Jedro

Namen dodatnega roka je izpolnitelju ponuditi zadnjo možnost za izpolnitev pred prenehanjem pogodbe. Izpolnitelj se mora zavedati, da pogodbenemu razmerju „grozi“ prenehanje, v kolikor obveznost tudi v dodatnem roku ne bo izpolnjena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni: - v I. točki izreka tako, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 179462/2011 z dne 25. 11. 2011 ostane v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek v višini 12.752,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2011 dalje do plačila in v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo izvršilnih stroškov; - v II. točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pravdnega v višini 1.396,43 EUR, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna tožeči stranki v roku 15 povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 1.149,03 EUR, od takrat dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 179462/2011 z dne 25. 11. 2011 in zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek v višini 12.752,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2011 dalje do plačila in izvršilne stroške (I. točka izreka). Poleg tega je tožeči stranki naložilo, da toženi stranki v roku 15 dni povrne stroške pravdnega in izvršilnega postopka v višini 1.478,99 EUR, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka je zoper izpodbijano sodbo pravočasno vložila pritožbo, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Višjemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma podrejeno, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z vtoževano terjatvijo tožeča stranka zahteva plačilo preostanka zneska po računu št. 11-300-373 z dne 28. 10. 2011 (priloga A2 spisa), saj je tožena stranka 50 % zneska plačala že po predračunu št. 11-012-319 z dne 27. 5. 2011 (priloga A3 spisa). S plačilom po predračunu je tožena stranka naročila dobavo biometričnih čitalcev za prepoznavo prstnih odtisov in obrazov, v zvezi s katerimi je bilo dogovorjeno, da jih bo tožeča stranka vgradila na gradbene in elektro inštalacije, ki jih bo pred začetkom del pripravila tožena stranka (poleg tega sta se pravdni stranki dogovorili še za usposabljanje zaposlenih za uporabo varnostnega sistema). Tožena stranka plačilu vtoževane terjatve nasprotuje, ker pogodba ne velja več, saj je zaradi zamude tožeče stranke od nje odstopila dne 21. 10. 2011 (priloga B8 spisa).

6. Relevantno pravno podlago predstavljajo določbe OZ o prenehanju pogodbe zaradi neizpolnitve, in sicer je v 103. členu OZ določeno, da če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti, ali pa pod določenimi pogoji odstopi od pogodbe z navadno izjavo (če pogodba ni razvezana že po samem zakonu). V kolikor gre za pogodbo, pri kateri je pravočasna izpolnitev bistvena sestavina pogodbe (104. člen OZ), je s potekom fiksnega roka pogodba razvezana že po samem zakonu, v primeru, ko pravočasna izpolnitev ni bistvena sestavina pogodbe, pa lahko pogodbi zvesta stranka odstopi od pogodbe le, v kolikor je drugi stranki omogočila, da izpolni svojo obveznost v dodatnem roku (drugi in tretji odstavek 105. člena Obligacijskega zakonika – OZ). V konkretnem primeru je bil rok sicer datumsko določen, ni bil pa fiksen v smislu 104. člena OZ. To smiselno izhaja tudi iz obrazložitve sodišča prve stopnje, zato so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da se sodišče prve stopnje do tega ni opredelilo.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bilo med pravdnima strankama nesporno, da bi morala biti dogovorjena dela opravljena najkasneje do 25. 9. 2011. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje nadalje izhaja, da so monterji tožeče stranke dne 24. 9. 2011 in 25. 9. 2011 izvajali montažo, vendar z dogovorjenimi deli niso dokončali, ker je B. B. od njih zahteval, da prekinejo delo in odstranijo vgrajene naprave, češ da objekt še mesec ali dva ne bo pripravljen za vgradnjo varnostnega sistema. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja tudi, da so bila takrat mesta, na katera naj bi tožeča stranka montirala čitalce, prenizka, za kar se je A. A. (zaposlena pri toženi stranki) tožeči stranki opravičila. Ob tem višje sodišče pripominja, da je to storila vedoč, da je B. B. monterjem dejal, da objekt še vsaj mesec ali dva ne bo pripravljen za montažo varnostnega sistema (e-mail sporočilo tožene stranke z dne 26. 9. 2011 - priloga A4 spisa). Tožeča stranka tako v pritožbi odveč opozarja, da do montaže dne 24. 9. 2011 in 25. 9. 2011 ni prišlo iz razlogov na strani tožene stranke (saj je sodišče prve stopnje temu sledilo), in po nepotrebnem izpostavlja izpovedbe zaslišanih prič v zvezi s tem, v kakšnem svojstvu s toženo stranko je bil B. B. 8. Nadalje iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožena stranka določila nov rok, in sicer 6. 10. 2011, s katerim se je tožeča stranka strinjala. Ta rok je šteti za na novo (sporazumno) določen rok za izpolnitev obveznosti (in ne za naknadni rok). Nato se je sodišče prve stopnje osredotočilo predvsem na ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi s tem, ali je bilo od 6. 10. 2011 dalje vse pripravljeno za montažo in ali je tožeča stranka pristopila k opravi dogovorjenih del, vendar ta dejstva glede na materialnopravni predpis (103. člen OZ v zvezi s 105. členom OZ) (še) niso pravno odločilna. Sodišče prve stopnje bi se po prepričanju višjega sodišča moralo najprej osredotočiti na vprašanje, ali je tožena stranka tožeči stranki pred odstopom od pogodbe določila dodatni rok za izpolnitev obveznosti, kar kot pogoj določa drugi odstavek 105. člena OZ.

9. Določitev dodatnega roka pomeni posebno enostransko izjavo volje, s katero pogodbi zvesta stranka uresničuje svoja odstopna upravičenja. V kolikor namreč izpolnitelj v dodatnem roku ne izpolni obveznosti, je pogodba razvezana po samem zakonu (tretji odstavek 105. člena OZ v zvezi s prvim odstavkom 104. člena OZ). Zato je pomembno, da je rok jasno določen in enostransko odrejen s strani pogodbi zveste stranke. Namen dodatnega roka je izpolnitelju ponuditi zadnjo možnost za izpolnitev pred prenehanjem pogodbe.(1) Izpolnitelj se mora zavedati, da pogodbenemu razmerju „grozi“ prenehanje, v kolikor obveznost tudi v dodatnem roku ne bo izpolnjena.

10. Po prepričanju višjega sodišča tožena stranka tožeči stranki ni določila dodatnega roka za izpolnitev obveznosti. Tožeča stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da vsa nadaljnja prestavljanja rokov niso predstavljala enostranske določitve dodatnega primernega roka iz drugega odstavka 105. člena OZ, kot je zmotno presodilo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka (torej stranka, ki je bila v zamudi z izpolnitvijo obveznosti) je bila namreč tista, ki je toženi stranki preko e-mail sporočila dne 13. 10. 2011 (priloga B7 spisa) sporočila, da ima na objektu tožene stranke še za cca 2 do 3 dni dela in da „misli to dokončati v naslednjem tednu“. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da se je tožena stranka s tem strinjala (oz. primerneje rečeno, da je to „vzela na znanje“). Tožeča stranka je torej toženi stranki sporočila svojo namero oz. plan, ki ga namerava uresničiti (sama sebi je torej postavila nekakšen rok za izpolnitev obveznosti), česar ni mogoče šteti za enostransko določen dodatni rok za izpolnitev obveznosti, ki bi ga podala nasprotna stranka. Da tožena stranka tožeči stranki ni postavila dodatnega roka v smislu drugega odstavka 105. člena OZ, kaže tudi dejstvo, da je A. A. dne 13. 10. 2011 (priloga B7 spisa), v odgovoru na e-mail sporočilo tožeče stranke, zahtevala, da ji tožeča stranka pove točen datum zaključka montaže. 11. Po prepričanju višjega sodišča na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje ne kaže na to, da bi tožena stranka tožeči stranki enostransko odredila dodatni rok za izpolnitev obveznosti, temveč sta se pravdni stranki (po sili razmer) dogovarjali o novem roku za izpolnitev obveznosti. Treba je razlikovati enostransko določen primerni dodatni rok od kasnejšega sporazuma pogodbenih strank, da naj se spremeni čas izpolnitve obveznosti(2). Po prepričanju višjega sodišča je treba pri presoji dejanskih okoliščin primera upoštevati tudi dejstvo, da je tožeča stranka pristopila k opravi dogovorjenih del v prvotno dogovorjenem roku (25. 9. 2011), vendar jih ni mogla dokončati iz razlogov na strani tožene stranke (ker so bila mesta, na katera bi morala zmontirati čitalce, prenizka). To je razlog, zaradi katerega je sploh prišlo do zamude z opravo del, kar sicer ne more biti odločilen moment, vendar ga ni mogoče povsem prezreti, saj kaže na to, da bi tožeča stranka sicer obveznost izpolnila v prvotno dogovorjenem roku. Po prepričanju višjega sodišča si je tožeča stranka tudi kasneje prizadevala, da izpolni obveznost. Treba je upoštevati tudi to, da se je tožeča stranka pogodbeno zavezala tudi drugim sopogodbenikom in ni mogla pristopiti k dokončanju del v istem hipu, ko je tožena stranka (z zamudo) pripravila gradbene in elektro inštalacije za montažo čitalcev.

12. Glede na prehodno navedeno višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka tožeči stranki ni omogočila, da bi obveznost izpolnila v dodatnem roku, kar zakon postavlja kot pogoj, da lahko pogodbi zvesta stranka odstopi od pogodbe (103. člen OZ v zvezi z drugim odstavkom 105. člena OZ). Ker tega ni storila, njen odstop od pogodbe z dne 21. 10. 2011 (priloga A6 spisa) ni povzročil prenehanja pogodbe, zaradi česar ta še vedno velja. Tožena stranka tožeči stranki torej še vedno dolguje preostanek zneska po računu št. 11-300-373 z dne 28. 10. 2011 (priloga A2 spisa), tožeča stranka pa je zavezana izpolniti pogodbeno dogovorjena dela.

13. Višje sodišče se je opredelilo do pritožbenih navedb, za katere je ocenilo, da so bile pomembne pri presoji pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). To velja predvsem za pritožbene navedbe tožeče stranke, s katerimi izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi s tem, ali je bila od 6. 10. 2011 dalje na gradbišču tožene stranke.

14. Glede na navedeno je višje sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 179462/2011 z dne 25. 11. 2011 ostane v veljavi v delu, v katerem je toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati znesek v višini 12.752,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2011 dalje do plačila in v delu, v katerem je toženi stranki naloženo plačilo izvršilnih stroškov v višini 163,76 EUR (peta alineja 358. člena ZPP).

15. Tožeča stranka je s pritožbo uspela doseči spremembo izpodbijane sodbe in je s tožbenim zahtevkom v celoti uspela. Zato ji je tožena stranka dolžna v roku 15 dni povrniti stroške postopka za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje (prvi in tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

16. Višje sodišče je tožeči stranki stroške odmerilo na podlagi priglašenih stroškovnikov, tarife ZST-1 in tarife ZOdvT. Za postopek pred sodiščem prve stopnje ji je tako priznalo nagrado za postopek po tar. št. 3100 ZOdvT v višini 402,30 EUR (nagrada v višini 41,00 EUR je že zajeta v izvršilnih stroških), nagrado za narok po tar. št. 3102 v višini 409,20 EUR, pavšalni znesek PPT stroškov v znesku 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 182,93 EUR. Stroški tožeče stranke za postopek pred sodiščem prve stopnje, povečani za znesek doplačila sodne takse (382,00 EUR) skupaj znašajo 1.396,43 EUR. Višje sodišče tožeči stranki ni priznalo pavšalnega zneska za izdelavo in izročitev dokumentov po tar. št. 6001 ZOdvT, saj stranka stroškovnega zahtevka ni konkretizirala, temveč je (pavšalno) zahtevala 20,00 EUR.

17. Za pritožbeni postopek pa ji je višje sodišče priznalo nagrado za postopek v višini 545,60 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT) in pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR in DDV po tar. št. 6007 ZOdvT v višini 124,43 EUR. Stroški pritožbenega postopka (skupaj s sodno takso v višini 459,00 EUR) tako znašajo 1.149,03 EUR. V primeru zamude je toženka dolžna toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 378. člena OZ). Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, saj odgovor na pritožbo ni doprinesel k boljši razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): M. Juhart v Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 574. Op. št. (2): M. Juhart v Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem (splošni del), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 574.