Jedro

Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva.

Zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno.

Izrek

Pritožba pooblaščenke oškodovanca B. B. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Obrazložitev

1.Okrajno sodišče v Ormožu je s sodbo I K 28248/2023 z dne 8. 7. 2024 obdolženega A. A. po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo očitka storitve štirih kaznivih dejanj grožnje po prvem odstavku 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in enega kaznivega dejanja zalezovanja po prvem odstavku 134.a člena KZ-1. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika obremenjujejo proračun.

2.Zoper sodbo je po svoji pooblaščenki vložil pritožbo oškodovanec, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca spozna za krivega storitve očitanih mu kaznivih dejanj oziroma, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Zagovornik obdolženca je na pritožbo odgovoril in se z uveljavljanimi pritožbenimi razlogi ne strinja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščenke oškodovanca zavrne kot neutemeljeno.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pooblaščenka oškodovanca bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP vidi v protispisnosti. Navaja, da je sodišče prve stopnje vsebino izvedenih dokazov napačno in nepopolno povzelo ter je tako o odločilnih dejstvih podano precejšnje nasprotje med tem, kar se nahaja v razlogih sodbe o vsebini listin oziroma zapisnikov o izpovedbah prič in med samimi temi listinami. Prvostopenjsko sodišče je izpovedbe prič, ki so izpovedovale oškodovancu v korist namreč povzelo selektivno le v tistem delu, ki so šle v korist obdolženca, medtem ko je tiste dele, ki so obdolžencu v breme, prezrlo ali pa jih je v obrazložitev sodbe povzelo nepravilno.

6.To ne drži. Protispisnost je podana, ko sodišče napačno reproducira dokaz, torej če bi sodišče nepravilno povzelo vsebine listin ali zapisnike o izpovedbah v postopku oziroma jim pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici, pri tem pa bi šlo za odločilna dejstva in za precejšnje nasprotje. Da bi sodišče prve stopnje iz izpovedb napačno povzelo bistvene okoliščine, iz obrazložitve sodbe ni razvidno, ampak so te glede odločilnih dejstev povzete korektno. Res je, da sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe izpovedb zaslišanih prič ni povzemalo v celoti, česar niti ni dolžno. Pomembno je le, da oceni tiste dele izpovedb, ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo, zato zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Iz vsebine pooblaščenih pritožbenih navedb izhaja, da se očitek nanaša na napačno presojo teh dokazov oziroma jim pooblaščenka daje drugačen dokazni pomen (težo).

7.Jedro pritožbenih navedb se torej nanaša na grajo dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pooblaščenki ni moč pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je ocenilo pravilno, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da obdolžencu storitev očitanih mu kaznivih dejanj ni dokazana, zaradi česar ga je po 3. točki 358. člena ZKP utemeljeno oprostilo očitkov po obtožnem predlogu. Pritožbeno sodišče s pravnimi zaključki in dejanskimi ugotovitvami iz pritožbeno izpodbijane sodbe v celoti soglaša ter jih v zaobid nepotrebnemu ponavljanju kot pravilne povzema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa le še dodaja:

8.Pred sodiščem prve stopnje je bilo zaslišanih več prič, ki so izpovedovale tako v korist obdolženca kot tudi v korist oškodovanca. Pooblaščenka v zvezi s tem meni, da je sodišče nekritično in pristransko verjelo le obdolžencu in izpovedbam njegovega očeta C. C. ter zunajzakonske partnerice Č. Č., ki sta imela interes izpovedovati njemu v korist, po drugi strani pa neutemeljeno ni verjelo izpovedbam oškodovanca in prič D. D., E. E. in F. F.. S takšnimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati, saj je sodišče prve stopnje s tehtnimi in razumnimi argumenti pojasnilo, zakaj verjame obdolžencu, in zakaj oškodovančevo izpovedbo ocenjuje kot neprepričljivo in neskladno. Pravilno je poudarilo, da je obdolženčev zagovor podprt s skladnima izpovedbama prič E. E. in C. C.. Četudi sta priči v sorodu z obdolžencem, zgolj za to še ni mogoče zaključiti, da njune izpovedbe niso resnicoljubne. Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišče njune izpovedbe pravilno in utemeljeno ocenilo kot prepričljive, kar je v razlogih izpodbijane sodbe ustrezno argumentirano. Njihove izpovedbe so namreč skladne glede bistvenih okoliščin in podrobnosti, kar pa po pravilnih razlogih sodišča prve stopnje ni mogoče reči za oškodovančevo izpovedbo. Pravilno je namreč poudarilo, da so oškodovančeve izjave med seboj neskladne, saj je v fazi posameznih preiskovalnih dejanj v zvezi z dogodkom z dne 17. 7. 2022 navajal, da je bila takrat prisotna njegova partnerka E. E., na glavni obravnavi pa je izpovedal, da se točnega datuma tega dogajanja ne spomni, pri čemer je E. E. že v fazi posameznih preiskovalnih dejanj povedala, da je bila pri konkretnem dogajanju prisotna le 2. 8. 2022. Glede na takšno razhajanje se zato pritožbeno sodišče v celoti strinja, da je oškodovančeva izpovedba neskladna in neprepričljiva. Pri tem je še dodatno ugotoviti, da je oškodovanec sam povedal, da naj bi si posamezne dogodke zapisoval, kar dokazno oceno sodišča prve stopnje njegove izpovedbe le še dodatno utrdi.

9.Pooblaščenka sicer izpostavlja, da so priče D. D., E. E. in F. F. skladno izpovedale, da se oškodovanec počuti ogroženega, kar samo po sebi ne dokazuje, da je obdolženec očitana kazniva dejanja izvršil. Ne samo, da gre za priče, ki imajo zaradi narave njihovih odnosov z oškodovancem interes izpovedati njemu v korist ter na drugi strani obremeniti obdolženca, ker so z njim v konfliktu, ampak je obravnavanem primeru bistveno to, da njihove izpovedbe glede odločilnih okoliščin niso potrdile oškodovančevih navedb in očitkov po obtožnem predlogu. Nobena izmed navedenih prič namreč po pravilnih razlogih ni potrdila, da bi obdolženec oškodovancu izrekel očitane grožnje. To ne izhaja niti iz videoposnetka z dne 17. 7. 2022, četudi je oškodovanec ves čas zatrjeval, da naj bi mu tudi te noči izrekel grožnje, kot so opisane v obtožnem predlogu. Še več, celo oškodovančeva hči F. F., ki je bila ob enem drugem dogodku tudi prisotna, ni vedela povedati, na koga se grožnje dejansko nanašajo - ali na oškodovanca ali na psa, zato pooblaščenka s pritožbenimi navedbami, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno, ne more uspeti. Poleg tega zgoraj navedene priče niso potrdile niti drugih očitkov po obtožnem predlogu, ki so zajete v opisu kaznivega dejanja zalezovanja (pritiskanje na hišni zvonec, obdolženčeva hoja okoli hiše in svetenje s prižgano svetilko okoli okna hiše, pri čemer naj bi hkrati tudi žalil, več minutno pritiskanje na avtomobilsko hupo). Obdolženec pri tem v zvezi z očitkom snemanja z mobilnim telefonom iskreno izpove, da je določene stvari posnel, vendar mu je prvostopenjsko sodišče utemeljeno verjelo, da je to storil po nasvetu veterinarskega inšpektorja in policistov z namenom zbiranja dokaznega gradiva zaradi laježa oškodovančevega psa.

10.Pooblaščenka sicer navaja, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo izpovedbo priče E. E. v delu, da je obdolženec takrat, ko je bila ona prisotna, zvonil kakšne 3 do 4 minute, kar pa ne drži. Iz razlogov sodbe izhaja le to, da sodišče prve stopnje priči v tem delu ni verjelo, saj je utemeljeno pojasnilo, da so bile oškodovančeve izpovedbe o dolgotrajnosti zvonjenja pozno zvečer ovržene z izpovedbo priče Č. Č., kar logično pomeni, da priči v tem delu ni sledilo. Nadalje pooblaščenka neutemeljeno polemizira, da je prvostopenjsko sodišče prezrlo izpovedbo E. E. in tudi izpovedbo priče D. D. glede samega laježa, s čimer smiselno zatrjuje, da po njihovih navedbah lajež psa ni bil moteč oziroma prekomeren, pri čemer posebej izpostavi še izpovedbo priče E. E., da je obdolženi prišel zvonit tudi takrat, ko pes ni lajal. Pooblaščenka temu delu izpovedb daje veliko preveliko težo, saj je utemeljeno sledilo zagovoru obdolženca, da je obdolženec oškodovancu pozvonil, ker ga je motil lajež psa, saj je to potrjeno tudi z izpovedbo priče Č. Č. Njunima izpovedbama je namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča utemeljeno sledilo, saj so življenjske in logične. Nobenega dvoma ni, da je bil v obravnavanem primeru vzrok konfliktov med obdolžencem in oškodovancem ravno lajež oškodovančevega psa, kot je to pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče, saj navedeno izhaja iz izpovedb vseh zaslišanih prič. Oškodovanec, E. E., F. F. in D. D. so sicer s svojimi izpovedbami pogostost in intenziteto laježa poskušale minimalizirati, a neuspešno, saj so vse priče vendarle potrdile, da pes je dosti lajal, in pritožbeno sodišče verjame, da glede na bližino bivanja obdolženca in oškodovanca to lahko postane čez čas moteče. Pooblaščenka pri tem sicer neuspešno poskuša prikazati, da naj bi bil po izpovedbi oškodovanca problem med njima nekje drugje, saj ima oškodovanec psa že pet let, medtem ko se je konfliktno obnašanje obdolženca pojavlja šele zadnji dve leti. Obdolženec je namreč v zvezi s tem prepričljivo pojasnil, da je pes sprva bolj jokal, nato pa se je težava z leti stopnjevala, zato pooblaščenka z pritožbenimi izvajanji, s katerimi poskuša prepričati v nasprotno, ne more uspeti.

11.Pooblaščenka nadalje tudi kritizira zaključek sodišča prve stopnje, da D. D. lajež psa zaradi slabšega sluha manj moti, ko navaja, da naj bi se njene izjave o sluhu nanašale le na njen sluh na zaslišanju v posameznih preiskovalnih dejanjih dne 12. 6. 2023, ne pa na splošno, ker sicer uporablja slušni aparat, vendar pooblaščenka njeno izjavo napačno povzema. Iz njene izpovedbe namreč ni razbrati, da naj bi se njeno pojasnilo o slabšem sluhu nanašalo le na čas njenega zaslišanja, saj je hkrati pojasnila, da v času zaslišanja v posameznih preiskovalnih dejanjih slušnega aparata niti ni imela in čaka, da ga bo dobila, zato pooblaščenka s takšno protispisno razlago njene izpovedbe ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje. Pa tudi sicer okoliščina, kako dober sluh ima D. D., odločitve sodišča prve stopnje z ničemer ne omaje. Prav tako tudi ni slediti pritožbenim izvajanjem, da naj bi bila D. D. edina nepristranska priča, s čimer daje njeni izpovedbi preveliko težo. Iz izjav obdolženca, oškodovanca in tudi D. D. je razbrati, da sta bila ona in obdolženec v slabših odnosih, medtem ko je bila slednja z oškodovancem v dobrih odnosih, ko je med drugim tudi hodila hranit njegovega psa. Še pooblaščenka sama je v pritožbi povzela del njene izpovedbe, iz katere izhaja, da D. D. z obdolžencem ni v dobrih odnosih, zato si v tem delu prihaja sama sebi v nasprotje. Sicer pa odnos, ki ga je imel obdolženec s pričo (in tudi z drugimi sosedi) na odločitev sodišča prve stopnje o (ne)dokazanosti kaznivega dejanja nima nobenega vpliva, saj ne gre za nobeno odločilno okoliščino, ki bi lahko spremenila zaključke prvostopenjskega sodišča. Glede na navedeno je tako sodišče prve stopnje ob upoštevanju izpostavljenih neskladnosti in neprepričljivosti izpovedb oškodovanca, E. E., F. F. in D. D. utemeljeno verjelo obdolženčevemu zagovoru in izpovedbi priče Č. Č.

12.Po obrazloženem je tako zaključiti, da pooblaščenka s svojim pritožbenim izvajanjem podaja le lastno dokazno oceno izvedenih dokazov, vendar pa zgolj drug(ačen) pogled na izsledke posameznega (personalnega) dokaza ni vzdržen razlog za drugačno meritorno oceno. Ker pooblaščenka oškodovanca v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo treba pritožbo, vloženo zoper prvostopenjski oprostilni izrek, kot neutemeljeno zavrniti.

13.Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi pooblaščenke oškodovanca odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - -

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 134a, 135, 135/1 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 358,358-3, 371, 371/1, 371/1-11