Jedro

V predmetni zadevi ni sporno, da je tožnikom mednarodno zaščito v obliki statusa subsidiarne zaščite priznala Nemčija za čas do 4. 12. 2019. V predmetni zadevi tudi ni bilo osporavano, da tožniki niso osebe, ki bi bile v Slovenijo sprejete na podlagi kvote po VI. poglavju ZMZ-1. Vsled navedenega pa je po presoji sodišča odločitev toženke o nedopustnosti prošenj za mednarodno zaščito, ki so jih tožniki vložili v Republiki Sloveniji, pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom v skladu s 130. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) združila v en postopek zadeve vseh treh tožnikov, to je staršev in njunega mladoletnega otroka, njihove prošnje za mednarodno zaščito pa zavrgla. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so tožniki, ki so državljani Sirske arabske republike, v Republiki Sloveniji zaprosili za mednarodno zaščito, vendar pa jim je bila mednarodna zaščita v obliki statusa subsidiarne zaščite z dovoljenjem za prebivanje do 4. 12. 2019 že priznana v Nemčiji. Glede na to, da tožniki v Republiko Slovenijo niso prišli na podlagi kvote ali delitve bremena med državami članicami Evropske unije, je toženka njihove prošnje zavrgla na podlagi osmega odstavka 49. člena v povezavi s 1. alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ‑1).

2. Tožniki vlagajo tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Kot nesporno opredelijo, da so državljani Sirije in da imajo v Nemčiji priznan status subsidiarne zaščite do 4. 12. 2019. Toženki očitajo, da je izpodbijani sklep izdala na napačni pravni podlagi in tako tožnikom ni bila dana možnost, da bi izpodbijali uporabo koncepta prve države azila s sklicevanjem na svoje posebne okoliščine, saj tega koncepta toženka sploh ni uporabila. Prvi tožnik in druga tožnica sta v postopku navajala svoje posebne okoliščine. Tožniki se sklicujejo na sodbo in sklep tega sodišča I U 1308/2018 (op. sodišča: pravilno I U 1308/2016) z dne 20. 9. 2016, iz katere je razvidno, da so bili tožniki v tej zadevi obravnavani drugače kot v citiranem primeru, saj niso imeli možnosti izpodbijanja koncepta države prvega azila. Prvi tožnik in druga tožnica sta namreč izpovedala, da jim Nemčija, navkljub podeljenemu statusu subsidiarne zaščite, ni izdala potovalnih dokumentov in da sta bila tudi sicer diskriminirana v jezikovni šoli druge tožnice in v vrtcu, kamor je hodil tretji tožnik, ker druga tožnica nosi nikab. Tožniki v tožbi izpostavljajo, da Nemčija z neizdajo potovalnih dokumentov krši drugi odstavek 25. člena Direktive 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. 12. 2011 in s tem pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Toženka se tekom postopka tudi ni ukvarjala z vprašanjem diskriminacije tožnikov po 14. in 9. členu EKČP zaradi dejstva, ker druga tožnica nosi nikab. Tožniki podajajo dokazne predloge za lastno zaslišanje glede okoliščin v zvezi z vrtcem in jezikovno šolo ter da naj toženka po uradni dolžnosti pridobi podatke iz Nemčije glede pravice tožnikov do potovalnih dokumentov. Sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep odpravi oziroma, podredno, da ga odpravi in zadevo toženki vrne v ponovni postopek. Hkrati s tožbo tožniki vlagajo tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe in sodišču predlagajo, naj do pravnomočne odločitve o izpodbijanem sklepu odloži njegovo izvršitev, saj bi jim z izvršitvijo izpodbijanega sklepa še pred odločitvijo o glavni stvari nastala težko popravljiva škoda. Če bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi namreč to pomenilo, da se tožnike lahko izroči Nemčiji, kar bi zanje pomenilo ireverzibilne posledice navkljub morebitnemu uspehu v upravnem sporu.

3. V odgovoru na tožbo toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu in predlaga zavrnitev tožbe. Navaja, da tudi iz obrazložitve sodbe in sklepa tega sodišča I U 1308/2016 z dne 20. 9. 2016, na katero se sklicujejo tožniki, izhaja, da je bila prošnja prosilca v tisti zadevi zavržena na isti pravni podlagi kot v konkretnem primeru. Navedba tožnikov, da je bil prosilec v zadevi, na katero se sklicujejo, obravnavan drugače, ne drži. Tožniki uporabo koncepta države prvega azila razumejo napačno, saj ta pride v poštev le, če je bila prosilcu mednarodna zaščita priznana v državi, ki ni država članica Evropske unije. Če bi koncept države prvega azila veljal tudi za države članice Evropske unije, različno urejanje položajev v prvi in drugi alinei 51. člena ZMZ-1 ne bi bilo smiselno. Ob tem toženka izpostavlja še sodbo in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 290/2016 z dne 26. 10. 2016, s katero je bila potrjena citirana odločitev tega sodišča, še posebej obrazložitev glede aplikabilnosti prve in ne druge alinee 51. člena ZMZ-1 v primerih, ko je bila prosilcem že priznana mednarodna zaščita v drugi državi članici Evropske unije, in glede tega, da v takšnih primerih ni potrebno ugotavljanje morebitnih posebnih okoliščin.

K I. točki izreka

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po pregledu spisa in izpodbijanega sklepa sodišče sodi, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, pravilni in skladni z zakonom pa so tudi njegovi razlogi. Zato se sodišče po pooblastilu iz 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) na izpodbijani sklep v celoti sklicuje in dodatno pojasnjuje, kot sledi.

6. ZMZ-1 v 51. členu določa primere, v katerih lahko pristojni organ prošnjo prosilca za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno. Po prvi alinei tega člena ravna tako, če je prosilcu mednarodno zaščito že priznala druga država članica Evropske unije, razen če gre za osebo iz VI. poglavja ZMZ-1. Po drugi alinei pa se prošnja prosilca zavrže, če se država, iz katere prosilec prihaja, šteje za državo prvega azila na podlagi prvega odstavka 63. člena ZMZ-1. Določilo 51. člena ZMZ-1 sledi 33. členu Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite, ki določa, da države članice lahko štejejo prošnjo za mednarodno zaščito za nedopustno med drugim, če je prosilcu mednarodno zaščito priznala druga država članica ali če se država, ki ni država članica, šteje za prvo državo azila za prosilca na podlagi 35. člena cit. direktive.

7. V predmetni zadevi ni sporno, da je tožnikom mednarodno zaščito v obliki statusa subsidiarne zaščite priznala Nemčija za čas do 4. 12. 2019. V predmetni zadevi tudi ni bilo osporavano, da tožniki niso osebe, ki bi bile v Slovenijo sprejete na podlagi kvote po VI. poglavju ZMZ-1. Vsled navedenega pa je po presoji sodišča odločitev toženke o nedopustnosti prošenj za mednarodno zaščito, ki so jih tožniki vložili v Republiki Sloveniji, pravilna, pravilna pa je tudi pravna podlaga, na katero je toženka oprla izpodbijani sklep.

8. Glede na navedeno torej v danem primeru toženka koncepta uporabe države prvega azila utemeljeno ni uporabila, saj je Nemčija država članica Evropske unije, tožniki pa niso osebe iz VI. poglavja ZMZ-1, in je torej aplikabilna prva alinea 51. člena ZMZ-1, posledično pa tudi ne bi bila na mestu obravnava posebnih okoliščin v smislu 63. člena ZMZ-1, ki pride v poštev le v primeru podanih okoliščin iz druge alinee 51. člena ZMZ-1.1 Glede na navedeno sodišče tudi ne sledi tožbeni argumentaciji o (neupravičeno) drugačni obravnavi tožnikov v obravnavanem primeru v primerjavi z zadevo, ki jo je to sodišče obravnavalo pod opr. št. I U 1308/2016, posledično pa sodišče zaradi nepotrebnosti tudi ni izvedlo predlaganih dokazov in presojalo domnevnih posebnih okoliščin, ki jih v tožbi navajajo tožniki. Sodišče v pojasnilo dodaja, da bi se bili tožniki tozadevno morali poslužiti ustreznih pravnih sredstev v Nemčiji.

9. Ker je po navedenem sodišče ugotovilo, da je bil postopek za izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je pravilen in zakonit tudi izpodbijani sklep, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 v zvezi s četrtim odstavkom 71. člena ZMZ-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Četudi so tožniki osporavali dejansko stanje in podali dokazne predloge, pa zaradi neutemeljenosti njihovega osnovnega tožbenega argumenta o napačni uporabi prava, ki naj bi posledično rezultirala tudi v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, in ker je bila uporaba prava v postopku in v izpodbijanem sklepu pravilna, posledično pa so bile predmet ugotovitvenega postopka tudi vsa pravno relevantna dejstva, po presoji sodišča ni podane spornosti dejanskega stanja, ki bi narekovala izvedbo glavne obravnave v smislu 51. člena ZUS-1 oziroma nepodanosti izjem iz 59. člena ZUS-1. Ker torej tisto dejansko stanje, ki je pravnorelevantno in je podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa, med strankami ni sporno, je sodišče o zadevi odločilo brez glavne obravnave.

11. Sodišče je na podlagi 3. alinee drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v zadevi odločalo po sodniku posamezniku, skladno s sklepom, ki je bil izdan dne 28. 11. 2018. K II. točki izreka

12. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožniki za izdajo začasne odredbe nimajo pravnega interesa. Glede na določbo 71. člena ZMZ-1 namreč pritožba zoper sodbo ni dovoljena, kar pomeni, da je sodišče z izdajo te sodbe (I. točka izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožniki nimajo več pravnega interesa za predlagano začasno odredbo, ki je časovno vezana le na čas do pravnomočne sodne odločbe.2 1 Tako tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi in sklepu I Up 290/2016 z dne 26. 10. 2016, tč. 11 in 12 obrazložitve. 2 Glede na argumentacijo tožnikov o ireverzibilnosti posledic izročitve tožnikov Nemčiji vsled izvršitve izpodbijanega sklepa, pa sodišče ob robu vseeno odkazuje na tč. 13 obrazložitve sklepa in sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v cit. zadevi I Up 290/2016, namreč da odločitev o nedopustnosti prošnje za mednarodno zaščito (še) ne pomeni odločitve o vrnitvi prosilcev v državo članico, kjer jim je bila mednarodna zaščita priznana.