Jedro

Tako prvostopni kot drugostopni organ sta pravilno ugotovila, da je podan razlog za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji (neobstoj zagotovljenih sredstev za preživljanje in obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije), na katerega sta se pri svoji odločitvi pravilno oprla upravna organa.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Kranj na podlagi 64. in 44. člena Zakona o tujcih (ZTuj-1, Uradni list RS, št. 64/09 – uradno prečiščeno besedilo 6) razveljavilo dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve in dela, izdano tožniku z veljavnostjo do 11. 3. 2012 (1. točka izreka). Hkrati je odločila, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v 8-ih dneh od dokončnosti odločbe (2. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je na podlagi predloga Policijske postaje za izravnalne ukrepe Nova Gorica z dne 10. 12. 2010 ugotovila, da ravnanje tožnika kaže na to, da bo pridobljeno dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji izkoristil za zaposlitev pri drugih delodajalcih ali pa za prehod v katero izmed drugih držav EU. Pri tem ugotavlja, da so nastopili razlogi za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje tožnika po določbi 43. člena ZTuj-1, ki med drugim določa, da se dovoljenje tujcu ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. odstavka 27. člena: da ima tujec ustrezno zdravstveno zavarovanje in zadostna sredstva za preživljanje v času prebivanja v državi in mora izpolnjevati tudi pogoje, ki jih zakon zahteva za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje. Ugotovljeno je bilo, da podjetje A. d.o.o., katerega direktor je tožnik, ne zaposluje gradbenih delavcev. Prav tako je bil pridobljen podatek, da podjetje Davčni upravi Republike Slovenije (DURS) od marca 2010 dalje ni predlagalo plačilnih list niti ni plačevalo davkov in prispevkov. Po določbi 44. člena ZTuj-1 lahko dovoljenje za prebivanje tujca organ, ki ga je izdal ali pristojni organ, na območju katerega tujec prebiva, razveljavi, če naknadno nastopijo razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja. Pri svoji odločitvi je upravni organ upošteval tudi določila 1. in 5. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj-1 in 5. odstavka 30. člena ZTuj-1, po katerem lahko tujec, ki mu je bilo izdano dovoljenje za začasno prebivanje za določen namen, prebiva v Republiki Sloveniji samo v skladu z namenom, zaradi katerega mu je bilo izdano dovoljenje, razen kolikor ta zakon določa drugače. Ob ugotovitvi razlogov za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje tožnika ga je dne 22. 12. 2010 upravni organ povabil, da se v danem roku po prejemu vabila zglasi pri prvostopnemu organu z namenom, da bo seznanjen z ugotovitvami v postopku in se mu da možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah v skladu s 1. odstavkom 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji), vendar se je poštna pošiljka vrnila k upravnemu organu 10. 1. 2011, tožnik pa se v danem roku ni zglasil niti ni svoje odsotnosti opravičil. Upravni organ je glede na navedeno odločil, da se tožniku izdano dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji razveljavi. Hkrati je na podlagi 47. člena ZTuj-1 odločil, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo v danem roku.

Organ druge stopnje je pritožbo tožnika zoper navedeno prvostopno odločbo zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo prvostopne odločbe pravilen in da je odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita. V obrazložitvi povzema določila 1. odstavka 32. člena, 1. alinee 43. člena in 44. člen ZTuj-1 ter 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP. Na podlagi vpogleda v spisno dokumentacijo ugotavlja, da je prvostopni organ dne 10. 12. 2010 prejel dopis Policijske postaje za izravnalne ukrepe (PPIU) Nova Gorica, v katerem je na podlagi 2. točke 1. odstavka 44. člena ZTuj-1 predlagala razveljavitev dovoljenja za prebivanje tožnika, ker je na podlagi preverjanja ugotovila, da je tožnik lastnik in direktor gradbenega podjetja A. d.o.o., ki ga je ustanovil januarja 2010 in vseskozi v navedenem podjetju ni zaposlil nobenega delavca, podjetje pa tudi ni opravilo nobenih del niti ni delalo na nobenem projektu, zato tudi ne beleži nobenih prihodkov in odhodkov, vse navedene informacije pa je mogoče dobiti iz Centralne službe Zavoda za zaposlovanje Republike Slovenije in na spletnem portalu AJPES. Prav tako tudi podatki DURS kažejo na to, da navedeno podjetje oziroma njegov direktor in lastnik od 31. 3. 2010 dalje, kljub podaljšanju dovoljenja za začasno prebivanje, ni izpolnjeval REK 1 obrazcev niti ni plačal prispevkov. Nadalje je še ugotovila, da tožnik dejansko prebiva na naslovu B., ter da glede na njegova pretekla ravnanja kaže, da namerava še naprej bivati v Republiki Sloveniji na podlagi pridobljenega delovnega dovoljenja, ki je bil podlaga za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, kar je izkoristil za zaposlitev pri drugih delodajalcih ali pa za pot v drugo državo EU. Prvostopni organ je dne 15. 12. 2010 na podlagi vpogleda v uradno evidenco ugotovil, da ima tožnik prijavljeno začasno prebivališče na B., in sicer od 2. 3. 2011 do 5. 5. 2011 ter da ima veljavno dovoljenje za začasno prebivanje od 3. 5. 2010 do 11. 3. 2012. Drugostopni organ po vpogledu v uradno evidenco registra tujcev ter dopisa PPIU Nova Gorica ocenjuje, da je prvostopni organ deloval pravilno in zakonito, ko je na podlagi 44. člena ZTuj-1 ter 2. točke 1. odstavka 144. člena ZUP po skrajšanem postopku izdal odločbo o razveljavitvi dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji, saj tožnik tudi po presoji drugostopnega organa na dan izdaje prvostopne odločbe ni izpolnjeval enega izmed kumulativno določenih pogojev iz 3. in 4. odstavka 27. člena ZTuj-1, in sicer zagotavljanja zadostnih sredstev za preživljanje, mesečno najmanj v višini, kolikor znaša osnovni znesek minimalnega dohodka v Republiki Sloveniji. Po določbi 1. alinee 43. člena ZTuj-1 se dovoljenje za prebivanje tujcu v Republiki Sloveniji ne izda, če niso izpolnjeni pogoji iz 3. in 4. odstavka 27. člena ZTuj-1. Tujec mora izpolnjevati tudi pogoje, ki se zahtevajo za izdajo posamezne vrste dovoljenja za prebivanje po določbi 4. odstavka 27. člena ZTuj-1. Glede na to, da tožnik ni več izpolnjeval pogojev, določenih v 32. členu ZTuj-1, na podlagi katerega mu je bilo dovoljenje za začasno prebivanje tujca v Republiki Sloveniji izdano in je tako pri tožniku naknadno nastopil eden izmed razlogov za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje, kar je v skladu z 2. alineo 1. odstavka 44. člena ZTuj-1 eden izmed razlogov za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje tujca iz razloga zaposlitve ali dela po 32. členu ZTuj-1, je po presoji drugostopnega organa pravilno ravnal prvostopni organ, ko je razveljavil njegovo dovoljenje za začasno prebivanje tujca. Dodaja še, da v kolikor pritožnik nova dokazila predloži med samim pritožbenim postopkom, gre za navajanje novih dejstev in okoliščin, ki so sicer po 3. odstavku 238. člena ZUP dopustna, vendar mora pritožnik obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku na prvi stopnji, vendar se nova dejstva in dokazi lahko upoštevajo kot pritožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti. Iz datuma s pritožbo predloženih listin pa je po ugotovitvah drugostopnega organa razvidno, da so bili navedeni dokumenti (kopija izpiskov o prispevkih iz plače podjetja A. d.o.o. z dne 14. 3. 2011) izdani šele po izdaji prvostopne odločbe, ki je bila predhodno izdana že 14. 2. 2011, kar v ničemer ne spremeni prvostopne odločbe o razveljavitvi dovoljenja za začasno prebivanje tožnika. V skladu z določili 9. člena v zvezi s 3. odstavkom 146. člena ZUP je prvostopni organ z vabilom na zaslišanje z dne 22. 12. 2010 tožnika seznanil, da so nastopili razlogi za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje zaradi neizpolnjevanja pogoja izkaza zadostnih sredstev za preživljanje na podlagi 3. in 4. odstavka 27. člena ZTuj-1, s čimer mu je hkrati prvostopni organ dal možnost, da se izreče o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za izdajo odločbe ter morebiti predloži nova dokazila, in sicer plačilne liste od meseca junija do decembra 2010, vendar tožnik te možnosti ni izkoristil. Na podlagi navedenih dejstev je po presoji drugostopnega organa utemeljen zaključek prvostopenjskega organa, da so podani zadostni razlogi za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje tožniku.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene ugovore nepravilne uporabe materialnega prava in nepopolne oziroma napačne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev pravil upravnega postopka. Po mnenju tožnika izpodbijana prvostopna odločba, ki se opira na določilo 5. alinee 1. odstavka 43. člena ZTuj-1 v tem delu nima razlogov, čeprav je sicer res, da v razlogih na drugem mestu navaja informacijo PPIU Nova Gorica, da ravnanje tožnika kaže na to, da bo pridobljeno dovoljenje za prebivanje v RS izkoristil za zaposlitev pri drugih delodajalcih oziroma za prehod v katero drugo državo EU. Tožnik poudarja, da ni v nobenem kazenskem postopku, da zoper njega ni podana nobena kazenska ovadba in da omenjena informacija ne more predstavljati dejanske podlage v dokaznem standardu, da bi bila utemeljena in zakonita. Tako kot kazenska ovadba sama po sebi v kazenskem postopku ne predstavlja dokaza, tudi omenjena informacija po mnenju tožnika sama po sebi ne more predstavljati pravne niti dejanske podlage za odločanje organa. V zvezi s prenehanjem pogojev iz 3. in 4. odstavka 27. člena ZTuj-1, na katero prvostopni organ opira svojo odločitev pa tožnik pojasnjuje, da opravlja dejavnost v gradbeništvu in da dela sam, ker pa ni imel dela, je v zimskem času odšel iz Republike Slovenije domov, ko pa se je vrnil, je poravnal tudi vse prispevke za nazaj in si izplačal plačo, v pritožbenem postopku pa je predložil tudi dokazila, katerih prej ni mogel, saj je bil ves čas odsoten. Po mnenju tožnika so razlogi izpodbijane odločbe izven vsebine in smisla, ki jih zasleduje citirani člen, saj je v trenutnih zaostrenih razmerah socialne in ekonomske krize, v kateri se je znašla večina gradbeništva, potrebno razumeti posamezne primere oseb, ki zavoljo lastnega preživetja zapustijo Republiko Slovenijo in se vrnejo v poletnem času, ko je več dela. Sodišču predlaga, da po izvedbi dokazov z zaslišanjem tožnika in vpogledom prvostopne ter drugostopne odločbe ter poizvedbami na DURS v Kranju odpravi izpodbijano odločbo ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov tega postopka, ki jih v nadaljevanju specificira.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača vse tožbene navedbe in vztraja pri navedbah v prvostopni in drugostopni odločbi ter dodatno še navaja, da je prvostopni organ v postopku ugotovil, da tožnik kot direktor in lastnik omenjenega podjetja od njegove ustanovitve (januar 2010) dalje ni zaposlil nobenega delavca, kot tudi ni izkazal, da je podjetje od ustanovitve dalje do izdaje izpodbijane odločbe sploh poslovalo ter da podjetje pristojnemu davčnemu organu vse od meseca marca 2010 dalje, to je v času veljavnosti podaljšanja dovoljenja za začasno prebivanje, ni predlagalo REK 1 obrazcev niti ni plačevalo davkov in prispevkov, kar predstavlja obstoj utemeljenih razlogov za razveljavitev dovoljenja na podlagi 2. alinee 1. odstavka 44. člena ZTuj-1, zaradi česar je prvostopni organ po uradni dolžnosti razveljavil tožniku dovoljenje za začasno prebivanje tujca. Dodatno tožena stranka še pojasnjuje, da je iz podatkov spletnega portala AJPES o registraciji vseh poslovnih subjektov s sedežem na območju Republike Slovenije, ki opravljajo pridobitno ali nepridobitno dejavnost, razvidno, da je tožnik edini družbenik navedene družbe z omejeno odgovornostjo in edina zaposlena in zavarovana oseba v omenjeni družbi, s funkcijo poslovodne osebe, ki pa si ne izplačuje plače in ki tudi ne zaposluje delavcev, zaradi česar skladno z davčno zakonodajo sicer ni dolžna posredovati REK 1 obrazcev, je pa zavezana k plačilu davkov in prispevkov kot fizična oseba v skladu s 4. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV). Ti se plačujejo do 15. dne v mesecu za pretekli mesec. Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik pristojnemu davčnemu organu ni predlagal obračuna davkov in prispevkov in v času izdaje izpodbijane odločbe oziroma od 31. 3. 2010 do datuma izdaje izpodbijane odločbe 14. 2. 2011 ni imel poravnanih prispevkov skladno z določbi 3. odstavka 4. člena ZPSV tožena stranka meni, da je prvostopni organ pravilno sklepal, da navedena dejanja tožnika kažejo na obstoj razlogov za domnevo, da se tožnik ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije kot tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogoja zadostnih sredstev za preživljanje iz 3. in 4. odstavka 27. člena ZTuj-1, saj je bilo v postopku ugotovljeno, da navedeno podjetje od ustanovitve dalje do izdaje izpodbijane odločbe ni poslovalo. V skladu s 1. odstavkom 44. člena ZTuj-1 se namreč dovoljenje za začasno prebivanje po uradni dolžnosti razveljavi, v kolikor pristojni organ naknadno ugotovi, da so naknadno nastopili razlogi za zavrnitev izdaje dovoljenja, med katerimi je tudi neobstoj zagotovljenih sredstev za preživljanje in obstoj razlogov za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, kar je bilo v konkretnem primeru po oceni tožene stranke v upravnem postopku tudi pravilno ugotovljeno. Sodišču glede na navedeno predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožnik v danem roku ni podal svojega odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, ki mu ga je sodišče posredovalo 9. 11. 2011, niti ga ni podal vse do odločitve sodišča. Tožba ni utemeljena.

Po določilu 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/2010) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.

Sodišče v konkretnem primeru ugotavlja, da lahko sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe Upravne enote Kranj in odločbe organa druge stopnje, ki je pritožbo tožnika zoper sporno prvostopno odločbo zavrnil na podlagi 1. odstavka 248. člena ZUP in v svoji obrazložitvi glede na ugotovljeno dejansko stanje na podlagi podatkov v listinah predloženega upravnega spisa obširno obrazložil svojo odločitev ter hkrati argumentirano odgovoril na relevantne tožnikove navedbe v pritožbi, v kateri tožnik pojasnjuje, da je v Republiko Slovenijo sicer prišel z veljavnim delovnim dovoljenjem v mesecu marcu 2010 in neuspešno iskal zaposlitev, za stroške življenja v Republiki Sloveniji pa je potrošil sredstva, ki jih je prinesel s seboj, vendar je Slovenijo zapustil v mesecu decembru, ko je odšel domov, ker dela ni našel. V pritožbi, vloženi dne 14. 3. 2011 tožnik še navaja, da bo za nazaj poravnal vse prispevke in davke oziroma ves dolg do DURS po vrnitvi v Slovenijo in tudi, da je takoj pričel s poslom. Sodišče je glede na navedeno ocenilo, da sta tako prvostopni kot drugostopni organ pravilno ugotovila, da je podan navedeni razlog za razveljavitev dovoljenja za začasno prebivanje tožnika v Republiki Sloveniji, na katerega sta se pri svoji odločitvi pravilno oprla upravna organa prve in druge stopnje, zato se sodišče, da ne ponavlja razlogov za odločitev upravnih organov prve in druge stopnje v celoti sklicuje na njuno utemeljitev. Sodišče se tudi ne strinja s tožbenim očitkom, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker naj bi bila premalo obrazložena. Po mnenju sodišča je prvostopenjska odločba v zadostni meri obrazložena skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa. Kot pa je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske in drugostopenjske odločbe pa sta oba organa tudi dovolj podrobno obrazložila, zakaj je bilo ob upoštevanju podatkov, pridobljenih iz javnih evidenc, ki jih tožnik v tožbi ne izpodbija, odločeno tako, kot je bilo v konkretnem primeru. Drugostopni organ pa je tožniku v skladu z določilom 3. odstavka 238. člena ZUP tudi pravilno pojasnil, da lahko pritožnik v pritožbi sicer navaja nova dejstva in nove dokaze kot pritožbene razloge, vendar zgolj v primeru, če so le-ti obstajali že v času odločanja na prvi stopnji in če jih stranka tedaj upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti, za kar pa v konkretnem primeru ne gre, saj je tožnik k pritožbi priložil šele naknadno, po izdaji prvostopne odločbe pridobljene listine v zvezi z dejstvi, ki so naknadno nastopila, po izdaji izpodbijane prvostopne odločbe z dne 14. 2. 2011. Tožbeni ugovori, ki so ponovljeni pritožbeni ugovori, na katere je obrazloženo odgovorila že tožena stranka, pa na drugačno odločitev sodišča ne morejo vplivati.

Sodišče je glede na določilo 2. člena ZUS-1 odločalo o tožbenem zahtevku tako, da je presojalo pravilnost in zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje v zvezi z drugostopno odločbo, ki jo je izdalo Ministrstvo za notranje zadeve. Po citiranem členu namreč v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. V obravnavani zadevi vsebinsko odločitev vsebuje odločba upravnega organa prve stopnje.

Ker je sodišče ugotovilo, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna in zakonita, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave (sojenje na seji), ker je ugotovilo, da relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta prvostopnega organa v času, ko je slednji izdal izpodbijano odločbo, to je dne 14. 2. 2011, med tožnikom in tožencem niti ni sporno.

K 2. točki izreka: Izrek o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne, kot v obravnavanem primeru, kakor tudi če jo zavrže ali če se postopek ustavi.