Jedro

Triletni otrok, 3. odst. 177. člena ZOR, objektivna odgovornosti avtomobilista, ravnanje oškodovanke na drugi strani, višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, 200. člen ZOR.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v 1. odst. izreka delno spremeni, tako da se ( na koncu 1. odst. ) določi rok plačila 15-ih dni.

V preostalem delu se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v višini 998.120,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 158.158,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.10.2004 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP) s predlogom, da se izpodbijana sodba spremeni, tako da se ji prizna v celoti zahtevana odškodnina ali pa še pretežni del zavrnjenega dela, pritožbene stroške pa upošteva kot nadaljnje stroške postopka, pri čemer se določi rok za izplačilo 15-ih dni oz. podrejeno, da se sodba v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje z upoštevanjem pritožbenih stroškov kot nadaljnjih stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila. V pritožbi navaja, da je že v tožbi zahtevala izplačilo odškodnine v 15-ih dneh, z vlogo z dne 4.1.1999 in kasnejšimi vlogami pa je le usklajevala višine posameznih škod in vztrajala v celoti na tožbi, torej tudi glede roka izplačila odškodnine, izpodbijana sodba pa sploh roka za izplačilo prisojenega zneska ni določila. Izpodbijana sodba tudi ugotavlja, da je "zavarovanec tožene stranke povozil mladoletno tožnico, ko je bila le-ta že na cesti", da je takrat "upravljal nevarno stvar" in da je "zato že po samem zakonu kot njen imetnik odgovoren za škodo po načelu vzročnosti", ker bi moral kot "voznik hitrost vožnje prilagoditi lastnostim in stanju ceste ...". Nezgoda se je pripetila v centru vasi G., kjer so hiše zgrajene tako gosto, da se zaradi ozkih ulic z avtomobilom komaj pelje skozi vas in je zaradi tega hitrost vožnje omejena na le 40 km/h. Ta hitrost je torej maksimalno dovoljena hitrost v primeru, če je cesta prosta in če razmere na njej to omogočajo. Zato bi zavarovanec tožene stranke avtomobil gotovo lahko ustavil, tudi če bi vozil z maksimalno dovoljeno hitrostjo in če bi bil med vožnjo pozoren na cesto, saj bi tožnico v tem primeru gotovo zagledal na cesti in do trka sploh ne bi prišlo, to pa je bil tudi dolžan na podlagi 1. odst. 45. člena Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa (ZTVCP), kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba. Ker pa je zavarovanec tožene stranke nekajkrat bistveno spremenil svojo izjavo glede relevantnih dejstev, poznal pa je razmere na cesti, saj je bil rojen v hiši, ki je oddaljena od kraja nezgode cca. 150 m, je to razlog, zaradi katerega je bilo potrebno njegovo izjavo "jaz sem povzročitelj prometne nezgode" tudi sprejeti kot resnico in zadevo tako zaključiti, torej brez soodgovornosti staršev tožnice, njega pa obravnavati kot izključnega krivca za škodni dogodek. Njegovo sklicevanje na "šok zaradi nezgode" je neutemeljen, saj je omenjeno priznanje izključne krivde za prometno nezgodo tudi lastnoročno podpisal 12.5.1998, torej dve leti in pol po dogodku, ko je izpolnjeval obrazec "prijava škodnega primera", saj se je nezgoda pripetila 27.2.1996. Jasno je, zakaj je izjavil, da je "po njegovem mnenju za nezgodo kriv otrok na cesti", saj je izpolnjeval obrazec na sedežu tožene stranke, pri njegovem zaslišanju pa ni bilo pooblaščenca tožnice in je zato "odpadlo" načelo kontradiktornosti. Tožena stranka je ves čas tekom zaslišanja in do konca obravnave zamolčala izredno relevantno dejstvo, da sta ji bili vročeni kar dve vabili za obravnavo, pooblaščencu tožeče stranke pa nobeno in je zato na narok pristopil povsem slučajno in pooblaščenec niti na obravnavi ni videl zavarovanca tožene stranke, nanj ni mogel vplivati, saj ga sploh ne pozna, tožena stranka pa je bila zato obveščena z dvema vabiloma. To dejstvo je tožena stranka zamolčala tudi takrat, ko ga je na obravnavi sodnica "kregala", ker je pristopil pozno in mu (najbrž zaradi tega) ni dovolila zastaviti niti enega vprašanja, zaradi česar je pooblaščenec tožnice zapustil obravnavo. Očitek staršema tožnice glede soodgovornosti 20%, torej le nekaj več kot je soodgovornost zavarovanca tožene stranke, ki je upravljal nevarno stvar in spregledal otroka na cesti, ga povozil, pomeni zmotno uporabo materialnega prava. Nemogoče je biti 24 ur navzoč z otrokom, tega ne nalaga niti Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, saj isti zakon določa porodniški dopust v veliko krajšem času kot je tri leta in štiri mesece, kot je takrat bila stara ml. tožnica. Zato od matere, ki je osem ur dnevno zaposlena, ni mogoče zahtevati nenehno navzočnost pri otroku, da torej niti pet minut ne bi smela biti odsotna. Če bi se na tem kraju pogosto dogajale prometne nezgode, bi se to materi mogoče lahko očitalo, vendar se v tej vasi nikoli ni zgodila takšna prometna nezgoda, ko je zavarovanec tožene stranke pri omejitvi 40 km/h na cesti povozil tri leta in štiri mesece starega otroka in ga pri tem "opazil šele po tem, ko je bila že za menoj", in sicer otroka, ki je stal, kar pa pomeni izredno grobo malomarnost voznika, ki je do pred kratkim tudi sam živel 150 m od kraja nezgode in je torej zelo dobro poznal razmere na cesti. Pri tem njegova navedba, da "ni videl kaj je zbil, lahko pa bi bilo karkoli", in da je otroka videl šele "v stranskem ogledalu", ko je ustavil "približno 2 m po mestu trčenja", še poudarja njegovo izredno grobo malomarnost. Zmotno je uporabljeno materialno pravo tudi pri določitvi višine odškodnine za posamezno škodo, saj se je višina škode zaradi poteka časa od škodnega dogodka do časa sojenja skoraj izenačila zaradi neenakomerne rasti višine izplačanega zneska odškodnine po uporabljenih pravilih izračuna revalorizacije in sodni praksi, pri čemer obravnavanje zadeve z zamudo gre v izključno korist tožene stranke in izključno na škodo tožeče stranke in se pokaže, da naj bi tožena stranka izplačala tožeči nekaj kar dejansko ni izplačala. Zato bi bilo potrebno zahtevek tožnice upoštevati v celoti. Zmotno je tudi uporabljeno materialno pravo pri določitvi stroškov, na kar seveda vpliva 20% soodgovornosti.

Pritožba je utemeljena v spodaj navedenem obsegu.

Sodišče druge stopnje je sledilo pritožbi, ki je utemeljeno opozorila, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni določilo roka 15-ih dni za izpolnitev naložene dajatve (v skladu s 313. členom ZPP), kot je tožnica zahtevala v tožbi in kasnejših pripravljalnih vlogah, ne pa pritožbenemu očitku o kršitvi načela kontradiktornosti. Sodišče prve stopnje je z vlogo z dne 11.7.2001 (list .št. 29 spisa) pooblaščenca tožnice pozvalo, da sporoči, ali je potrebno priče, ki so bile zaslišane na naroku 10.7.2001, ponovno zaslišati, ko je ugotovilo, da na ta narok ni bil vabljen, z vlogo z dne 12.7.2001 (list. št. 32 spisa) pa je slednji odgovoril, da to ni potrebno. Zato se na smiselno zatrjevano bistveno kršitev po 8. točki 2. odst. 339. člena ZPP v pritožbi ne more več sklicevati. Pritožbene navedbe v zvezi z izjavo (o priznanju izključne krivde) z dne 12.5.1998 in obrazcem za prijavo škodnega primera, ki jih v spisu niti ni, pa so nove in kot take zato v pritožbenem postopku (v nasprotju s 337. členom ZPP) neupoštevne. Pritožba dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča niti ne izpodbija: - do nesreče je prišlo v strnjenem naselju vasi G., - ml. deklica je bila sama na cesti, zavarovanec tožene stranke je ni opazil, ker ga je zaslepilo sonce, in jo je povozil, - avtomobil je ustavil šele kake 2 m po trčenju in takrat v ogledalu videl ml. deklico, ki je ležala na cesti, - zoper zavarovanca tožene stranke ni bil uveden kazenski postopek.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje zaključilo, da je voznik B.U. (zavarovanec tožene stranke ) kršil določbo 45. člena takrat veljavnega ZTVCP, ker ni prilagodil hitrosti vožnje vidljivosti in preglednosti oz. prometnim razmeram, tako da bi pravočasno ustavil pred vsako oviro, saj bi se moral in mogel zavedati, da se v strnjenem naselju, na cesti, lahko nahajajo pešci, otroci ali kaka druga ovira, zato je v pretežni meri (80%) podana njegova odškodninska odgovornost, delno pa tudi staršev ml. tožnice (20%) zaradi opuščene skrbi za otroka take starosti (saj je mati ml. deklico pustila samo na balkonu, kjer je vhod v hišo, pred hišo pa je cesta, na katero se je deklica oddaljila, ko ni bila pod nadzorom matere, v trenutku, ko je pripeljal voznik U.). ( Pritožbeno ) trditev, da bi zavarovanec tožene stranke lahko ustavil, če bi vozil z maksimalno dovoljeno hitrostjo in bil pozoren na cesto, in bi v takem primeru otroka pravočasno zagledal in do trčenja ne bi prišlo, v postopku na prvi stopnji tožeča stranka ni postavila ( in je zato v nasprotju s 337.čl. ZPP ). Dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke pa je umaknila (list. št. 50 spisa). Kot je pravilno poudarilo že sodišče prve stopnje, v opisani prometni situaciji, škodni dogodek, za katerega je zavarovanec tožene stranke objektivno odgovoren (173. in 174. člen ZOR, ki se v obravnavanem primeru še uporablja, glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika), zanj ni mogel biti nepričakovan (gre za strnjeno naselje, na cesti se zadržujejo pešci, posebno otroci, ki so v prometu deležni posebne zaščite in pozornosti in njihovo morebitno nepravilno ali protipravno vedenje oz. ravnanje za voznika ne more biti nepričakovani dogodek), niti ni vozil z ustrezno hitrostjo, prilagojeno vidljivosti in preglednosti in z ustrezno pozornostjo na dogajanje na cesti. Po drugi strani, triletni otrok ne more biti civilnopravno odgovoren za škodo, ki jo povzroči (1. odst. 160. člena ZOR), vendar gre v obravnavani zadevi za primer iz 3. odst. 177. člena ZOR, za delno oprostitev odgovornosti obratovalca, če je kakršnokoli, tudi nezakrivljeno ravnanje oškodovanca v vzročni zvezi z nastankom škode. Za tak prispevek gre v obravnavani zadevi, saj je bila ml. deklica (oškodovanka) zaradi opustitve nadzora staršev sama na cesti. Ob tehtanju objektivne odgovornosti avtomobilista (zavarovanca tožene stranke) na eni strani in ravnanja oškodovanke na drugi strani ( ki je bila nekontrolirano sama na cesti), je zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilna porazdelitev odškodninske odgovornosti 80:20% in očitek zmotne uporabe materialnega prava zato ni podan.

Pritožba natančnih in zanesljivih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča, odločilnih za materialnopravno presojo glede višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ne napada, zato se v izogib ponavljanju na le-te v celoti sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča, je sodišče prve stopnje odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v primernem znesku in pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 200. člena ZOR. Ta pa so stopnje telesnih in duševnih bolečin ter strahu ter njihovo trajanje (1. odst. 200. člena ZOR) ter pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odst. 200. člena ZOR). To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu, glede na vse konkretne okoliščine pri posameznem oškodovancu, da se doseže primerna satisfakcija, ki bo te bolečine omilila. Odškodnina pa mora biti določena tudi objektivno, in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevalo, zato pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbeni trditvi o neustrezno prisojeni denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa dejstva, potrebna za uporabo meril iz 200. in 203. člena ZOR. Ugotovilo je trajanje, obseg in stopnjo telesnih bolečin in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, upoštevalo je tudi bodoče bolečine (stran 4 izpodbijane sodbe) in ocenilo, da bila primerna odškodnina iz tega naslova v višini 1.500.000,00 SIT. Ob upoštevanju 20% soodgovornosti, bi bila tožnica upravičena do izplačila v višini 1.200.000,00 SIT, ker pa ji je bil že pred pravdo izplačan znesek, ki revaloriziran na dan sojenja znaša 408.780,00 SIT, bi bila upravičena še do izplačila v višini 791.220,00 SIT. Ker pa sodišče odloča v okviru postavljenih zahtevkov, je za to obliko škode priznalo še 330.000,00 SIT, kolikor je tožnica tudi sama zahtevala.

Tudi za strah je sodišče prve stopnje (ob ugotovljenih dejstvih na 5. strani izpodbijane sodbe) ocenilo, da je primerna odškodnina v višini 400.000,00 SIT, prav toliko, kolikor je tožnica tudi sama zahtevala. Vendar pa je ob upoštevanju 20% soodgovornosti tožnici priznalo 320.000,00 SIT, in ker ji je tožena stranka že pred pravdo izplačala 181.680,00 SIT, je zato dolžna plačati še razliko v znesku 138.320,00 SIT, višji zahtevek odškodnine je zato sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo.

Tudi za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (ob ugotovljenih dejstvih na strani 5. in 6. izpodbijane sodbe) je sodišče prve stopnje ocenilo, da je primerna odškodnina v višini 2.000.000,00 SIT, kolikor je tožnica tudi sama zahtevala. Upoštevane so bile vse posledice poškodbe, trpljenje tožnice zaradi omejitev oz. prizadetosti, upoštevana je bila njena starost ob času nezgode. Ob upoštevanju 20% soodgovornosti, bi tožnici pripadala odškodnina v višini 1.600.000,00 SIT, ker pa je tožnica že pred pravdo prejela za to obliko škode 1.362.600,00 SIT, ji je sodišče zato upravičeno priznalo še razliko v znesku 237.400,00 SIT.

Ob ugotovitvi, da pri tožnici ni skaženosti, je sodišče prve stopnje zato utemeljeno zavrnilo odškodnino iz tega naslova. V celoti ji je priznalo vtoževano plačilo stroškov zdravljenja (v višini 150.000,00 SIT), ocenilo stroške za tujo pomoč v višini 150.000,00 SIT, kolikor je tudi tožnica sama zahtevala (in ob upoštevanju 20% soodgovornosti iz tega naslova zato pravilno priznalo 120.000,00 SIT) ter za uničena oblačila in obutev v višini 28.000,00 SIT od zahtevanih 30.000,00 SIT (in ob upoštevanju 20% soodgovornosti priznalo 22.400,00 SIT). Stroške dražje prehrane je ocenilo v višini 1.100,00 SIT dnevno za obdobje štirih mesecev (v skladu z izvedenskim mnenjem) in ugotovilo, da je odškodnina, ki jo je tožena stranka iz tega naslova že izplačala (90.000,00 SIT, revaloriziran znesek znaša 136.200,00 SIT) povsem primerna. Zato je zgolj pavšalna pritožbena trditev, da bi morala biti tožnici priznana vsa vtoževana škoda, materialnopravno zmotna.

Ker je tožena stranka že plačala akontacijo odškodnine, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo, ko je znesek valoriziralo. Ker je odškodnino odmerilo po cenah ob izdaji sodbe, je zato pravilno enak kriterij uporabilo tudi za delno plačilo odškodnine, oba zneska spravilo na isti imenovalec, kar je tudi skladno z enakostjo strank pred zakonom in enakim varstvom pravic. Valorizacija se namreč upošteva pri odmeri odškodnine za negmotno škodo, ki se določi ob sojenju, torej je to v korist oškodovanca, upoštevati jo je zato treba pri obračunu plačila akontacije, ker je v korist tistega, ki je škodo povzročil oz. zanj odgovarja. Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo namreč ni čista denarna terjatev, pač pa predstavlja denarno satisfakcijo za pravno priznano obliko škode in mora sodišče upoštevati tudi realno vrednost že plačane akontacije. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na čakanje na odškodnino, kar je bilo upoštevano pri višini priznane odškodnine, saj se po 189. členu ZOR povračilo škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Poudariti pa je, da je sodišče prve stopnje ocenilo kot primerno odškodnino za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti prav toliko kot je tožnica sama zahtevala, za fizične bolečine pa še več kot je zahtevala, priznalo pa je manj, seveda na račun upoštevanja soodgovornosti in pa revaloriziranega dela že izplačane odškodnine, le odškodnino iz naslova skaženosti je utemeljeno zavrnilo, ob ugotovitvi, da pri tožnici skaženost ni podana. Podobno velja tudi za odškodnino iz naslova stroškov dražje prehrane, zdravljenja, tuje pomoči, oblačil in obutve. Ob vsem povedanem, zato pritožbeni razlogi niso podani in pritožbeno sodišče tudi kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva, ni zasledilo (2. odst. 350. člena ZPP), zato je neutemeljeno pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je tožnica s pritožbo uspela le v zanemarljivem delu, je pritožbeno sodišče odločilo, da nosi sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).