po pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 1.3.1993 št. 2/93. Pogodba o zaposlitvi, sklenjena med strankama, po ugotovitvah sodišča dne 20.4.1994 (in ne 1.4.1993) o zaposlitvi tožnice za določen čas od 1.4.1993 do 30.4.1994, po presoji sodišča ni veljavna, saj je bila obremenjena z napako volje tožnice.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in z izpodbijanim sklepom sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da za meritorno obravnavanje in odločanje o tožbenem zahtevku tožnice ne obstoji procesna predpostavka iz 2. odstavka 80. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR), ker je tožnica zamudila rok za vložitev zahteve za varstvo pravic pri toženi stranki.

Proti pravnomočnemu sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponavlja predhodne navedbe, da sklep tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja ni vseboval pravnega pouka, zato ne more biti v škodo tožnici, ki je skladno z določilom iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR zaradi molka drugostopnega organa, zahtevala sodno varstvo. Za odločanje o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka je zato bila podana procesna predpostavka. Ker je zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas zaradi bistvene zmote tožnice neveljavna in brez pravnih učinkov, je bil izpolnjen pogoj iz 1. odstavka 18. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) za uporabo zakonite domneve, da je tožnica sklenila delovno razmerje za nedoločen čas, saj je ostala na delu tudi po času, ko bi ji moralo delovno razmerje prenehati (31.3.1993). Zato predlaga, da se reviziji ugodi in se izpodbijani sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

V postopku po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ št. 4/77 - 27/90 - ZPP/77, ki ga je glede na določbo 498. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS št. 26/99 - ZPP uporabiti) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP/77, vendar take kršitve ni ugotovilo. Zaradi vsebine določbe 386. člena ZPP/77 je revizijsko sodišče omejeno na preizkus samo tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje stranka v svoji reviziji. Ker tožeča stranka bistvenih kršitev določb pravdnega postopka v reviziji ni formalno opredelila, niti jih z revizijskimi razlogi utemeljevala, jih revizijsko sodišče ni bilo dolžno preizkušati.

Utemeljena je graja zmotne uporabe materialnega prava. Po 1. odstavku 83. člena ZTPDR ima delavec, nezadovoljen z dokončno odločitvijo pristojnega organa v organizaciji, ali če ta organ ne odloči v 30 dneh od vložitve zahteve oziroma ugovora, pravico zahtevati v nadaljnjih petnajstih dneh varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Izjema od tega pravila je določena v 105. členu ZDR, po katerem ima delavec pravico do sodnega varstva tudi po preteku petnajstdnevnega roka iz 1. odstavka 83. člena ZTPDR, če pristojni organ v organizaciji oziroma delodajalcu v predpisanem roku ne odloči o zahtevi ali ugovoru delavca. Sodno varstvo v obeh primerih po izrecnem določilu 2. odstavka 83. člena ZTPDR ni dopustno, če se delavec za to varstvo ni prej obrnil na pristojni organ delodajalca. Procesna predpostavka za dopustnost sodne poti - razen v primeru, če delavec uveljavlja denarno terjatev - je torej sprožen postopek poprejšnjega obveznega varstva pri delodajalcu.

Sodišče druge stopnje je ob ugotovitvi, da je tožeča stranka sicer vložila zahtevo za varstvo pravic, vendar po izteku zakonitega roka iz 2. odstavka 80. člena ZTPDR, zmotno presodilo, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za uveljavljanje sodnega varstva. Pri svoji presoji, ko se je oprlo zgolj na določbo 102.a člena ZDR, je prezrlo določbo 78. člena ZTPDR, s katero je dograjena norma iz 2. odstavka 23. člena istega zakona. Z njo so določeni obvezni elementi, ki jih mora vsebovati vsak sklep o prenehanju delovnega razmerja, to je obrazložitev z navedbo razlogov za prenehanje delovnega razmerja ter pravni pouk o pravici do ugovora. Ker je pravni pouk po izrecni določbi 78. člena ZTPDR bistvena sestavina sklepa o prenehanju delovnega razmerja, izdanega na prvi stopnji, in ne le dokončnega sklepa iz 102.a člena ZDR, so pravne posledice njegove opustitve enake, kot jih določa 2. odstavek 102.a člena ZDR. To pomeni, da sklep brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca.

Ker tožeča stranka o zahtevi za varstvo pravic tožnice z dne 26.5.1994, ki jo je glede na prej omenjene zakonske določbe šteti za pravočasno, ni odločala, in je tožnica s tožbo, vloženo dne 13.7.1994, zahtevala skladno določilu 105. člena ZDR sodno varstvo, je podana procesna predpostavka za odločanje o njenem tožbenem zahtevku.

Zaradi neuporabe določbe 78. člena ZTPDR in zmotne razlage določb 80. in 83. člena ZTPDR pritožbeno sodišče ni odgovorilo na vse pritožbene trditve tožene stranke, kar bo moralo storiti v nadaljevanju postopka.

Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (395. člen ZPP/77).

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.