Jedro

Čeprav je res, da toženka v obdobju pred vložitvijo predmetne tožbe in še tudi potem, ko je bila tožba vložena, najemnine tožnici daljši čas ni plačevala, pač pa jo je plačala naenkrat za nazaj, pa to še ni razlog za takojšnjo odpoved najemne pogodbe. Tožeči stranki namreč ni uspelo dokazati, da je pred vložitvijo tožbe pisno opozorila toženko o kršitvah pogodbe in načinu odprave odpovednega razloga ter ji za to dala tudi primeren rok. Tožnica je s tem, ko je na plačilo najemnine ni opomnila tako, kot ji nalaga zakon, toženki omogočila, da je s plačilom najemnine za nazaj sanirala svojo kršitev.

Izrek

I. Pritožbi zoper sklep se ugodi, sklep se spremeni tako, da se ugodi predlogu tožeče stranke in se potrdilo o pravnomočnosti sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 1495/2005 z dne 25.9.2007, razveljavi.

II.

Pritožba zoper sodbo se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 137,70 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni, od tedaj dalje do plačila pa še zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 25.9.2007 zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna izprazniti enoinpolsobno podstrešno stanovanje na naslovu K. 58 v Ljubljani in ga izročiti tožnici ter ji povrniti pravdne stroške; posledično je tožeči stranki naložilo v plačilo 468,18 EUR pravdnih stroškov toženke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje. Ker v spisu ni bilo pritožbe, je sodišče na izvirnik sodbe zaznamovalo, da je postala pravnomočna in izvršljiva 29.10.2007. Tožeča stranka je 26.1.2009 vložila predlog za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti sodbe, katerega je sodišče na podlagi zaključka, da tožeči stranki ni uspelo dokazati, da je 29.10.2007 vložila pritožbo zoper sodbo, zavrnilo.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da ne drži, da ni uspela dokazati, da se je pritožila, ampak kvečjemu drži le to, da sodišču ni uspelo ugotoviti, kje je pristala pošiljka, ki je nedvomno bila prejeta na vložišču Okrajnega sodišča v Ljubljani 30.10.2007. Res je sicer, da ne more zagotovo dokazati, da je v tej pošiljki bila pritožba zoper sodbo, opr. št. I P 1495/2005. Vendar bi moralo sodišče, poleg odločanja o verodostojnosti predloženih dokazov, pretehtati vsaj še to, ali je nezmožnost zagotovitve neizpodbitnega dokaza o vložitvi pritožbe, zadosten razlog za zavrnitev predloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in posledično zadosten razlog za poseg v pravico tožnice do pritožbe. S predloženimi dokazi je z verjetnostjo izkazala, da je pravočasno vložila pritožbo zoper sodbo, zato je sodišče z zavrnitvijo njenega predloga za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti prekomerno poseglo v njeno pravico do pritožbe. Z razveljavitvijo klavzule pravnomočnosti sodišče tudi ne bi prekomerno poseglo v pravico druge stranke do pravnega varstva. Niti tožena stranka sama ne nasprotuje predlogu za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, saj je dne 10.3.2009 podala odgovor na pritožbo. Ker vsega navedenega prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo, je napačno uporabilo materialno pravo, ker pa ni vestno in skrbno presodilo vseh predloženih dokazov, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Pritožba zoper izpodbijani sklep je utemeljena.

S predložitvijo s strani Pošte Slovenije, d.o.o. potrjenega popisa oddanih pošiljk dne 29.10.2007 in poizvednice (priloga A7), je tožeči stranki uspelo dokazati, da je na dan izteka pritožbenega roka v tej zadevi bila oddana na pošto pošiljka, naslovljena na Okrajno sodišče v Ljubljani, in da je to sodišče pošiljko 30.10.2007 tudi prejelo. S hkratno predložitvijo pritožbe zoper sodbo, I P 1495/2005, z dne 25.9.2007, ki je datirana z dne 26.10.2007, pa je tožeča stranka s stopnjo verjetnosti dokazala tudi trditve, da se je v pošiljki sodišču nahajala navedena pritožba. Ker noben predpis od tožeče stranke ne zahteva, da v oddajno knjigo napiše opravilno številko zadeve, na katero se pisanje nanaša, je tožeča stranka s predložitvijo prej navedenih dokazil, ki so v tej zadevi tudi edina možna, zadostila dokaznemu standardu in je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za razveljavitev potrdila o pravnomočnosti in izvršljivosti sodbe materialnopravno zmotna. Pa tudi pritožbena opozorila o nesorazmernosti posega v tožničino ustavno pravico do pritožbe so ob navedenem utemeljena. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice zoper sklep ugodilo in ga spremenilo tako, da se klavzula o pravnomočnosti sodbe razveljavi. Pravna podlaga za spremembo sklepa je 3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – UPB3, Ur. l. RS, št. 73/2007, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 2. odst. 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku, ZPP-D, Ur. l. RS, št. 45/2008).

V posledici predhodne odločitve je pritožbeno sodišče obravnavalo tudi pritožbo tožeče stranke zoper uvodoma navedeno sodbo. Uveljavlja pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Graja zaključek prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ne more trditi, da toženka zaseda sporno stanovanje brez pravnega naslova. Opozarja, da tožena stranka ni reagirala, ko ji je tožeča stranka v podpis poslala najemno pogodbo, je pa po nekaj mesecih po pošti na način, kot ji je bilo rečeno s strani tožeče stranke, poslala najemnino v znesku 35.000,00 SIT. Tožena stranka je za novo lastnico stanovanja in njen naslov izvedela 8.1.2002 in v mesecu maju 2002 je bila nesporno obveščena, kako naj tožnici plačuje najemnino. Poslani znesek najemnine ni pokril niti časa, ko je toženka že vedela za novega lastnika stanovanja. Šele leta 2007 je poslala znesek 901,00 EUR, kar naj bi predstavljalo najemnine za tri leta. Sodišče je toženo stranko postavilo v priviligiran položaj in je sodba v obrazložitvi nesklepčna. Nobene realne podlage ni za razmišljanje v smeri, da se je tožeča stranka odpovedala najemnini. Toženka najemnine, vse dokler ji ni bilo zagroženo s tožbo na izselitev, ni plačala. S plačilom za nazaj tožena stranka tega ne more sanirati. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje, kateri v celoti in obrazloženo pritrjuje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba zoper sodbo ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu odločitve po 2. odst. 350. člena ZPP ter v okviru v pritožbi uveljavljanih razlogov (1. odst. 350. člena ZPP) ugotavlja, da je prvo sodišče v okviru trditvene podlage pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nanj pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer 1. odst. 610. člena Obligacijskega zakonika (OZ) ter 107. in 103. člen Stanovanjskega zakona (SZ-1), pa tudi nobene kršitve procesnih pravil ni zagrešilo. Glede na to se pritožbeno sodišče sklicuje na pravilne in jasno utemeljene razloge v izpodbijani sodbi, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še pojasnjuje: Toženki ni bilo potrebno reagirati, ko je v podpis prejela „novo“ najemno pogodbo, saj sprememba lastnika stanovanja na obstoječa najemna razmerja ne vpliva (107. člen SZ-1 in 1. odst. 610. člena OZ). Nesporno je (tako zatrjuje tudi pritožba), da je toženka tožnici še pred vložitvijo tožbe nakazala 35.000,00 SIT. Pritožbene trditve, da se ni vedelo, za katero obdobje je bila najemnina nakazana, so protispisne. Na naroku 26.6.2007 je namreč sodišče kot nesporno med pravdnima strankama ugotovilo dejstva glede plačila najemnine 35.000,00 SIT in glede obdobja, na katero se to plačilo nanaša (gl. list.št. 74 spisa). Sicer pa je tudi na položnici napisano, da gre za plačilo najemnine za mesece od januarja do vključno julija 2003. Čeprav je res, da toženka v obdobju pred vložitvijo predmetne tožbe in še tudi potem, ko je bila tožba vložena, najemnine tožnici daljši čas ni plačevala, pač pa jo je plačala naenkrat za nazaj, pa to, kot materialnopravno pravilno zaključuje sodišče prve stopnje, še ni razlog za takojšnjo odpoved najemne pogodbe. Tožeči stranki namreč ni uspelo dokazati, da je pred vložitvijo tožbe pisno opozorila toženko o kršitvah pogodbe in načinu odprave odpovednega razloga ter ji za to dala tudi primeren rok. Vse to pa je skladno s 3. odst. 103. člena SZ-1 pogoj za odpoved najemne pogodbe s tožbo. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da navedenega tožnica ni storila, pa pritožba niti ne izpodbija.

Ker torej tožbeni zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen, tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o priviligiranosti toženke. Sodišče je pač razsodilo skladno z zakonskimi določili in v zvezi s tem ugotovilo, da je toženka v obligacijskem razmerju, ki je nastalo med pravdnima strankama, pokazala večjo skrbnost kot tožnica. Razmišljanje, da se je tožnica odpovedala najemnini, pa iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Tožnica je s tem, ko je na plačilo najemnine ni opomnila tako, kot ji nalaga zakon, toženki omogočila, da je s plačilom najemnine za nazaj sanirala svojo kršitev.

Ker torej ne v pritožbi uveljavljani ne po uradni dolžnosti upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je višje sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano prvostopenjsko sodbo (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi z 1. odst. 154. člena ZPP. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, mora toženi stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške pritožbenega postopka. Te je pritožbeno sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku tožene stranke (list.št. 128 spisa) ter skladno z Odvetniško tarifo (OT), in sicer je na podlagi tar.št. 21 toženi stranki za sestavo odgovora na pritožbo priznalo 250 točk ter 20 % DDV od priznanih odvetniških storitev (2. člen OT). Ob upoštevanju odvetniške točke 0,459 EUR to znese 137,70 EUR. Skladno s 313. členom ZPP je sodišče določilo 15 dnevni izpolnitveni rok. Če tožnica v paricijskem roku svoje obveznosti ne bo izpolnila, bo prišla v zamudo (299. člen OZ) in bo od tedaj dalje morala plačevati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).