Jedro

Načelo popolne odškodnine pomeni, da je pri njeni odmeri treba upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju - tudi prejemke, ki jih je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Delodajalec je dolžan plačati delavcu le razliko do polnega nadomestila plače.

Izrek

Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v točki 2. in 3. izreka ter sklep o stroških (točka 4. izreka) razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu (točka 1. izreka) se revizija zavrne in v tem delu potrdi sodba sodišča druge stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26.3.2004 ter za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas od 26.4.2004 do 31.8.2004. Ugotovilo je, da je tožena stranka dokazala utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in da so bili podani tudi drugi pogoji za zakonitost sporne odpovedi.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo. Ugotovilo je, da je bila odločitev o odpovedi sprejeta zaradi negativnih rezultatov v dveh enotah, v katerih tožnica ni delala. Lokal, v katerem je bila zaposlena tožnica, je posloval pozitivno, delo natakarja v njem pa še vedno opravljata dva natakarja, kar je enako kot v času zaposlitve tožnice. Navedeno kaže na neobstoj utemeljenega razloga za odpoved. Šele ob negativnem poslovanju vseh lokalov bi bilo mogoče zaključiti, da je pri toženi stranki prišlo do upadanja prometa, česar pa tožena stranka na podlagi poslovanja dveh lokalov ni dokazala. Poleg tega niso bili upoštevati prekluzivni roki za redno odpoved iz petega odstavka 88. člena ZDR. Tožena stranka je zaprla bar na Š. ulici v letu 2003, zato je redna odpoved dne 26.3.2004 prepozna. Do skrajšanja obratovalnega časa na Č. pa je prišlo šele v mesecu maju 2004, torej že po podani odpovedi.

Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava "ker je presojalo poslovno odločitev delodajalca pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi drugače, kot je ustaljena praksa". Ker naj bi bilo to pomembno pravno vprašanje, je podan revizijski razlog po 31. členu ZDSS-1, zato predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo dovoli, razveljavi izpodbijano sodbo in potrdi prvostopno sodbo. Navaja, da je dokazala odpovedni razlog zmanjšanje obsega gostinske dejavnosti, kar je imelo za posledico organizacijsko odločitev o zmanjšanju izvrševalcev dela in za razdelitev nalog med ostale delavce. Za presojo take poslovne odločitve delovno sodišče ni pristojno. Delodajalec se je odločil, da bo upošteval rezultate celotnega podjetja in ne samo posameznega lokala in iz izpovedbe direktorice izhaja, da so bili razlogi v slabih rezultatih za poslovno leto 2003. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica prejemala nadomestilo za čas brezposelnosti, zato ji gre le razlika med nadomestilom in plačo po pogodbi o zaposlitvi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je le deloma utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožena stranka revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne uveljavlja. Pri navajanju revizijskih razlogov se očitno zmotno sklicuje na 31. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1), ki revizijskih razlogov ne navaja, smiselno pa povzema pritožbeni razlog zoper odločitev o nedopustitvi revizije iz 32. člena ZDSS-1. Ker gre za spor, v katerem je revizija dovoljena že po zakonu (2. točka 31. člena ZDSS-1, je sklicevanje na drugačno sodno prakso mogoče upoštevati le pri presoji pravilne uporabe materialnega prava.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP), napake v dokaznem postopku ali spremembo dokazne ocene na sodišču druge stopnje v nasprotju z določbami ZPP pa bi revidentka lahko uveljavljala le z zatrjevanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Ker teh revizijskih razlogov ne uveljavlja, je revizijsko sodišče pravilnost uporabe materialnega prava lahko presojalo samo ob upoštevanju dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče druge stopnje in je bilo podlaga izpodbijane sodbe.

Bistvena dejanska ugotovitev pa je, da tožena stranka ni dokazala obstoja utemeljenega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Glede na revizijske navedbe je treba upoštevati zlati dejansko ugotovitev (stran 4 izpodbijane sodbe), da tožena stranka ni dokazala upadanja prometa na podlagi poslovanja vseh lokalov.

Po določbi drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 - ZDR) lahko delodajalec redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga le, če je ta razlog resen in utemeljen ter onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja. Utemeljen(ost) razlog mora dokazati delodajalec (prvi odstavek 82. člena ZDR). Če ga ne dokaže, je odpoved že iz tega razloga nezakonita. Zato je izpodbijana sodba v tem delu pravilna, zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Glede denarnega zahtevka pa je revizija utemeljena. Tožena stranka je že v postopku pred sodiščem prve stopnje ugovarjala denarnemu zahtevku po višini zaradi neupoštevanja prejetih nadomestil za čas brezposelnosti (pripravljalna vloga z dne 17.6.2005). Sodišče prve stopnje predlaganih dokazov v zvezi s tem ni izvajalo, kar je bilo sicer ob zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi nepotrebno.

Sodišče druge stopnje pa je pri spremembi prvostopne sodbe ugovor tožene stranke zavrnilo ob zmotni uporabi materialnega prava. Zahtevek delavca za plačilo nadomestila plače zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je v bistvu odškodninski zahtevek. Na podlagi 169. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001 - OZ) je oškodovanec upravičen do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njegov premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodljivega dejanja. Delavec je torej upravičen do takega zneska nadomestila plače, kakršnega bi prejel, če ne bi bilo nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je, kot če bi ves čas delal (tretji odstavek 168. člena OZ).

Načelo popolne odškodnine pomeni, da je pri odmeri treba upoštevati prejemke, ki jih je delavec prejel v spornem obdobju, tudi ali še zlasti prejemke, ki jih je prejel iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Delodajalec je dolžan plačati delavcu le razliko do polnega nadomestila plače. Vrnitev zneskov, ki jih je Zavod za zaposlovanje delavcu izplačal, pa zavod po drugem odstavku 54. člena Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Uradni list RS, št. 5/91 in nasl. - ZZZPB) zahteva od delodajalca, ne delavca. Ob pravilni uporabi zakonske ureditve tako dobi delavec povrnjeno celotno nadomestilo plače za čas nezakonite odpovedi, Zavod dobi od delodajalca vrnjena sredstva, ki ji je neutemeljeno plačal delavcu, delodajalec pa plača tisto, kar je dolžan.

Ker sodišče druge stopnje zaradi zmotnega materialno pravnega izhodišča ni ugotavljalo, kolikšne zneske nadomestila za čas brezposelnosti in za katero obdobje je tožnica prejela, je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar ni pogojev za spremembo izpodbijane sodbe. Zato je v tem delu revizijsko sodišče ugodilo reviziji in glede denarnih zahtevkov in stroškov postopka izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Sodišče druge stopnje bo moralo ob upoštevanju določb 30. člena ZDSS-1 ustrezno dopolniti dokazni postopek in o denarnih zahtevkih tožnice ponovno odločiti.

Izrek o revizijskih stroških je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.