Jedro

Sodišče ne sme samo iskati razlogov za verjetnost nastanka škodljivih posledic, tako da bi iz predloženih dokazov samo poiskalo relevantne podatke in jih nato tolmačilo, saj bi s tem kršilo razpravno načelo, po katerem v pravdnem postopku, kar se smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ), postopajo sodišča. Navedeno dodatno utemeljuje dejstvo, da morajo stranke oziroma udeleženci v postopku substancirano navajati dejstva in zanje predlagati ustrezne dokaze (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Po oceni pritožbenega sodišča izkaz bilančnega dobička glede na določila Zakona o gospodarskih družbah ni tisti dokaz, ki bi potrjeval navedbe tretjega, da bi se zaradi rubeža osnovnih sredstev in njihove prodaje onemogočala nadaljnja dejavnost družbe, ker slednja naj ne bi razpolagala s sredstvi, ki bi ji omogočala nakup nadomestnih sredstev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tretji sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma citiranim sklepom zavrnilo predlog tretjega za odlog izvršbe.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tretji iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). V pritožbenem predlogu se zavzema za spremembo izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih izvajanj, podredno za njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po njegovem je sodišče nanj neutemeljeno preložilo breme dokazovanja identitete zarubljenih predmetov iz tega izvršilnega postopka s predmeti kupljenimi od davčne uprave po priloženem potrdilu z dne 25. 10. 2006. Rubežni zapisnik davčne uprave je namreč javna listina, ki izkazuje resničnost tistega, kar se v njem navaja (prvi odstavek 224. člena ZPP). Ker pa iz rubežnih zapisnikov v tem izvršilnem postopku z dne 17. 9. in 18. 9. 2013 ne izhaja specifikacija izvršitelja, katere predmete je rubil, navedeno je zgolj, da gre za zaloge rezervnih delov za različna osebna vozila v ocenjeni vrednosti 20.000,00 EUR, ni razlogov za to, da ne bi šlo za identične predmete predmetom iz zapisnika davčne uprave, kjer so se prodajali rezervni deli po izpisu zalog materiala za modele starejših letnikov. V kolikor je sodišče menilo, da bi bilo potrebno dokazovati identiteto teh predmetov, bi moralo izvesti predlagan dokazni postopek z zaslišanjem drugega dolžnika in zakonite zastopnice tretjega. Ker tega sodišče ni izvedlo, pri čemer razlogov za to ni navedlo, je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter bistveno kršilo določbe postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Graja tudi zaključek sodišča, da ni izkazal, da bi izvršba na premičnine predstavljala nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Ponovno opozori na ključna dejstva in dokaze, ki jih je v ta namen predložil. Sodišču nadalje očita, da v izpodbijanem sklepu ni razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka po prvem odstavku in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena istega zakona in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) ter v okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov ugotavlja in zaključuje, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih, niti v pritožbi uveljavljanih kršitev, ki so predmet pritožbene graje, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanja pa pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o predlogu tretjega za odlog izvršbe pravilno izhajalo iz 73. člena ZIZ, ki v prvem odstavku določa, da sodišče na predlog tretjega, ki je zahteval, naj se izvršba na določen predmet izreče za nedopustno, odloži izvršbo glede tega predmeta, če tretji obstoj svoje pravice na predlaganem predmetu izkaže s pravnomočno sodno odločbo ali kakšno drugo javno listino, z zasebno listino, ki ima naravo javne listine, ali če obstoj svoje pravice opira na dejstva, ki so splošno znana. Glede na k predlogu za odlog priložene listine je sodišče ocenilo, da tretji verjetnosti obstoja svoje pravice na predmetih izvršbe ni izkazal na način iz prvega odstavka 73. člena. Razlogom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče pritrjuje ter se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje, glede na pritožbena izvajanja pa še dodaja:

6. Pritožbenemu očitku tretjega, da je sodišče prve stopnje nanj neutemeljeno preložilo breme dokazovanja identitete zarubljenih predmetov s predmeti, ki jih je leta 2006 kupil po rubežnem zapisniku Davčne uprave, glede na listine v spisu ne gre slediti. V tej zvezi namreč ni mogoče spregledati dejstva, da je v potrdilu Davčne uprave št. DT4292-133/2006-22 (09071-02)-4 z dne 25. 10. 2006, kar v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pravilno povzema tudi sodišče prve stopnje, zgolj navedeno, da je v postopku davčne izvršbe tretji kupil rezervne dele za osebna vozila Peugeot po izpisu zalog materiala - rezervni deli za modele starejših letnikov. Ker tretji izpisa zalog materiala ni priložil, pri čemer tudi ni zatrjeval, da tega ne bi mogel storiti, prav tako pa ključnega dejstva, kaj je kupil v postopku davčne izvršbe ni izkazal na drug način, ni mogoče pritrditi njegovim pritožbenim izvajanjem, da so bili prav ti rezervni deli predmet izvršbe v tem izvršilnem postopku. Resda je rubežni zapisnik, na kar utemeljeno opozarja tretji v pritožbi, javna listina(1), vendar ta v obravnavanem primeru glede na njegovo splošno formulacijo, ne potrjuje navedb tretjega, da je izvršitelj v predmetni izvršbi zarubil ravno tiste predmete, ki jih je on leta 2006 kupil v postopku davčne izvršbe. Ob tem je izpostaviti, da je dokazno breme na tisti stranki, ki določeno dejstvo zatrjuje oziroma se nanj sklicuje - povezanost trditvenega in dokaznega bremena (7. in 212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Gre za posledico dejstva, da je lažje dokazovati, da nekaj je, da obstaja, kot da nečesa ni oziroma da ne obstaja. Dokazovanje je v postopku sicer prepuščeno prosti presoji sodišča, vendar ga mora izvesti tako, da zagotovi sorazmernost med sodnim varstvom pravic strank in pospešitvijo postopka (načelom hitrosti postopka). Glede na navedeno in pritožbena izvajanja je pojasniti, da tretji za svoje navedbe o lastništvu zarubljenih predmetov ni ponudil ne listinskih, ne drugih ustreznih dokazov po prvem odstavku 73. člena ZIZ, pri čemer zgolj z izpovedbami v pritožbi ponovno navedenih oseb navedb ne bi mogel nadomestiti oziroma dopolniti. Zaslišanje strank in prič je namreč le eno od dokaznih sredstev, s katerimi lahko stranke dokazujejo tisto, kar trdijo, trditvene podlage pa z njim ne morejo nadomestiti. Pa tudi sicer bi tretji identičnost leta 2006 na javni dražbi kupljenih predmetov s predmeti, ki so bili zarubljeni v tem postopku, upoštevajoč dejstvo, da je šlo za zaloge materiala za osebna vozila starejših letnikov, torej za več najrazličnejših predmetov, po toliko letih, brez ustreznih listin in zgolj z zaslišanjem predlagane stranke ter priče, težko dokazal. 7. Glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tretji verjetnosti obstoja svoje pravice na predmetih izvršbe ni izkazal na način iz prvega odstavka 73. člena ZIZ, je bilo na njegovi strani trditveno in dokazno breme za izkaz, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da prodaja zarubljenih premičnin sama po sebi še ne pomeni nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode tretjim in da je treba v vsakem primeru ta pravni standard presojati posebej. Res je v sodni praksi sprejeto stališče, da nenadomestljive ali težko nadomestljive škode, ki bi jo utrpel tretji, ni mogoče enačiti s tisto, ki jo utrpi dolžnik, torej da so glede presoje tega pogoja za odlog izvršbe kriteriji za tretjega nekoliko milejši kot za dolžnika, in da v določenih primerih ni izključeno, da že posledica same izvršbe za tretjega pomeni nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, ker tretji ne bo mogel doseči vrnitve predmeta. Vendar pa navedeno stališče ne odvezuje tretjega, da v predlogu za odlog izvršbe navede konkretna dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek nenadomestljive ali težko nadomestljive škode zanj. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da tretji škode ni konkretiziral in predložil ustreznih dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo ugotoviti, zato je njegov predlog za odlog zavrnilo. Pritožbeno sodišče tudi v tem delu v celoti pritrjuje razlogom in zaključkom sodišča prve stopnje, glede na pritožbena izvajanja pa še dodaja:

8. V obravnavanem primeru ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker izpodbijani sklep naj ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih, torej o dejstvih nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode. Po presoji sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče v razlogih izpodbijanega sklepa jasno obrazložilo podlago za zaključek, da niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 73. člena ZIZ, oziroma natančno obrazložilo, zakaj je štelo, da tretji ni pojasnil in izkazal konkretno, kakšna in kolikšna škoda bi mu nastala s takojšnjo izvršbo na posameznih predmetih izvršbe. V tem delu ima izpodbijani sklep popolne razloge o odločilnih dejstvih (5. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), zato pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se ni opredelilo do zatrjevanih dejstev, ki jih je tretji ponudil v predlogu za odlog.

9. Dodati je, da se vsebina pravnega standarda nenadomestljive ali težko nadomestljive škoda po stališču sodne prakse(2) presoja tudi z uporabo t.i. „testa sorazmernosti“. Tako sodišča pri odločanju o možnosti nastanka nenadomestljive škode ocenjujejo zlasti višino škode, ki bi nastala tretjemu, če bi se pokazalo, da izvršba ni dopustna, možnosti za morebitno restitucijo, pomen škode za posameznega tretjega ter v okviru tega tudi njegovo premoženjsko stanje, vrsto in višino upnikove terjatve. Pritožbeno sodišče je pri oceni, ali obstaja možnost, da bi tretjemu z izvršbo nastala nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda tehtalo pravice upnika na eni strani in tretjega na drugi strani, kot ključne elemente pa upoštevalo, da tretji ni določno opredelil višine in vrste škode, ki bi mu naj nastala s prodajo posameznih zarubljenih predmetov (opozarjal je, da bi naj škoda nastala zaradi prodaje zarubljenih predmetov kot celote, saj bi mu bilo onemogočeno tekoče poslovanje), da kot upnik nastopa fizična oseba na predlog katere je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi dovolilo izvršbo na podlagi sodbe Delovnega sodišča v Mariboru opr. št. Pd 137/99 z dne 21. 2. 2001, po kateri ji je dolžnik dolžan poravnati 9.528,85 EUR s pripadki iz naslova neplačanih plač, letnega regresa ter sodnih stroškov (kršitev osnovnih človekovih pravic plačila za delo), da na strani tretjega nastopa pravna oseba, na katero je dolžnik, kot izhaja iz listin v spisu, prenesel svojo dejavnost, ter da so predmet rubeža premičnine - nadomestne stvari. Navedene okoliščine in elementi pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne omogočajo zaključka, da bi tretji s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo, zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

10. V tej zvezi je še izpostaviti, da sodišče ne sme samo iskati razlogov za verjetnost nastanka škodljivih posledic, tako da bi iz predloženih dokazov samo poiskalo relevantne podatke in jih nato tolmačilo, saj bi s tem kršilo razpravno načelo, po katerem v pravdnem postopku, kar se smiselno uporablja tudi v izvršilnem postopku (15. člen ZIZ), postopajo sodišča. Navedeno dodatno utemeljuje dejstvo, da morajo stranke oziroma udeleženci v postopku substancirano navajati dejstva in zanje predlagati ustrezne dokaze (212. člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Po oceni pritožbenega sodišča izkaz bilančnega dobička glede na določila Zakona o gospodarskih družbah ni tisti dokaz, ki bi potrjeval navedbe tretjega, da bi se zaradi rubeža osnovnih sredstev in njihove prodaje onemogočala nadaljnja dejavnost družbe, ker slednja naj ne bi razpolagala s sredstvi, ki bi ji omogočala nakup nadomestnih sredstev.

11. Pritožbeno sodišče je glede na vse zgoraj navedeno in ker ni ugotovilo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo pritožbo tretjega ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ, ter šestem odstavku 38. člena ZIZ. Tretji sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s pritožbo ni uspel in zato ni mogoče šteti, da bi mu jih upnik neutemeljeno povzročil. Op.št.(1): Javna listina vsebuje dvoje (izpodbojnih) dokaznih pravil: dokazno pravilo o pristnosti, ki pomeni, da je javno listino izdal tisti, ki je na njen označen kot izdajatelj in dokazno pravilo o resničnosti njene vsebine, torej tistega, kar se v njen potrjuje ali določa. Dokazno pravilo o resničnosti ni absolutno; Op.št.(2): Odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-110/03, Up-631/03 z dne 14. 4. 2005;