Jedro

Revizija tožeče stranke zoper pravnomočno sodbo, s katero je bila odpravljena prvostopenjska odločba ter zadeva vrnjena organu prve stopnje v ponovni postopek, ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v I. točki izreka ugodilo tožbi tožeče stranke, s tožbo izpodbijano odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana, št. DT 0610-1226/2009-15-0803-68-(0303-09) z dne 30. 4. 2010 (pritožba zoper to odločbo je bila zavrnjena z odločbo tožene stranke, št. DT-499-16-177/2010-52 z dne 24. 1. 2011), odpravilo in zadevo vrnilo temu organu v ponoven postopek; v II. točki izreka je toženi stranki naložilo, da mora tožeči stranki povrnitvi stroške postopka v tam navedenem znesku. Odločitev iz I. točke izreka sodbe je sprejelo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v zvezi s tretjim, četrtim in petim odstavkom istega člena ZUS-1. 2. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka vložila pritožbo, in sicer zoper I. točko izreka sodbe ter zoper 14. točko obrazložitve sodbe. Kot pojasnjuje, obrazložitev sodbe izpodbija, ker razlogi ugodile sodbe upravnega sodišča zavezujejo upravni organ, ko odloča v ponovnem postopku. Navaja, da s pritožbo uveljavlja bistvene kršitve postopkovnih določb, kršitev ustavnih pravic, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, podrejeno, če bi Vrhovno sodišče potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o vrnitvi zadeve v ponoven postopek upravnemu organu, pa predlaga, da obrazložitev v 14. točki izpodbijane sodbe opredeli kot nezakonito in neutemeljeno. Iz previdnosti, če bi obveljalo stališče iz pravnega pouka izpodbijane sodbe, da pritožba ni dopustna, hkrati na isti vlogi kot pritožbo vlaga tudi revizijo zoper navedeno sodbo. Dovoljenost revizije utemeljuje z vrednostjo spora, ki presega mejno vrednost 20.000 EUR, določeno v 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Obseg izpodbijanja in razlogi za izpodbijanje z revizijo so isti kot pri pritožbi.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Vrhovno sodišče je vlogo tožeče stranke obravnavalo kot revizijo, saj pogoji za vložitev pritožbe v obravnavanem primeru niso izpolnjeni.

5. Ne drži stališče tožeče stranke, da je izpodbijana odločba tožene stranke akt iz 4. člena ZUS-1 (kar bi posledično pomenilo, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo na podlagi 66. člena ZUS-1, zoper tovrstne sodbe pa je po prvem odstavku 73. člena ZUS-1 dovoljena pritožba). Upravni spor iz prvega odstavka 4. člena ZUS-1 je tako imenovani subsidiarni upravni spor, v katerem se odloča o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, vendar le pod pogojem, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V obravnavnem primeru ne gre za tak upravni spor, saj je zoper izpodbijano odločbo tožene stranke dopusten redni upravni spor iz 2. člena ZUS-1, to je upravni spor, ki ga revidentka tudi vodi. Prav tako ne drži, da bi morala biti pritožba dovoljena, ker je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka. V rednem upravnem sporu je pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje glede na prvi odstavek 73. člena ZUS-1 dovoljena, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer, da je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je ugotovila tožena stranka, ter da je na tej podlagi spremenilo izpodbijani upravni akt. Sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru izpodbijanega upravnega akta ni spremenilo, temveč ga je odpravilo, torej pogoj iz ZUS-1 ni izpolnjen. K temu velja dodati še ugotovitev, da sodišče prve stopnje svoje odločitve tudi ni sprejelo na podlagi ugotovitve, navedene v obrazložitvi sodbe, ki je za tožečo stranko sporna. Ker torej pritožba zoper izpodbijano sodbo ni dopustna, je ta postala pravnomočna, pravnomočno sodbo pa je mogoče izpodbijati samo z revizijo (prvi odstavek 83. člena ZUS-1).

6. Revizija je po določbi prvega odstavka 83. člena ZUS-1 izredno pravno sredstvo zoper sodbo, izdano na prvi stopnji. Njen namen je zagotoviti pravilno in zakonito sodno odločbo v konkretnem upravnem sporu ter enotnost pravnega reda in s tem povezane enotne uporabe zakonov. Uresničevanje navedenega namena je smotrno, ko je postopek odločanja o upravni zadevi zaključen oziroma v celoti končan. Upravni spor je namreč namenjen zagotavljanju sodnega varstva pravic in pravnih interesov posameznikov in organizacij zoper odločitve in dejanja organov javne oblasti (1. člen ZUS-1), revizija pa je končno in zadnje izredno pravno sredstvo, ki takšno sodno varstvo zagotavlja.

7. V obravnavani zadevi je s prvostopno sodbo odpravljen v upravnem sporu izpodbijan upravni akt ter zadeva vrnjena pristojnemu upravnemu organu v ponoven postopek. To pomeni vrnitev v stanje pred izdajo odpravljene odločbe tožene stranke, to je v stanje, ko o pravici, obveznosti ali pravni koristi revidenta ni dokončno odločeno. Zaradi pravnih učinkov, določenih z zakonom (tretji in četrti odstavek 64. člena ZUS-1), bo moral upravni organ izdati nov upravni akt v 30-tih dneh od dneva, ko je prejel sodbo.

8. Sodba, s katero sodišče prve stopnje ugodi tožbi, odpravi izpodbijani upravni akt ter zadevo vrne v ponovno odločanje, ni odločitev, s katero bi bil postopek odločanja o upravni zadevi končan, saj z njo ni odločeno o pravici niti pravnem interesu posameznika oziroma organizacije. Takšna sodba se tudi ne izvršuje v smislu določb 102. člena ZUS-1. 9. Zato v obravnavani zadevi, ko je bilo z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ugodeno tožbi, odpravljena odločitev prvostopenjskega organa in je ta postal kot državni organ zavezanec za izvršitev pravnomočne sodbe po določbi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1, se je zaradi učinkov odprave v upravnem postopku zadeva vrnila v stanje pred izdajo odločitve, kar pomeni, da tudi v upravnem postopku še ni dokončno odločeno, revizija ni dovoljena. Takšna odločitev predstavlja že ustaljeno stališče Vrhovnega sodišča (npr. zadeve X Ips 1390/2005, X Ips 820/2007, X Ips 679/2008, X Ips 495/2010, X Ips 267/2012).

10. Vrhovno sodišče je glede na navedeno revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 11. Ker revidentka z revizijo ni uspela, na podlagi določb prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.