Jedro

Tožnik je le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje izpodbijanega akta. Ker tožnica v postopku izdaje obeh upravnih aktov ni bila niti stranka niti stranski udeleženec, tudi ne more biti stranka upravnega spora, kar posledično pomeni, da tudi ne more vložiti tožbe po 4. členu ZUS-1.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo št. 06122-346/2009 5203 z dne 16. 11. 2009 je gradbeni inšpektor inšpekcijskemu zavezancu A.A. prepovedal izvedbo vseh del pri gradnji balkonov v nadstropju in mansardi in rekonstrukciji mansardnega stanovanja v večstanovanjskem objektu na zemljišču s parc. št. 2086 k.o. … (1. točka izreka), da mora v roku 60 dni odstraniti zgrajena betonska balkona in mansardno stanovanje vrniti v prvotno stanje (2. točka izreka), da bo v primeru neizpolnitve odrejene obveznosti opravljena izvršba nedenarne obveznosti po drugih osebah (3. točka izreka), da za nelegalno gradnjo veljajo prepovedi iz 158. člena ZGO-1 (4. točka izreka). V obrazložitvi odločbe gradbeni inšpektor navaja, da je investitor pričel z gradnjo brez predhodno pridobljenega gradbenega dovoljenja, ki pa bi ga moral v skladu z Zakonom o graditvi objektov (ZGO-1) pridobiti pred pričetkom gradnje.

Z odločbo št. 0612-160/2009-13-00641130 z dne 25. 2. 2014 je Ministrstvo za infrastrukturo in prostor kot drugostopni organ zavrnilo pritožbo A.A. zoper sklep gradbenega inšpektorja, št. 06122-346/2009/40 z dne 15. 10. 2013, s katerim je bila dovoljena izvršba inšpekcijske odločbe z dne 16. 11. 2009. V obrazložitvi odločbe navaja, da je inšpekcijska odločba z dne 16. 11. 2009 postala izvršljiva 17. 1. 2010. Ker inšpekcijski zavezanec naložene obveznosti ni izpolnil, je upravni organ prve stopnje dne 15. 10. 2013 dovolil njeno izvršbo. Iz izvršilnega naslova je razvidno, da je bila obveznost naložena A.A., zato je bil sklep o dovolitvi izvršbe pravilno izdan navedenemu zavezancu.

Tožnica v tožbi navaja, da uveljavlja sodno varstvo zoper odločbo gradbenega inšpektorja št. 0612-346/2009-5203 z dne 16. 11. 2009, saj je bilo z njo odločeno o njenih pravicah in pravnih koristih brez da bi ji bila dana možnost udeležbe v postopku in ne da bi imela možnost zoper navedeno odločbo uporabiti pravna sredstva. Posledično je nezakonita tudi odločba tožene stranke št. 0612-160/2009-13-00641130 z dne 25. 2. 2014, zato jo prav tako izpodbija v tem upravnem sporu. Tožnica je namreč solastnica objekta na naslovu njenega bivanja. Dne 14. 4. 2014 jo je drugi solastnik A.A. seznanil, da mora porušiti balkon ter ji pri tem izročil kopijo odločbe z dne 25. 2. 2014. Šele tedaj se je tožnica seznanila z dejstvom, da je bila izdana odločba gradbenega inšpektorja z dne 16. 11. 2009. Navedena odločba predstavlja izvršilni naslov, na podlagi katerega je A.A. zavezan k rušitvi balkona v nadstropju in mansardi. Na sporni nepremičnini do sedaj še ni vzpostavljena etažna lastnina, vendar so si solastniki stavbo že razdelili v naravi. Tožnica tako uporablja stanovanje v nadstropju skupaj s spornim balkonom. Ob tem, da je dejanska lastnica stanovanja, je tudi solastnica idealnega deleža 30/102 celotne nepremičnine. S tem, ko izvršilni naslov nalaga rušitev balkona v nadstropju, posega v dejansko lastninsko pravico tožnice. Z izpodbijano odločbo je tako tožena stranka odločila o lastninski pravici tožnice, ne da bi ta sodelovala v postopku. Meni, da bi morala imeti v postopku položaj stranke v skladu z določbo 42. člena ZUP. To pomeni, da bi se morala udeleževati postopka, imeti pravico da se izjavi o vseh dejstvih ter pravico do pravnih sredstev. Zaradi navedenega uveljavlja sodno varstvo na podlagi prvega odstavka 4. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), saj drugega sodnega varstva nima. Predlaga, da sodišče odločbo gradbenega inšpektorja z dne 16. 11. 2009 odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču dostavila upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov.

Iz izpodbijane odločbe z dne 16. 11. 2009, izdane na podlagi 152. člena ZGO-1, je razvidno, da je bila izdana v inšpekcijskem postopku zoper inšpekcijskega zavezanca A.A. zaradi nelegalne gradnje balkonov v nadstropju in mansardi in rekonstrukcije mansardnega stanovanja v večstanovanjskem objektu na zemljišču parc. št. 2086 k.o. …. Navedena odločba je postala pravnomočna dne 28. 11. 2009, izvršljiva pa 17. 1. 2010. Odločba z dne 15. 10. 2013 pa je bila izdana v pritožbenem postopku v zvezi s sklepom gradbenega inšpektorja z dne 15. 10. 2013, s katerim je bila dovoljena izvršba odločbe z dne 16. 11. 2009. Tudi navedeni sklep o dovolitvi izvršbe je bil izdan inšpekcijskemu zavezancu A.A. V navedenih postopkih pa tožnica ni sodelovala niti kot stranka niti kot stranski udeleženec, kar v zadevi tudi ni sporno.

V skladu z določbo 17. člena ZUS-1 je v upravnem sporu lahko tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Enako velja tudi v primeru vložitvi tožbe po prvem odstavku 4. člena ZUS-1 zaradi posega v ustavne pravice z aktom državnega organa. To pomeni, da je tudi v tem primeru lahko tožnik le oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje takega akta. Ker tožnica v postopku izdaje obeh upravnih aktov nesporno ni bila niti stranka niti stranski udeleženec, tudi ne more biti stranka upravnega spora, kar posledično pomeni, da tudi ne more vložiti tožbe po 4. členu ZUS-1. Takšno stališče o tem, kdo je lahko tožnik v upravnem sporu, je tudi že sprejeto v upravno sodni praksi (npr. sklep VS I Up 547/2012).

Glede na navedeno je sodišče tožbo tožnice zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče tožbo zavrže, če po tem zakonu ne more biti stranka.

Odločitev o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.