Jedro

Vložena tožba zaradi neuporabe znamke ni predhodno vprašanje v postopku priznanja blagovne znamke, zato ga ni potrebno prekinjati. Znamka, ki bo razveljavljena zaradi neuporabe šele z dnem razveljavitve ne bo predstavljala ovire za priznanje drugih znamk.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrnila predlog tožeče stranke z dne 10. 5. 2002 za prekinitev postopka za priznanje znamke št. Z-9971414. V obrazložitvi je navedla, da je Urad dne 29. 5. 2000 v Biltenu za industrijsko lastnino objavil glavne podatke iz prijave znamke št. Z-9971414 "CARVELOL". Zoper prijavo te znamke sta podala ugovor AAA d.d., podlaga za njen ugovor je starejša nacionalna blagovna znamka št. 9870724 "CARVIDOL", in BBB, Francija, podlaga za njegov ugovor pa je starejša, mednarodna registrirana blagovna znamka št. 647630 "CARLENOL". Tožena stranka je na podlagi obeh ugovorov izvedla preizkus pogojev za priznanje prijavljene znamke in ugotovila, da je prijavljeni znak podoben obema prejšnjima znamkama vložnikov ugovorov, zaradi česar so podani pogoji za zavrnitev prijavljene znamke na podlagi 44 (1) (b) Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1), ter je zato poslala prijavitelju - tožeči stranki poziv, da se izreče o razlogih, zaradi katerih Urad meni, da se znamka ne sme registrirati. Prijavitelj je na poziv odgovoril in predlagal prekinitev postopka do rešitve tožbe, ki jo je dne 8. 5. 2002 vložil pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, in s katero na podlagi 120. člena ZIL-1 zahteva razveljavitev mednarodne znamke 647630 v Republiki Sloveniji, zaradi neuporabe. Meni, da je odločitev sodišča v zvezi s to tožbo predhodno vprašanje v postopku reševanja ugovora in v postopku priznanja prijavljene znamke. Tožena stranka je predlog za prekinitev postopka zavrnila, saj Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) v 153. členu taksativno našteva razloge za prekinitev postopka. V 5. točki 1. odstavka 153. člena ZUP je določeno, da se postopek prekine, če organ sklene, da ne bo sam reševal predhodnega vprašanja, oziroma ga po zakonu ne more reševati. Tožbe za razveljavitev zaradi neuporabe po 120. členu ZIL-1 se v tem primeru ne more šteti za predhodno vprašanje po določbi 147. člena ZUP, brez katerega ni mogoče rešiti same stvari. V postopku priznanja znamke sta bila namreč vložena dva ugovora. Urad je na podlagi obeh ugovorov izvedel preizkus pogojev za priznanje prijavljene znamke in ugotovil, da je prijavljeni znak podoben obema prejšnjima znamkama vložnikov ugovorov, to je tako znamki št. 9870724, kot znamki št. 647630. Pogoji za zavrnitev prijavljene znamke na podlagi člena 44 (1) (b) ZIL-1 so tako podani na podlagi obeh omenjenih znamk, ki sta osnova za ugovor, in ne le na podlagi ene. Postopek ugovora se zato na podlagi druge znamke, ki je osnova za ugovor, lahko nadaljuje.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija sklep zaradi nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava oziroma pravnih standardov ter zaradi postopkovnih kršitev. Tožena stranka nepravilno ugotavlja, da tožba na razveljavitev zaradi neuporabe ne more šteti za predhodno vprašanje. Gre za očitno nemožnost odločiti o obeh ugovorih zoper registracijo iste znamke. V postopku priznanja znamke mora tožena stranka z eno odločbo odločiti o utemeljenosti obeh ugovorov in nato izdati odločbo o registraciji ali o zavrnitvi znamke. Tožena stranka ni upoštevala dejstva, da o ugovoru na podlagi znamke št. 647630 ne more odločiti, saj je zoper znamko vložena tožba na izbris zaradi neuporabe in se zaradi negotovosti glede veljavnosti te znamke postopek ne more nadaljevati. Vsak ugovor zase je samostojna pravna celota, o kateri, v tem primeru zaradi tožbe na razveljavitev, tožena stranka ne more odločiti, temveč sodišče. Tožena stranka ni pristojna za odločanje o vprašanju, ki je odločilno za presojanje veljavnosti ugovora ene izmed strank, zato je potrebno to vprašanje šteti za predhodno vprašanje in po 153. člena ZUP postopek prekiniti. Tožena stranka je še nedopustno s procesnim sklepom dejansko odločila o glavni stvari, ko se je postavila na stališče, da je potrebno prijavljeno znamko zavrniti. Ker pa o enem ugovoru tožena stranka dejansko ne more odločiti, ker je veljavnost znamke vprašljiva, in ker se to vprašanje rešuje pred sodiščem, je jasno, da so podani vsi pogoji za prekinitev postopka po ZUP. Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vložena tožba v obravnavanem primeru ni bistvena, saj rešitev tega vprašanja nima vpliva na postopek glede drugega ugovora. Tožena stranka lahko tudi brez rešitve vprašanja o uporabi znamke št. 647630 odloči o prijavi znamke št. Z-9971414. Tožena stranka s sklepom o zavrnitvi predloga ni prejudicirala odločitve o zadevi, želela je le poudariti, da celotna in končna odločitev tožene stranke temelji na tem, da za morebitno zavrnitev registracije prijavljene znamke zadošča že obstoj enega zavrnilnega razloga. Predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom v tem postopku AAA d.d., A v odgovoru na tožbo navaja, da so razlogi tožene stranke za zavrnitev predloga za prekinitev postopka pravilni, ter predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom BBB na tožbo ni odgovorila.

Zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali predstavlja vložena tožba tožeče stranke zaradi neuporabe mednarodne znamke "CARLENOL" - stranke z interesom BBB, predhodno vprašanje v smislu določb ZUP in ZIL-1 (Uradni list RS, št. 45/01), v postopku priznanja blagovne znamke tožeče stranke, zaradi katerega bi bilo potrebno postopek priznanja znamke prekiniti.

Po določbi 147. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00, 52/02) organ prekine postopek, če naleti na tako vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali drugega organa. Za predhodno vprašanje v smislu določb ZUP torej gre, kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni stvari. Iz gramatikalne razlage določb 42., 43. in 44. člena ZIL-1 posredno izhaja, iz določbe 114. člena ZIL-1 (tožba za ugotovitev ničnosti znamke) pa neposredno, da se pogoje, ali znamke izpolnjuje pogoje za prijavo, presoja po času ob vložitvi prijave. Tožena stranka bo torej dolžna presojati, ali prijavljena znamka tožeče stranke "CARVELOL" izpolnjuje pogoje za prijavo po času ob vložitvi prijave. S tožbo uveljavljena razveljavitev znamke stranke z interesom "CARLENOL" zaradi neuporabe pa bo imela pravne in dejanske učinke šele s pravnomočnostjo sodbe (120/7 člen ZIL-1), torej ex nunc, kar pomeni, za naprej, torej znamka "CARLENOL", če bo razveljavljena, šele z dnem pravnomočnosti sodbe ne bo predstavljala ovire za priznanje drugih znamk. Navedeno tudi pomeni, da znamka velja in jo noben drug ne more uporabljati za zaznamovanje svojih proizvodov tudi, če je nosilec ne uporablja, do njene razveljavitve. Ker tožena stranka presoja pogoje za prijavo ob času vložitve prijave, vložena tožba za odločitev v tej zadevi ni predhodno vprašanje, torej sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev o priznanju oziroma nepriznanju prijavljene znamke tožeče stranke. Glede na navedeno pravno mnenje, da je sestavni del dejanskega stanja ob izdaji odločbe le ugotovitev, ali obstaja katera od ovir za podelitev znamke, našteta v določbah 42., 43. in 44. ZIL-1 (oviro pa lahko predstavlja vsaka registrirana znamka - tudi tista, za katero se s tožbo dokazuje neuporaba), je pravno nerelevanten tožbeni ugovor, da tožena stranka ne more odločiti o ugovoru tožene stranke, ker je veljavnost s tožbo izpodbijane znamke vprašljiva, saj zakon v naštetih določbah ZIL-1 termina vprašljive ali viseče prijavljene znamke - zaradi neuporabe, ne pozna. Kot že rečeno, bo tožena stranka o ugovoru obeh vložnikov lahko odločila, saj je znamka stranke z interesom BBB veljavna (njena veljavnost ni pogojna) do njene razveljavitve.

Glede na navedeno pravno mnenje sodišča, da je tožena stranka pravilno zavrnila predlog za prekinitev postopka iz razlogov, ki so zgoraj navedeni, pa so nerelevantni tožbeni ugovori, ki jih tožeča stranka opira na postopkovne predpise ZIL-1, po katerih je vsak ugovor zase pravna celota, o katerem mora tožena stranka odločiti, saj kot je rečeno, za odločitev o ugovoru tožeče stranke vložena tožba zaradi neuporabe ni ovira.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je spoznalo, da je izpodbijani upravni akt po zakonu utemeljen, vendar iz drugih razlogov, kot so navedeni v upravnem aktu, te razloge pa je navedlo v sodbi.