Jedro

Z opisom dejanja v obtožbi se določa dejanska in pravna podlaga obtožbe. Bistveno je, da iz konkretiziranega opisa dejanja, ki se očita obdolžencu, izhajajo zakonski znaki očitanega dejanja. Obtožba je besedno sporočilo, ki mora biti dovolj konkretno, da obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Kadar je podlaga obtožbe slikovno sporočilo, mora biti le-to dovolj konkretno opisano.

S tem, ko je obsojenec navedeni fotografiji naslovnikoma zgolj poslal, ni mogel škodovati dobremu imenu zasebnega tožilca.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani pravnomočni sklep spremeni in se obsojenega P. K. po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku o p r o s t i obtožbe, da je trdil ali raznašal kaj iz osebnega ali družinskega življenja zasebnega tožilca A. P., kar je škodovalo njegovemu dobremu imenu, s tem, da je iz neznanega kraja in neugotovljenega dne, vendar najkasneje 24. 3. 2011, prek mobilnega telefona poslal neznani osebi MMS sporočilo, ki je vsebovalo fotografijo, na kateri sta zasebni tožilec A. P. in njegov sin A. R., pri čemer naj bi A. P. oralno spolno občeval s svojim mladoletnim sinom A. R. S tem dejanjem je P. K. raznašal trditve o zasebnem življenju tožilca A. P., kar škoduje njegovemu dobremu imenu, in s tem, da je iz neznanega kraja 3. 6. 2011 prek mobilnega telefona poslal E. C. MMS sporočilo, ki je vsebovalo fotografijo, na kateri sta zasebni tožilec A. P. in njegov sin A. R., pri čemer naj bi A. P. oralno spolno občeval s svojim mladoletnim sinom A. R. S tem dejanjem je P. K. raznašal trditve o zasebnem življenju tožilca A. P., kar škoduje njegovemu dobremu imenu, s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji opravljanja iz prvega odstavka 161. člena Kazenskega zakonika.

II. Zasebni tožilec A. P. je dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku, sodno takso, potrebne izdatke obsojenca ter potrebne izdatke in nagrado obsojenčevega zagovornika.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sežani je P. K. z uvodoma navedenim sklepom izreklo sodni opomin zaradi storitve dveh kaznivih dejanj opravljanja po prvem odstavku 161. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP. Zasebnega tožilca je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Kopru je pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno, potrdilo sklep sodišča prve stopnje in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik obsojenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev iz 1. in 2. točke prvega odstavka 420. člena ZKP in 25. člena Ustave. Zagovornik Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec, ki meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, saj je podana tako kršitev 1. točke 372. člena ZKP, kot tudi kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Za obstoj kaznivega dejanja opravljanja mora biti dokazano, da je to, kar se raznaša iz osebnega ali družinskega življenja prizadetega, zatrjevano v taki obliki, da objektivno lahko pomeni oškodovanje dobrega imena. Nobeno sodišče namreč ne zatrdi, da fotografiji nakazujeta ali namigujeta, da bi zasebni tožilec oralno spolno občeval s svojim sinom. Zgolj fotografija kot taka, četudi je poslana, ne more povzročiti oškodovanja dobrega imena zasebnega tožilca, zato dejanje, ki se očita obsojencu, ni kaznivo dejanje. Poleg tega je izrek izpodbijanega prvostopnega sklepa nerazumljiv, v nasprotju z obrazložitvijo, v kateri niti niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana tudi iz razloga, ker je v obrazložitvi sklepa podano nasprotje med tem, kar se o odločilnih dejstvih navaja v razlogih sklepa o vsebini zapisnikov o izpovedbah in med samimi temi zapisniki. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca višje sodišče ni kršilo 25. člena Ustave, saj se je v izpodbijanem sklepu v zadostni meri opredelilo do pritožbenih navedb.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Kaznivo dejanje opravljanja po prvem odstavku 161. člena KZ-1 stori, kdor trdi ali raznaša kaj iz osebnega ali družinskega življenja kakšne osebe, kar lahko škoduje njenemu dobremu imenu. Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja opravljanja se kaže v trditvah ali raznašanju karkoli resničnega ali neresničnega iz osebnega ali družinskega življenja druge osebe, pod pogojem, če takšne trditve ali raznašanja lahko škodijo dobremu imenu. Vrhovno sodišče je v sodbi I Ips 1270/2010 z dne 17. 3. 2011 zapisalo, da pri kaznivem dejanju opravljanja zadošča že nakazovanje oziroma namigovanje na določeno dejstvo iz osebnega in družinskega življenja, ki bi lahko škodilo dobremu imenu. Pogoj je, da gre za trditev ali raznašanje, ki sta po vsebini primerna, da prizadeneta dobro ime posameznika.Zasebni tožilec je obsojencu v zasebni tožbi očital, da je, najprej neznani osebi, kasneje pa še E. C., poslal MMS sporočili, ki sta vsebovali fotografijo, na kateri sta zasebni tožilec in njegov sin, pri čemer naj bi zasebni tožilec oralno spolno občeval s svojim mladoletnim sinom. Kot izhaja iz opisa dejanja, je obsojenec s tem dejanjem raznašal trditve o zasebnem življenju zasebnega tožilca, kar škoduje njegovemu dobremu imenu.

6. V dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obsojenec s svojega mobilnega telefona poslal MMS sporočili neznani osebi (za katero se je kasneje ugotovilo, da gre za D. P.) in E. C. Prvo MMS sporočilo je bilo poslano najkasneje 24. 3. 2011, drugo dne 3. 6. 2011. Prav tako se je potrdilo, da sta MMS sporočili vsebovali fotografijo, na kateri sta zasebni tožilec A. P. in njegov sin A. R. MMS sporočilu, ki je bil poslan E. C., je bil dodan tekst, in sicer „To dela A. s ta malim in se snema. Pomisli, če je to normalno.“

7. Z opisom dejanja v obtožbi se določa dejanska in pravna podlaga obtožbe. Bistveno je, da iz konkretiziranega opisa dejanja, ki se očita obdolžencu, izhajajo zakonski znaki očitanega dejanja. Obtožba je besedno sporočilo, ki mora biti dovolj konkretno, da obdolžencu omogoča učinkovito obrambo. Kadar je podlaga obtožbe slikovno sporočilo, mora biti le-to dovolj konkretno opisano. V opisu dejanja obtožbe zasebnega tožilca ni konkretizacije očitka, kaj iz zasebnega življenja zasebnega tožilca je obsojenec raznašal oziroma zatrjeval. Prav tako iz opisa dejanja v obtožbi ni razbrati, kako naj bi obsojenec (s poslanima fotografijama oziroma MMS sporočiloma) nakazoval oziroma namigoval na okoliščine iz zasebnega življenja zasebnega tožilca. Iz opisa dejanja je razbrati le to, da sta na poslanih fotografijah zasebni tožilec in njegov mladoletni sin. Da naj bi pri tem zasebni tožilec oralno spolno občeval s svojim mladoletnim sinom, pa je zgolj presoja zasebnega tožilca, ki v poslanih fotografijah nima podlage. Obtožba namreč obsojencu ne očita niti, da je zatrjeval ali raznašal trditve, da zasebni tožilec oralno spolno občuje s svojim mladoletnim sinom, niti, da je na to nakazoval ali namigoval. S tem, ko je obsojenec navedeni fotografiji naslovnikoma zgolj poslal, ni mogel škodovati dobremu imenu zasebnega tožilca. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da očitano dejanje ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja opravljanja iz prvega odstavka 161. člena KZ-1, zato je obsojenca, zaradi kršitve kazenskega zakona, po 1. točki 358. člena ZKP obtožbe oprostilo, saj dejanje, ki je predmet obtožbe in izpodbijanega sklepa, ni kaznivo dejanje.

C.

8. Vrhovno sodišče je ugotovilo kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Zato je zahtevi zagovornika ugodilo in na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP izpodbijani pravnomočni sklep spremenilo tako, da je P. K. oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje opravljanja po prvem odstavku 161. člena KZ-1. Ker je Vrhovno sodišče izpodbijani pravnomočni sklep spremenilo in P. K. oprostilo obtožbe, ni presojalo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ki jih v zahtevi uveljavlja zagovornik obsojenca.

9. Izrek o stroških postopka temelji na drugem odstavku 96. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP. Ker je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena, se sodna taksa za postopek o zahtevi ne plača.