Jedro

Odškodnina za nepremoženjsko škodo – zlomi vretenc.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik je zahteval od toženke povrnitev škode, ki mu je nastala 15. 4. 2005 v prometni nezgodi, za katero odgovarja toženkin zavarovanec. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mu mora toženka plačati 8.435,37 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo (od tega 9.500 EUR za telesne bolečine, 18.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in 400 EUR zaradi skaženosti ter 1.400 EUR za strah, upoštevaje pri tem 20.864,63 EUR plačane akontacije) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2006 dalje in zakonske zamudne obresti od 20.864,63 EUR za čas od 4. 12. 2006 do 22. 1. 2007. Kar je ta zahteval več, je sodišče zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper to sodbo v zvezi s prvostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Prisojena odškodnina je prenizka. Sklicuje se na sodbe revizijskega sodišča. 4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišči sta pravilno uporabili določbe materialnega prava in prisodili pravično denarno odškodnino. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, ko se morajo enaki primeri obravnavati enako, različni pa različno.

7. Izhodišče za odločanje o višini odškodnine so dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, ki jih je preverilo pritožbeno sodišče. Ugotovili sta, da je tožnik utrpel zlome treh vratnih vretenc (zlom zoba II. vretenca, zlom sklepnih odrastkov IV. In V. vretenca), zvin prsno ledvene hrbtenice, udarnine glave, rame, udarnino z izlivom krvi v zadnjičnem predelu in drobno ranico s tujkom na vratu. Po oceni revizijskega sodišča sta sodišči vsa pravno pomembna dejstva (ugotovitve na četrti do sedmi strani prvostopenjske sodbe) pravilno pravno ovrednotili, zato je pravilna odločitev, da tožnik nima pravice do višje odškodnine za nepremoženjsko škodo (z izpodbijano sodbo je bilo tožniku odmerjenih 34,6 povprečnih neto plač). Po razpoložljivih podatkih informatizirane baze sodnih odločb revizijsko sodišče ugotavlja, da prisojena odškodnina ne odstopa navzdol od prisojenih odškodnin v podobnih primerih. Primeri, na katere se v reviziji sklicuje tožnik, s tožnikovim niso primerljivi, saj ne gre za podoben obseg škode (bodisi gre za zlom več kot treh vretenc in še dodatne hujše poškodbe bodisi delno ohromelost vseh udov, poškodbe živcev bodisi močno omejeno gibljivost vratne hrbtenice v vseh smereh).

8. Uveljavljani revizijski razlog po povedanem ni podan, zato je moralo sodišče neutemeljeno revizijo zavrniti (378. člen ZPP).