Jedro

Ker sodba sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih in ker tudi sicer ni jasno, katero dejstvo, pomembno za odločitev bo dokazano z novim dokazom samim ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi drugimi dokazi, je tako pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka.

Izrek

1. Pritožba zoper sklep (1. točka izreka) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 664/98-13 z dne 26.5.2000 se zavrne.

2. Pritožbi zoper sodbo (2. točka izreka) Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 664/98-13 z dne 26.5.2000 se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 664/98-13 z dne 26.5.2000 se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrglo tožnikovo tožbo proti prvotoženi stranki (1. točka izreka) in na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS zavrnilo njegovo tožbo proti odločbi drugotožene stranke z dne 19.2.1998 (2. točka izreka). Z njo je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote S.K. z dne 18.9.1997, s katerim je v zadevi ugotovitve državljanstva za pokojno C.P. po uradni dolžnosti uvedla obnovo postopka, končanega z odločbo takratnega sekretariata za notranje zadeve, Občine S.K. z dne 17.5.1993. Z njo je bilo ugotovljeno, da se je C.P., rojena 1.7.1903 v V., po predpisih o državljanstvu, ki so veljali na območju Republike Slovenije do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-1, 38/92 in 13/94-ZDRS), od 28.8.1945 do svoje smrti dne 20.6.1965, štela za jugoslovansko državljanko. Ugotovitev je temeljila na določbi 1. odstavka 35. in 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 54/46, 104/47, 88/48 in 105/48-Zdrz), ker je bila na dan 6.4.1941 domovinsko pristojna v takratno občino V. Sodišče v obrazložitvi sklepa navaja, da akt prvotožene stranke ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Po 2. odstavku 1. člena ZUS namreč odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov. Dokončen upravni akt je v tem primeru akt drugotožene stranke. V obrazložitvi sodbe navaja, da je tožena stranka za nov dokaz za obnovitveni razlog iz 1. točke 249. člena ZUP štela dopis Muzeja narodne osvoboditve M. z dne 14.7.1997. Po oceni sodišča je to dokaz v smislu 2. odstavka 159. člena ZUP/86, po katerem se kot dokazilo uporabi vse, kar je primerno za ugotavljanje stanja stvari in kar ustreza posameznemu primeru, kot so listine, priče, izjave strank, izvedenci in ogledi. Ker dopis Muzeja narodne osvoboditve vsebuje določene podatke in dejstva, ga je potrebno šteti za nov dokaz v smislu 1. točke 249. člena ZUP, ki bi mogel v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločitve.

Tožnika vlagata pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 72. člena ZUS. Med drugim navajata, da je o zahtevi za odložitev izvršitve sklepa o obnovi postopka odločal drug senat, kot v tej zadevi. S tem je bila kršena njegova procesna pravica, da o zadevi odloča naravni sodnik. Obrazložitev sodbe ne povzame konkretno tožbenih razlogov, izpuščena sta dva najpomembnejša. To je, da "nov dokaz" ni obstajal v prvem postopku odločanja o državljanstvu, zato ne gre za to, da bi se "nov dokaz" našel ali bi se pridobila možnost njegove uporabe. Izpuščena je tudi tožbena navedba, da dopis Muzeja narodne osvoboditve (kar naj bi bil "nov dokaz") niti sam zase niti v zvezi z že izvedenimi dokazi ne more pripeljati do drugačne odločitve, saj niti ne navaja, da naj bi članstvo v Frauenamtu kaj povedalo o narodnosti članice. Ker sodišče na navedene tožbene navedbe ni odgovorilo, ni preizkusilo dejanskega stanja v okviru tožbenih navedb, s čemer je kršilo določila 14. člena ZUS. Kršena je določba 15. člena ZUS, ker sodišče odgovora na tožbo tožene stranke tožnikoma ni vročilo. Le ta je zlasti pomemben zaradi ugotovitve, kateri del dejanskega stanja je med strankama nesporen. Obrazložitev sodbe tudi ne odgovarja na tožbeno navedbo, da dopis Muzeja narodne osvoboditve sploh ni dokaz, pač pa pojasnilo dejstva, ki je bilo znano že v času odločanja o ugotovitvi državljanstva in da gre zgolj za uporabo prava, ki ne more biti obnovitveni razlog. Če je sodišče dopis Muzeja narodne osvoboditve štelo za dokaz, potem sledi ugotovitev, da ta dokaz ni obstajal že v času pred izdajo odločbe, torej ne predstavlja obnovitvenega razloga. Prvostopno sodišče prezre določbo 2. odstavka 250. člena ZUP/86, ki določa, da obnovitveni razlog ni podan, če določenih okoliščin ni bilo mogoče navesti pred izdajo končne odločbe po krivdi stranke, ki predlaga obnovo. Razlaga, da navedena določba ne velja za primere, ko gre za obnovo po uradni dolžnosti, je v nasprotju z 2. členom Ustave Republike Slovenije. Tudi če bi dopis Muzeja narodne osvoboditve bil dokaz, s katerim se ugotavljajo relevantna dejstva, pa tako ugotovljena oziroma dokazana dejstva ne vodijo do drugačne odločitve. C.P. je potrebno obravnavati kot Slovenko, saj je bila poročena s Slovencem. Že v tem postopku je potrebno odgovoriti na tožbene navedbe, in sicer, ali "nov dokaz" dokazuje nemško narodnost C.P., ali je njena morebitna nemška narodnost sploh relevantna ob dejstvu, da je bila poročena s Slovencem, ali navedbe, ki sta jih tožnika navedla že v prvem postopku ne dokazujejo lojalnosti C.P. in ali dejstvo, da je dne 28.8.1945 živela v Sloveniji ne dokazuje, da pogoji za nepriznanje državljanstva takratne Jugoslavije niso izpolnjeni. Akt prvotožene stranke je dokončen posamični akt, saj zoper njega ni več pravnega sredstva, ker je bilo že izčrpano. Obrazložitev 1. točke izpodbijane sodbe je pomankljiva, saj le citira predpise in ne obrazloži, zakaj izpodbijani sklep prvotožene stranke ni tak akt, ki bi se lahko izpodbijal v upravnem sporu. Novi ZUS pa nima določbe, ki bi določala, da se s tožbo lahko izpodbija le drugostopenjski upravni akt. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in sklepa in odpravo akta prvotožene stranke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena v delu, ki se nanaša na izpodbijano sodbo (2. točka izreka) izpodbijane sodbe in sklepa, v delu, ki se nanaša na izpodbijani sklep (1. točka izreka) pa ni utemeljena.

K točki 1: Predmet upravnega spora je lahko skladno z 2. odstavkom 1. člena ZUS samo dokončen upravni akt. To je vsak upravni akt, izdan na drugi stopnji, ker zoper noben tak akt ni dovoljena pritožba. Samo takšen akt prve stopnje, zoper katerega pritožba ni bila dovoljena, je lahko predmet upravnega spora. V obravnavanem primeru je bila zoper sklep prvotožene stranke pritožba dovoljena. Bila je tudi vložena in o njej je bilo odločeno z odločbo drugotožene stranke z dne 19.2.1998. Samo ta odločba se lahko izpodbija v upravnem sporu, ne pa akt prve stopnje. Zato prvotožena stranka ne more biti tožena stranka v tem upravnem sporu, njen akt pa ni akt, ki se neposredno izpodbija v upravnem sporu. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo v tem delu na podlagi 73. člena v zvezi z 68. členom ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki 2: V tem primeru je sporen obstoj obnovitvenega razloga iz 1. točke 249. člena ZUP/86, po kateri se upravni postopek, končan z dokončno odločbo, obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je bil v izpodbijani odločbi drugotožene stranke ta obnovitveni razlog pravilno ugotovljen, ker pomeni dopis Muzeja narodne osvoboditve nov dokaz, ki bi mogel pripeljati do drugačne odločitve. Kaj naj bi bilo z njim dokazano, pa ne pove.

Čeprav sta tožnika v tožbi izrecno uveljavljala, enako kot sedaj v pritožbi, da navedeni dopis ni nov dokaz v smislu obnovitvenega razloga iz 1. točke 249. člena ZUP/86, izpodbijana sodba glede tega nima nobenih razlogov in na tožbeni ugovor v zvezi s tem ne odgovarja. Za nov dokaz namreč lahko velja le takšen dokaz, ki je obstajal že v času pred izdajo dokončne odločbe. Pri tem je seveda bistven obstoj vsebine, ne pa zgolj datuma dopisa, kot meni tožnik. Ne glede na to, pa tudi sicer ni jasno, saj v izpodbijani odločbi ni navedeno, katero dejstvo, pomembno za odločitev, bo dokazano z novim dokazom samim ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi drugimi dokazi.

Ker pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe zaradi navedenih pomanjkljivosti ne more preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu iz 3. odstavka 72. člena ZUS v povezavi s 14. točko 2. odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 74. člena ZUS izpodbijano sodbo razveljavilo brez presoje ostalih pritožbenih navedb.