Jedro

Če se vložnik zahteve za varstvo zakonitosti glede kršitev zakona sklicuje na pritožbo, Vrhovno sodišče takih kršitev ne presoja. Takšna navedba kršitev v zahtevi namreč ne zadošča kriterijem določbe 1. odstavka 424. člena ZKP.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega I.D. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan povrniti stroške postopka, nastale s tem izrednim pravnim sredstvom, in sicer povprečnino v znesku 90.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je obsojenega I.D. s sodbo z dne 9.1.1998 spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 14 let. Izreklo mu je kazen enega leta zapora. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 25.10.1998 zavrnilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in obsojenčevega zagovornika ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper uvodoma navedeni sodbi je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in kršitev določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sta obe sodišči kršili načelo proste presoje dokazov, saj sta iz izvedenih dokazov izluščili le, kar je šlo v prid obtožbe in škodo obsojenca. Opozarja na navedbo sodišča druge stopnje, da je oškodovanka posplošila izpoved glede časa in načina storitve kaznivega dejanja, ki pa sta bistvena elementa krivdoreka. Meni, da bi sodišče časovno odmaknjenost in s tem nezanesljivost pričanja moralo upoštevati v obsojenčevo korist, ne pa v njegovo škodo.

Ugovarja ugotovitvi, da je oškodovankino pričanje verodostojno in opozarja na nasprotja v njenem pričanju. Višjemu sodišču očita, da je prezrlo pritožbene navedbe glede dogodka na O. ter pritožbene navedbe pod točkama 1 in 2, in tako pritožbe ni obravnavalo v celoti, s čemer je storilo bistveno krštev določb postopka. Poleg tega navaja, da je prezrlo tudi pritožbene navedbe glede izvedenskega mnenja, ki ga sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo. Opozarja na spremenljivost izpovedbe zaslišanih prič in meni, da je njihova verodostojnost vprašljiva. V izogib ponavljanju pritožbenih navedb glede procesne in materialne kršitve zakona se sklicuje na pritožbo z dne 25.3.1998. Kot nezadovoljiv ocenjuje odgovor sodišča druge stopnje na pritožbene navedbe o netipičnih čustvenih reakcijah oškodovanke. Poleg tega izpodbija tudi ugotovitve sodišča druge stopnje, da je vzrok neskladnosti v izpovedbah oškodovanke, njene matere in sestre v njihovi odvisnosti od obsojenca.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. je v odgovoru na zahtevo, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), navedla, da se zahteva pretežno ukvarja z vprašanji dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka pa po njenem mnenju niso podane.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbami o tem, kaj naj bi se zgodilo na O. v T., kako verodostojno naj bi bilo pričanje oškodovanke in ostalih prič ter o razmerah v obsojenčevi družini, vložnik zahteve podaja svojo različico dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Skladno z 2. odstavkom 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker vložnik z opisanimi navedbami uveljavlja prav ta (sicer pritožbeni) razlog, jih Vrhovno sodišče v okviru odločanja o tem izrednem pravnem sredstvu ni presojalo. S trditvijo, da višje sodišče časovno odmaknjenost kaznivega dejanja obravnava v obsojenčevo škodo (pri čemer to iz sodbe sodišča druge stopnje ni razvidno), moralo pa bi jo obravnavati v njegovo korist, vložnik zahteve s presojo okoliščin, ki vplivajo na odmero kazni, ugovarja primernosti kazenske sankcije, pri čemer zahteve za varstvo zakonitosti tudi iz tega razloga ni mogoče vložiti, saj je tudi to (zgolj) pritožbeni razlog po 4. točki 370. člena ZKP.

Prav tako, kot je sodišče druge stopnje skladno s 1. odstavkom 395. člena ZKP zavezano, da v obrazložitvi sodbe presodi pritožbene navedbe, pa se mora procesnih pravil držati tudi obramba, če želi na podlagi vloženega izrednega pravnega sredstva doseči pričakovani cilj. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi (1. odstavek 424. člena ZKP). Zato Vrhovno sodišče ni presojalo kršitev, glede katerih se zahteva za varstvo zakonitosti sklicuje na obširno pritožbo z dne 25.3.1998, saj zgolj takšna navedba v zahtevi za varstvo zakonitosti ne zadošča kriterijem citirane določbe. Kršitve, ki jih želi vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljati, mora ta v zahtevi za varstvo zakonitosti izrecno navesti in obrazložiti. Kršitev določbe 1. odstavka 395. člena ZKP, ki jo stori sodišče druge stopnje, če ne presodi v celoti pritožbenih navedb, ni ena od taksativno določenih absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, temveč predstavlja relativno kršitev po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, ki dobi status bistvene kršitve in je torej upoštevna zgolj, če je izkazano, da je vplivala na zakonitost sodne odločbe. Enako velja za vse druge kršitve, ki niso določene v 1. odstavku 371. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik je napravil pravzaprav enako napako, kot jo očita sodišču druge stopnje, saj je zahteva pomanjkljiva v navajanju pritožbenih navedb, na katere naj bi sodišče druge stopnje ne odgovorilo, pri čemer sploh ne pove, zakaj je to odločilno in kako so takšne kršitve vplivale na zakonitost sodbe. Sodišče tretje stopnje skladno z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP ne opravlja preizkusa izpodbijanih sodb po uradni dolžnosti, zato tako oblikovanih navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti ni moglo upoštevati.

Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti skladno s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je v skladu z določili 1. odstavka 95. člena in 98.a člena ZKP dolžan povrniti stroške postopka, nastale z izrednim pravnim sredstvom, to je povprečnino v znesku 90.000,00 SIT, ki je bila odmerjena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.