Jedro

Med pravdnima strankama sklenjena pogodba, s katero se je tožnik obvezal plačati toženi stranki dogovorjeni znesek akontacije komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjske hiše, nima nedopustne podlage, saj je po določbi prvega odstavka 43. člena ZSZ zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor - v danem primeru tožnik. To pomeni, da ničnosti razlog iz 52. člena v zvezi z 51. členom ob sklenitvi pogodbe veljavnega ZOR ni podan. Pravdni stranki s sklenitvijo sporne pogodbe zakonskih določb (42. - 44. člena ZSZ) nista obšli, saj v njej nista določili dokončnega zneska komunalnega prispevka, ki se po zakonu odmerja z odločbo občinske uprave, temveč sta se dogovorili le za znesek akontacije plačila komunalnega prispevka.

Vprašanje ustreznosti višine dogovorjene akontacije za poplačilo neke obveznosti ni nikoli tisto vprašanje, ki bi moglo - tudi za primer negativnega rezultata takšne presoje - privesti do sklepa o ničnosti pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarno uveljavljan tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik, sklicujoč se na posledice zatrjevane ničnosti med pravdnima strankama dne 18.10.1999 sklenjene pogodbe o plačilu komunalnega prispevka, terjal od tožene stranke vrnitev na podlagi te pogodbe plačanega zneska 1,952.962,00 SIT s pripadki; zavrnilo pa je tudi naknadno in podredno uveljavljan zahtevek tožnika (naknadna eventualna kumulacija zahtevkov) za razveljavitev pravkar navedene pogodbe in za plačilo na tej podlagi terjanega istega zneska s pripadki. Tako je sodišče prve stopnje odločilo, ker je ugotovilo, da med pravdnima strankama 18.10.1999 sklenjena "pogodba o plačilu komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjske hiše" ni ne nična niti izpodbojna (po določbah 111. člena v zvezi s 60. členom tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih kot razlogu za razveljavitev pogodbe, ki ga je uveljavljal tožnik), glede na tak izid postopka pa je tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 195.840,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila.

Tožnikovo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri navaja, da jo vlaga "iz vseh razlogov po členu 370/I ZPP". V obrazložitvi revizije povzema vsebino sporne pogodbe, nato pa graja stališče sodišč prve in druge stopnje o zakonitosti pogodbe, v kateri je dogovorjeno plačilo akontacije komunalnega prispevka v višini, odmerjeni na podlagi sklepa župana Mestne občine Novo mesto. Na tak način odmerjen komunalni prispevek je po tožnikovem mnenju v nasprotju z določbami 42. in 44. člena Zakona o stavbnih zemljiščih, po katerih mora občina z odlokom določiti podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, na podlagi teh meril pa nato v vsakem konkretnem primeru izdati odločbo o odmeri komunalnega prispevka, ki ga je investitor dolžan plačati pred izdajo gradbenega dovoljenja. Če tožena stranka v času sklenitve pogodbe še ni sprejela predpisov o določitvi podrobnejših meril za odmero komunalnega prispevka na podlagi četrtega odstavka 42. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (možnost odmere komunalnega prispevka po tedanjih predpisih pa je bila spričo prehodne določbe 57. člena istega zakona tedaj že izključena), je to njen problem, ki ne more bremeniti tožnika, tožene stranke pa ne upravičevati do zviševanja obveznosti iz naslova plačila komunalnega prispevka. Sklep župana o zvišanju slednjega je torej nezakonit in predstavlja samovoljo občinske uprave. Ker je bil vključen v besedilo pogodbe na način, da se plačana akontacija poračuna ob dokončnem plačilu komunalnega prispevka po sprejetju odloka in izdaji odločbe, pomeni to uveljavljanje določb bodočega odloka za nazaj - kar je v direktnem nasprotju s 155. členom Ustave Republike Slovenije. Sodišče je ob odločanju vezano na ustavo in zakone, pri čemer podzakonskega akta, ki je v nasprotju z ustavo, ni dolžno upoštevati. Zato je brez slehernega pomena pripisovanje atributa zakonitosti sporni pogodbi z obrazložitvijo v sodbah sodišč obeh stopenj, da je bila akontacija izračunana v skladu z drugim odstavkom 8. člena Navodil za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99), izdanih na podlagi tretjega odstavka 42. člena Zakona o stavbnih zemljiščih. Tožnik nadalje navaja, da je bil prisiljen plačati vsiljen mu komunalni prispevek, saj je imel vse pripravljeno za gradnjo, brez potrdila o plačanem komunalnem prispevku pa ne bi mogel dobiti gradbenega dovoljenja. Tožena stranka je torej izkoristila položaj močnejše stranke in pri tožniku dosegla podpis neveljavne pogodbe in plačilo v njej določenega zneska komunalnega prispevka. K razlogom iz sodbe sodišča druge stopnje o tem, da tožena stranka ob neplačanem komunalnem prispevku ne bi mogla izdajati gradbenih dovoljenj ter da je zato bilo njeno ravnanje dobrodošlo in v korist interesentov za pridobitev gradbenega dovoljenja, pa tožnik še dodaja, da tožena stranka ne izdaja gradbenih dovoljenj in da s tem v zvezi ni imela interesa pomagati občanom, medtem ko je za upravne enote, ki gradbena dovoljenja izdajajo, brez slehernega pomena metoda in način odmere komunalnega prispevka. Ker je tožena stranka tožniku zvišala komunalni prispevek z nezakonito pogodbo, mu ga je po mnenju slednjega dolžna vrniti v celoti. Tožnikova obveznost plačila komunalnega prispevka bo nastopila, ko bo višina odmerjena z dokončno upravno odločbo po merilih, ki so bila zakonita v času nastanka obveznosti (če so sploh obstajala). S tem je po mnenju tožnika utemeljen tako revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, saj so v sodbi sodišča druge stopnje razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju, kot tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe v smeri ugoditve njegovi pritožbi in posledično tožbenemu zahtevku, podredno pa razveljavitev sodb sodišč obeh stopenj in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, oziroma razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve v novo sojenje temu sodišču. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, s katerim je mogoče izpodbijati pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, le pod pogoji iz 367. člena ZPP in v mejah z določbo 370. člena ZPP le izrecno predvidenih revizijskih razlogov - nujno upoštevaje pri tem še nadaljnjo omejitev iz 371. člena istega zakona. Slednje navedena zakonska določba izključuje sleherni formalnopravni preizkus pravnomočne sodbe po uradni dolžnosti. Tega opravi revizijsko sodišče le v mejah izrecno in obrazloženo uveljavljanih revizijskih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, kar pomeni, da ga golo sklicevanje v reviziji na "vse razloge po členu 370/I ZPP" še ne narekuje. Enako velja za revizijsko trditev, da so v sodbi sodišča druge stopnje po oceni tožeče stranke razlogi o odločilnih dejstvih nejasni oziroma so si med seboj v nasprotju, saj je tožnik oprl očitek o nejasnosti razlogov sodbe sodišča druge stopnje le na svojo oceno, ki je ni obrazložil, prav tako pa ni pojasnil, v čem naj bi si bili razlogi sodbe sodišča druge stopnje med seboj v nasprotju. Zato ob tem niti ni pomembno, da tožnik sodišču druge stopnje očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP uveljavlja kot revizijski razlog iz 2. točke prvega odstavka 370. člena ZPP, ki je podan le v primeru relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v postopku pred sodiščem druge stopnje.

Izpodbijana pravnomočna odločitev je tudi materialnopravno pravilna. Takoj je treba poudariti, da 18.10.1999 med pravdnima strankama sklenjena pogodba (v prilogi spisa pod A1), s katero se je tožnik obvezal plačati toženi stranki dogovorjeni znesek akontacije komunalnega prispevka za gradnjo stanovanjske hiše, nima nedopustne podlage, saj je po določbi prvega odstavka 43. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ; Uradni list RS, št. 44/97) zavezanec za plačilo komunalnega prispevka investitor - v danem primeru torej tožnik. To pomeni, da ničnostni razlog iz 52. člena v zvezi z 51. členom ob sklenitvi pogodbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) ni podan. Res je, da po določbah 42. in 44. člena ZSZ izda minister, pristojen za prostor, navodilo za izračun komunalnega prispevka, da občina v skladu s tem navodilom s predpisom določi podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka in da se slednji odmeri z odločbo občinske uprave. Vendar pravdni stranki s sklenitvijo sedaj sporne pogodbe teh zakonskih določb nista obšli, saj v njej nista določili dokončnega zneska komunalnega prispevka, ki se po zakonu odmerja z odločbo občinske uprave, temveč sta se dogovorili le za znesek akontacije plačila komunalnega prispevka (2. člen pogodbe). Ob tem sta izrecno predvideli končni obračun za čas po odmeri komunalnega prispevka v postopku in na način, določen z zakonom (3. člen pogodbe), hkrati pa izključili tudi možnost oškodovanja tožnika zaradi "predplačila" (akontacije) komunalnega prispevka spričo morebitnega padca vrednosti denarja, saj sta predvideli revalorizacijo plačanega zneska in njegovo upoštevanje ob končnem poračunu v valorizirani vrednosti na način, določen v drugem odstavku 3. člena pogodbe. Pri tem niti ni pomembno, da je bil tak način akontiranja komunalnega prispevka v prehodnem obdobju od prenehanja veljavnosti prejšnjih predpisov za odmero komunalnega prispevka do uveljavitve novih (prehodna določba 57. člena ZSZ) celo izrecno predviden z Navodilom za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99). Če tožnik slednjemu kot podzakonskemu viru prava odreka skladnost z zakonom in ustavo - in kar naj bi sodišču preprečevalo njegovo uporabo - je treba tožniku odgovoriti, da glede na načelo svobode urejanja obligacijskih razmerij (10. člen ZOR) tudi v primeru neobstoja tega podzakonskega vira prava ne bi bilo mogoče odreči veljavnost dogovoru strank o vnaprejšnji delni ali celotni izpolnitvi zakonske obveznosti, ki le po obsegu v času sklenitve pogodbe še ni dokončno določena. Zgolj v ilustracijo naj bo navedeno, da se tak položaj po poslovnem namenu strank v ničemer ne razlikuje od tistega, ko se na primer povzročitelj škode in oškodovanec dogovorita o plačilu določenega zneska kot odškodnine za škodo, ki po obsegu še ni znana ali določena s sodno odločbo.

Z doslej obrazloženim pa je vsebinsko že odgovorjeno tudi na nadaljnji revizijski očitek o nezakonitosti in protiustavnosti sklepa župana Mestne občine Novo mesto o zvišanju dotedanje obveznosti investitorja iz naslova plačila komunalnega prispevka za faktor 0,40. Ta sklep je namreč predstavljal le izhodišče za določitev višine med strankama sicer sporazumno dogovorjene akontacije, pri čemer ni vprašanje ustreznosti višine dogovorjene akontacije za poplačilo neke obveznosti nikoli tisto vprašanje, ki bi moglo - tudi za primer negativnega rezultata takšne presoje - privesti do sklepa o ničnosti pogodbe (glej prvi odstavek 103. člena ZOR). V zvezi z revizijsko trditvijo, da pomeni vključitev sklepa župana v besedilo pogodbe retroaktivno uporabo določb bodočega predpisa o podrobnejših merilih za odmero komunalnega prispevka in s tem kršitev 155. člena Ustave Republike Slovenije, pa je treba tožniku odgovoriti, da ta očitek presega okvir, ki je predmet presoje v tem postopku in sploh okvir sodne jurisdikcije. Predmet presoje v tem postopku je pravna veljavnost pogodbe o plačilu akontacije komunalnega prispevka, medtem ko je dokončna odmera komunalnega prispevka predmet odločbe, izdane v upravnem postopku (prvi odstavek 44. člena ZSZ). Če je (bo) tožnik mnenja, da mu je (bo) višina komunalnega prispevka odmerjena v nasprotju s predpisi ali z retroaktivno uporabo slednjih, lahko take in morebitne druge ugovore uveljavlja v za to predvidenem (upravnem) postopku, v katerem se višina komunalnega prispevka odmerja. V končno odmero slednjega pa stranki s sedaj sporno pogodbo nista posegali in niti ne bi mogli učinkovito poseči. Dogovorili sta se le o roku končnega poračuna in o vrnitvi oziroma plačilu morebitne razlike med valorizirano akontacijo in višino dokončno odmerjenega komunalnega prispevka (3. in 4. člen pogodbe). Za sklepanje na ničnost takega dogovora pa ni nobenega razloga.

Iz navedb, ponovljenih v reviziji, da je bil tožnik prisiljen plačati vsiljen mu komunalni prispevek, ker je imel vse pripravljeno za gradnjo, izhaja, da tožnik ocenjuje kot materialnopravno zmotno tudi odločitev o zavrnitvi podredno uveljavljanega zahtevka za razveljavitev med strankama 18.10.1999 sklenjene pogodbe - vendar neutemeljeno. S tem v zvezi se je tožnik skliceval na določbo 60. člena ZOR kot pravno relevantno napako, s katero je bila obremenjena njegova volja ob sklenitvi pogodbe. Da temu ni tako, potrjujejo tožnikove lastne trditve o pred izdanim mu gradbenim dovoljenjem sklenjeni gradbeni pogodbi z izvajalcem del, o odobrenem mu kreditu in o iztekajočem se mu roku za izpraznitev prodanega stanovanja. Vse to so okoliščine na njegovi strani, med katerimi nobena ne kaže na morebitne grožnje tožene stranke ali tretjega, ki bi ga silile v sklenitev sedaj izpodbijane pogodbe in ki bi edine utegnile biti upoštevne kot razlog za razveljavitev pogodbe po določbah 111. člena v zvezi s 60. členom ZOR. V tej luči je treba tudi razumeti obratno in v reviziji grajano razlogovanje sodišča druge stopnje o dobronamernosti ravnanja tožene stranke v korist interesentov za pridobitev gradbenega dovoljenja, izdaja katerega je po določbi drugega odstavka 55. člena ZSZ pogojevana s predhodnim plačilom komunalnega prispevka. Pri tem je brez slehernega pomena revizijska navedba, da izdaja gradbena dovoljenja upravna enota in ne tožena stranka - kot je to očitno pomotoma zapisano v razlogih drugostopne sodbe in grajano v reviziji (brez jasne izpeljave konsekvenc v smeri možnosti kakršnegakoli vpliva te napake na končno odločitev).

Ker se po obrazloženem izkaže, da razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niso podani - vključno s tudi po uradni dolžnosti upoštevnim revizijskim razlogom zmotne uporabe materialnega prava, je bilo treba revizijo na podlagi določbe 378. člena ZPP kot neutemeljeno zavrniti.