Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da je javni uslužbenec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če takšna možnost obstaja, vendar pa ob tem ni pravilno upoštevalo delovnega časa tožnika. Z opisanim javnim prevozom tožnik (ki s tožbo zahteva plačilo potnih stroškov za javni prevoz, ker prejema kilometrino) ne doseže polnega delovnega časa, tj. 40 ur tedensko, čeprav bi bil čas, ko bi tožnik prišel na delo in odšel z dela b res v okviru premakljivega delovnega časa. Sodišče prve stopnje tudi ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 5. člena Aneksa h kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti, ki določa, kdaj javni prevoz ni mogoč - če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot 1 uri dnevne časovne izgube v eno smer. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo, saj je potrebno ugotoviti, ali je v skladu s kriteriji iz določbe aneksa možen javni prevoz.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta sklep tožene stranke št. ... z dne 13. 6. 2013 in odločba št. ... z dne 16. 9. 2013 nezakonita in se razveljavita v delu, v katerem tožniku za čas od 1. 5. 2013 v času šolskega pouka priznavata stroške prevoza na delo in z dela v višini kilometrine. V presežku je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 13. 6. 2013 in odločbe z dne 16. 9. 2013 zavrnilo (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki od 1. 5. 2013 za čas šolskega pouka priznati stroške prevoza na delo in z dela v višini prevoza z javnim prevoznim sredstvom. V presežku (za čas šolskih počitnic) je tožbeni zahtevek za priznanje stroškov prevoza na delo in z dela v višini prevoza z javnim prevoznim sredstvom zavrnilo (II. točka izreka).

2. Zoper prvi stavek I. točke izreka in zoper prvi stavek II. točke izreka sodbe sodišča prve stopnje se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da tožnik ne doseže polnega delovnega časa, če pride na delo ob 7.48 uri in odide z dela ob 15.42 v času šolskega pouka oziroma ob 15.43 v času šolskih počitnic. Poudarja, da četudi ima tožnik premakljiv delovni čas, ima še vedno 40-urno tedensko delovno obveznost. Ob uporabi opisanega javnega prevoza bi imel tožnik vsak dan vsaj 6 minut primanjkljaja, upoštevaje, da ob 7.48 uri šele pride na avtobusno postajo in mora nato prehoditi še del poti, da pride do delovnega mesta. Prav tako mora biti ob 15.42 že na avtobusni postaji, kar pomeni, da mora delovno mesto zapustiti prej in ne šele 15.41. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določb 143. člena Zakona o delovnih razmerjih in 10. člena Pravilnika o poslovnem času, uradnih urah in delovnem času tožene stranke z organi v sestavi, ki določata tedensko dnevno obveznost. Sodišče prve stopnje ni pravilno uporabilo tudi določbe tretjega odstavka 5. člena Aneksa, v skladu s katero javni prevoz ni možen, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti. Poudarja, da je že v odgovoru na tožbo navedla, da je tožba nepopolna, saj ne vsebuje določenega tožbenega zahtevka in vrednosti spornega predmeta. Res je sicer, da se je tožena stranka odpovedala glavni obravnavi, vendar pa navedeno ne pomeni, da sodišče ni dolžno s sklepom pozvati tožnika k dopolnitvi tožbe tako, da zahteva naj postavi ustrezen zahtevek, kot tudi določi vrednost spornega predmeta. Tožena stranka je namreč pričakovala, da ji bo sodišče dopolnjeno tožbo vročilo, da se bo lahko izrekla o tožbenem zahtevku in priglasila stroške postopka oziroma, da bo sodišče prve stopnje izdalo sklep in samo določilo vrednost spornega predmeta in ga poslalo toženi stranki pred izdajo sodbe (smiselno v skladu s tretjim odstavkom 44. člena Zakona o pravdnem postopku). S tem je sodišče prve stopnje odvzelo toženi stranki možnost, da se izjavi o zahtevku tožnika in da priglasi stroške postopka. Že v odgovoru na tožbo je zahtevala povrnitev stroškov postopka, ni pa jih specificirala, ker je dolžnost tožnika, da določi vrednost spornega predmeta oziroma sodišča, da izda ustrezen sklep. Sodišče prve stopnje tožnika ni pozvalo, da določi vrednost spornega predmeta oziroma ni s sklepom samo določilo vrednosti spornega predmeta. Tožena stranka v skladu z drugim odstavkom 22. člena Zakona o odvetniški tarifi sama določa vrednost spornega predmeta na 4.000,00 EUR in zahteva nagrado za postopek v višini 190,80 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih sredstev v višini 20,00 EUR, nagrado za pritožbo v višini 254,40 EUR, pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih sredstev v višini 20,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik je vložil odgovor na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

6. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o upravičenosti do povračila višjih stroškov prevoza na delo in z dela. Zakon o uravnoteženju javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl. – ZUJF) v 168. členu ureja povračilo stroškov prevoza na delo in z dela. V prvem odstavku določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot dva kilometra. Drugi odstavek določa, da zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi. Če zaposleni nima možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, se mu prizna kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. V sedmem odstavku je določeno, da se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela podrobneje uredi s kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali poklicev, za javne uslužbence, za katere povračila stroškov prevoza na delo in z dela ne ureja kolektivna pogodba, in funkcionarje, pa z uredbo. Aneks h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/12 in nasl. – Aneks) v prvem, drugem in četrtem odstavku 5. člena določa enako kot ZUJF v prvem, drugem in tretjem odstavku 168. člena. V tretjem odstavku 5. člena pa Aneks določa, kdaj javni prevoz ni mogoč, in sicer, če ne obstaja, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti ali če bi uporaba javnega prevoza glede na vozni red in delovni čas javnega uslužbenca, ne upoštevaje čas trajanja vožnje, za javnega uslužbenca pomenila več kot eno uro dnevne časovne izgube v eno smer.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da tožnik prebiva na naslovu A. cesta 7, B., delo pa opravlja na naslovu C. 27, D.. Iz izjave o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela z dne 16. 4. 2013 (A5) izhaja, da tožnik uveljavlja povračilo stroškov javnega prevoza: avtobus E. - F. (enosmerna vozovnica), avtobus F. - C. (mesečna vozovnica), avtobus F. - G. (enosmerna vozovnica) in avtobus G. - E. (enosmerna vozovnica). Tožnik je torej uveljavljal povračilo stroškov javnega prevoza na razdalji E. - F. - C. (prevoz na delo) in C. - F. - G. - E. (za prevoz z dela).

8. Tožena stranka je s sklepom z dne 13. 6. 2013 odločila, da je tožnik od 1. 5. 2013 upravičen do stroškov prevoza na delo in z dela v višini kilometrine. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je tožena stranka upoštevala javni prevoz na razdalji D. - B. in ugotovila, da na razdalji med bivališčem tožnika in krajem opravljanja javni prevoz sicer obstoji, vendar ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni mogoče uporabiti. Iz drugostopenjske odločbe z dne 16. 9. 2013, s katero je bil ugovor tožnika zavrnjen, izhaja, da bi bila povrnitev stroškov javnega prevoza, kot ga navaja tožnik (E. - F. - C. za prevoz na delo in C. - F. - G. - E. za prevoz z dela), glede na to, da je ta razdalja bistveno daljša od razdalje med tožnikovim bivališčem in krajem opravljanja dela, v nasprotju z načeli javnofinančnih zmožnosti in sprejemljivosti ter racionalnega ravnanja z javnimi sredstvi.

9. Sodišče prve stopnje je sicer zavzelo pravilno stališče, da je javni uslužbenec upravičen do povračila stroškov prevoza na delo in z dela v višini prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če takšna možnost obstaja, vendar pa ob tem ni pravilno upoštevalo delovnega časa tožnika. Ugotovilo je, da ima tožnik možnost javnega prevoza na delo v času šolskega pouka. Če se v času šolskega pouka vozi na delo z avtobusom iz E. ob 7.04 je ob 7.48 v C.. Pri tem je časovna izguba, neupoštevaje čas vožnje v eno smer, 17 minut. Nadalje je ugotovilo, da ima tožnik tudi za prevoz z dela na voljo javni prevoz, pri katerem je časovna izguba približno 35 minut, če gre z dela iz D. ob 15.42 v času šolskega pouka ali ob 15.43 v času šolskih počitnic.

10. Pritožba pravilno opozarja, da z opisanim javnim prevozom tožnik ne doseže polnega delovnega časa, tj. 40 ur tedensko. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da se glede na Pravilnik o poslovnem času, uradnih urah in delovnem času tožene stranke in organov v sestavi (v nadaljevanju: Pravilnik) poslovni čas začne ob 9.00 in konča ob 15.30 oziroma v petek ob 14.30 uri in da je ta čas v skladu z 11. členom Pravilnika obvezna prisotnost na delu. Čas, ko bi tožnik prišel na delo in odšel z dela bi bil sicer res v okviru premakljivega delovnega časa, vendar pa z opisanim javnim prevozom tožnik ne izpolni 40-urne tedenske delovne obveznosti, ki jo določa 10. člen Pravilnika. Pritožba utemeljeno opozarja tudi na dejstvo, da tožnik ob 7.48 uri šele pride na avtobusno postajo in mora nato še prehoditi del poti, da pride do delovnega mesta. Prav tako mora biti 15.42 že na avtobusni postaji, kar pomeni, da mora delovno mesto zapustiti prej in ne šele 15.42. 11. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, saj pri presoji ali je možen javni prevoz, ni uporabilo določbe 10. člena Pravilnika, ki določa 40-urno tedensko delovno obveznost. Hkrati ni pravilno uporabilo določbe tretjega odstavka 5. člena Aneksa, v skladu s katero javni prevoz ni možen, če ga glede na delovni čas javnega uslužbenca ni možno uporabiti.

12. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi tožene stranke in na podlagi 355. člena ZPP in izpodbijani del sodbe (prvi stavek I. točke izreka in zoper prvi stavek II. točke izreka sodbe) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ocenjuje, da je z vidika ekonomičnosti in hitrosti postopka smotrno, če se relevantna dejstva ugotovijo v postopku pred sodiščem prve stopnje. V kolikor bi okoliščine oziroma pravno relevantna dejstva prvič obravnavalo le sodišče druge stopnje, bi bila strankam v postopku odvzeta možnost vložitve pravnega sredstva zoper dejansko stanje, ugotovljeno pred drugostopenjskim sodiščem.

13. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju 40-urne tedenske delovne obveznosti tožnika ugotoviti ali je v skladu s kriteriji iz tretjega odstavka 5. člena Aneksa javni prevoz možen. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek ter ugotoviti ali je javni prevoz mogoče uporabiti glede na delovni čas tožnika, kot ga določa 10. člen Pravilnika. Ugotoviti bo moralo, ali bi v primeru, če bi se tožnik vozil na delo iz E. z enim avtobusom prej kot ob 7.04, časovna izguba v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Aneksa (neupoštevaje čas trajanja vožnje) predstavlja več kot eno uro. Enako bo moralo ugotoviti za pot nazaj, in sicer ali bi v primeru, če bi se tožnik vozil z dela iz D. z enim avtobusom kasneje kot ob 15.42 v času šolskega pouka (oziroma z enim avtobusom kasneje kot ob 15.43 v času šolskih počitnic), časovna izguba v skladu s tretjim odstavkom 5. člena Aneksa (neupoštevaje čas trajanja vožnje) predstavlja več kot eno uro. V kolikor bi se izkazalo, da časovna izguba ne predstavlja več kot ene ure, je javni prevoz glede na delovni čas tožnika mogoč in bo tožbenemu zahtevku ugodilo, sicer pa ga bo zavrnilo.

14. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku glede stroškov postopka pravilno upoštevati tudi vrednost spornega predmeta. V skladu z načelom materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) bo moralo razčistiti tudi, kaj je tožnik zahteval s tožbenim zahtevkom. Iz obrazložitve izhaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožnik s tožbo ni uveljavljal denarnega tožbenega zahtevka (za plačilo višjih stroškov prevoza na delo in z dela), ampak le ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločb tožene stranke in priznanje pravice, vendar pa je v dopolnitvi tožbe tožnik postavil tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odločb ter tudi na priznanje stroškov prevoza na delo in z dela v višini prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi, pri čemer pa je še pojasnil, da se zahtevek nanaša tudi na denarno izplačilo potnih stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi od 1. 5. 2013 dalje. Navedel je še, da mesečna izguba (razlika med kilometrino in višino stroškov prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi) znaša približno 150,00 EUR.

15. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.