Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Za ugotovitev materialne pravnomočnosti iz člena 333/2 ZPP je potrebno ugotoviti obstoj identitete strank, identitete zahtevkov in identitete dejanske podlage. Ker se je v prejšnjem sporu toženec s sodno poravnavo zavezal izročiti hišnemu svetu prazno hišniško stanovanje, s sedanjim tožbenim zahtevkom pa tožeča stranka zahteva izpraznitev hišniškega stanovanja zaradi prenehanja opravljanja hišniške funkcije, je podana objektivna identiteta prejšnjega in sedanjega spora. Po čl. 77 ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba, kam pa spada tožeča stranka, doslej ni ugotovljeno. Dokazov, da so lastniki stanovanjske hiše organizirani kot pravna oseba v smislu noveliranega čl. 22 Stanovanjskega zakona v spisu ni in se ta lastnost tudi ne zatrjuje, v primeru, da so kot lastniki stanovanjske hiše mišljene fizične osebe, pa manjkajo imena teh oseb in njihovi naslovi ter seveda njihova pooblastila upravniku za zastopanje v tej pravdi. Če naj bi šlo za fizične osebe kot tožnike, bi morale biti individualizirane, torej opredeljeno navedene z imeni in naslovi.
Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.
Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.
Prvostopno sodišče je zavrglo tožbo, s katero tožeča stranka zahteva, da toženec izprazni stanovanje št. 1 v pritličju stanovanjske hiše N. in ga izroči tožeči stranki. O tej zadevi je bilo namreč že pravnomočno odločeno, ko je pravni prednik sedanje tožeče stranke, to je hišni svet N. že sodno uveljavljal izročitev in izpraznitev hišniškega stanovanja. S poravnavo, sklenjeno pred Sodiščem združenega dela, se je toženec zavezal izročiti hišniško stanovanje hišnemu svetu. To poravnavo je sodišče potrdilo, s pravnomočnostjo te odločbe je bilo o zahtevku pravnomočno odločeno. Pravnomočna odločba ne veže zgolj strank, temveč tudi njune pravne naslednike. Zavrženje tožbe je torej posledica že pravnomočno razsojene zadeve.
Proti temu sklepu se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da tožba tožeče stranke temelji na določilih čl. 157 SZ.
Namen navedenega zakonskega določila je, da bodo hišniška stanovanja, v katerih prebivajo tisti, ki ne opravljajo hišniških del, izpraznjena in da bo tako omogočena uporaba hišniških stanovanj v funkcionalne namene. Gre za novo enotno ureditev na področju hišniških stanovanj in zato prejšnja sodba ali sodna poravnava na novo zakonsko ureditev ne more imeti nobenega vpliva. Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo prvostopno sodišče tožbenemu zahtevku ugoditi.
Pritožba je utemeljena.
Prvostopno sodišče je preuranjeno ugotovilo, da gre v tej zadevi za stvar, o kateri je bilo že pravnomočno razsojeno (čl. 333/2 ZPP). Za ugotovitev materialne pravnomočnosti iz navedenega člena je potrebno ugotoviti obstoj identitete strank, identitete zahtevka in identitete dejanske podlage. S primerjavo navedb in predloga v obravnavani tožbi ter odločbe Sodišča združenega dela je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo objektivno identiteto spora. Pritožba nima prav z zatrjevanjem, da je nova ureditev v 157. čl. Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS št. 18/91 in 21/94) glede hišniških stanovanj povsem drugačna kot prej. Tako sedanji zakon v čl. 157, kot tudi prejšnji Zakon o stanovanjskih razmerjih (Ur.l. RS št. 35/82 in 14/84) v čl. 63/2 in tisti, ki je veljal leta 1980 (Ur.l. RS št. 18/74 in 10/76) v 68. čl., določa oziroma sta določala enako in sicer obvezno izpraznitev hišniškega stanovanja, če je hišnik prenehal opravljati hišniško funkcijo. S poravnavo, potrjeno z odločbo Sodišča združenega dela se je toženec zavezal izročiti hišnemu svetu prazno hišniško stanovanje v stavbi N. S sedanjim tožbenim zahtevkom zahteva tožeča stranka prav to, zato o objektivni identiteti prejšnjega in sedanjega spora ni dvomiti. Preuranjeno pa prvostopno sodišče ugotavlja tudi subjektivno identiteto strank, ki je sicer tudi potrebna, če naj se ugotovi, da gre za že pravnomočno razsojeno stvar. Stranka v odločbi sodišča združenega dela je hišni svet, tožeča stranka v tej pravdi, to so lastniki stanovanjske hiše N., pa naj bi bila njegov pravni naslednik. Taka razlaga prvostopnega sodišča je vprašljiva, ker prvostopno sodišče doslej še ni ugotovilo, ali je tožeča stranka sploh lahko pravdna stranka. Po čl. 77 ZPP je pravdna stranka lahko vsaka fizična in pravna oseba, kam pa spada tožeča stranka, doslej ni ugotovljeno. Dokazov, da so lastniki stanovanjske hiše organizirani kot pravna oseba v smislu noveliranega čl. 22 Stanovanjskega zakona v spisu ni in se ta lastnost tudi ne zatrjuje, v primeru, da so kot lastniki stanovanjske hiše N. mišljene fizične osebe, pa manjkajo imena teh oseb in njihovi naslovi ter seveda njihova pooblastila upravniku za zastopanje v tej pravdi. Če naj bi šlo za fizične osebe kot tožnike, bi morale biti individualizirane, torej opredeljeno navedene z imeni in naslovi. Prvostopno sodišče je to prezrlo in obravnavalo zadevo, ne da bi ugotovilo, ali je tožeča stranka lahko pravdna stranka in ali obstaja pravilno pooblastilo za njenega zastopnika. S tem je kršilo določbe pravdnega postopka po čl. 354/2 tč. 10 ZPP, z ugotovitvijo, da gre za že pravnomočno razsojeno stvar pa je glede na zaenkrat nejasno identiteto tožeče stranke in s tem za sporno pravno nasledstvo zmotno uporabilo določbo čl. 333/2 ZPP.
Pritožba, ki ta pritožbeni razlog uveljavlja, je torej utemeljena, izpodbijani sklep pa je bilo treba razveljaviti tudi po uradni dolžnosti zaradi sicer neuveljavljane, a podane in že obrazložene bistvene kršitve določb pravdnega postopka (čl. 380 tč. 3 ZPP).
Prvostopno sodišče naj v ponovnem postopku v skladu z določbo čl. 109 ZPP pozove tožečo stranko, da v določenem roku popravi tožbo tako, da navede imena tožnikov in njihovo prebivališče (čl. 106/2 ZPP), v kolikor gre za fizične osebe, ali pa z izpiskom iz registra izkaže, da gre za pravno osebo. Šele po ustrezni dopolnitvi pa bo mogoča nova presoja ugovora, da gre v tej pravdi za že razsojeno stvar.
Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi čl. 166/3 ZPP.