Jedro

Sodišče lahko preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Sodišče sme tako v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek, pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom. Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu ZPP, so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, da se naroka ne more udeležiti.

Z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije ni bil omejen dostop strank do pravosodnih organov. Sodišča so tako v tistem času (4. 11. 2021), v skladu z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju RS, opravljala naroke v skladu s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Razglašena epidemija zato ni predstavljala opravičenega razloga, zaradi katerega bi moralo sodišče narok z dne 4. 11. 2020 preložiti. Izjema bi bila podana le v primeru, če bi bili izkazani opravičljivi zdravstveni ali drugačni nujni razlogi na strani zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa takšni razlogi v predlogu za preložitev naroka niso bili niti navedeni.

Zakoniti zastopnik, ki ni uspešno opravičil svojega izostanka z naroka, se je s tem prostovoljno odrekel možnosti izvedbe dokaza s svojim zaslišanjem. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa so ugovori tožene stranke ostali tudi nekonkretizirani. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če te ne navedejo konkretiziranih trditev, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala (212. in 213. člen ZPP).

Tožena stranka na narok ni pristopila, tako da se z njenega vidika že iz tega razloga ni mogel uresničiti namen pripravljalnega naroka, kot izhaja iz prvega odstavka 279.c člena ZPP. Po navedeni določbi bi imela stranka na pripravljalnem naroku možnost, da s sodiščem in nasprotno stranko odprto razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora, dopolni svoje trditve in pravna naziranja, predlaga izvedbo nadaljnjih dokazov ter se o njih izjaviti in si prizadeva za sklenitev sodne poravnave. To pa pomeni, da izid postopka, tudi če ne bi bilo uveljavljene kršitve, ne bi bil drugačen. Po presoji pritožbenega sodišča zato očitana kršitev 279.c člena ZPP na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki povrniti 279,99 EUR stroškov za odgovor na pritožbo v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku 15-dnevnega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni glavnico v skupni višini 4.143,70 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Toženi stranki je naložilo še plačilo stroškov postopka v višini 1.027,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo je vložila tožena stranka pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in toženi stranki naloži v plačilo stroške za odgovor na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe ugotovilo, da tožeča stranka od tožene stranke vtožuje plačilo več računov, s katerimi ji je zaračunala opravljene storitve servisov vozil tožene stranke v skupnem znesku 4.143,37 EUR, ki jih tožena stranka ni plačala. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer ugovarjala, da naj bi tožeča stranka storitve opravila z napako, vendar pa ni podala določenih navedb, na katere zaračunane storitve oziroma servise naj bi se te napake nanašale. Tožena stranka svojega trditvenega in dokaznega bremena zato ni zmogla, poleg tega pa niti ni pojasnila, katere zaračunane storitve je grajala, kdaj jih je grajala, komu in na kakšen način. Prav tako je podala pavšalen ugovor glede nespoštovanja garancijskih določil, brezplačno dogovorjenih servisov in fakturiranja storitev, ki naj bi bile plačane s kasko zavarovanjem.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bila z odlokom, objavljenem v Uradnem listu RS št. 146/2020, z dne 18. 10. 2020, na območju RS razglašena epidemija nalezljive bolezni Covid-19, zaradi česar je zakoniti zastopnik tožene stranke prosil sodišče, da narok, ki je bil razpisan za dne 4. 11. 2020, prekliče in prestavi na čas, ko se situacija umiri. Sodišče prve stopnje je v zvezi z izvedbo naroka dne 4. 11. 2020 v izpodbijani sodbi pojasnilo, da je tožena stranka sicer predlagala preložitev naroka, vendar pa ni pojasnila konkretnih razlogov za preložitev, niti ni predložila nikakršnih dokazil. 7. Glede preložitve naroka velja, da lahko sodišče preloži narok, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Sodišče sme tako v javnem interesu, da zagotavlja koncentracijo in pospešitev postopka, narok preložiti zgolj v primeru, če so za to izpolnjeni zakonsko določeni pogoji, to je opravičilo samo in opravičljiv razlog za izostanek,1 pri čemer mora biti opravičilo podprto z dokazom.2 Samo okoliščine, ki opravičujejo vrnitev v prejšnje stanje po 116. členu ali podaljšanje roka po 110. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), so lahko zadosten razlog za preložitev razpisanega naroka zaradi obvestila stranke, da se naroka ne more udeležiti.

8. V konkretnem primeru je tožena stranka v vlogi z dne 22. 10. 2020 navedla zgolj to, da zakoniti zastopnik tožene stranke prosi sodišče, da naj zaradi trenutne situacije v državi narok preloži na kasnejši čas, ko se bo situacija umirila. Kot je razvidno iz navedenega, v prošnji za preložitev naroka ni bil naveden opravičljiv razlog za izostanek zakonitega zastopnika tožene stranke z naroka. Z Odlokom o razglasitvi epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju Republike Slovenije namreč ni bil omejen dostop strank do pravosodnih organov. Sodišča so tako v tistem času (4. 11. 2021), v skladu z Odredbo o posebnih ukrepih iz 83.a člena Zakona o sodiščih zaradi razglašene epidemije nalezljive bolezni Covid-19 na območju RS (objavljeno v Uradnem listu RS št. 148, z dne 19. 10. 2020), opravljala naroke v skladu s strokovnimi priporočili Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Razglašena epidemija zato ni predstavljala opravičenega razloga, zaradi katerega bi moralo sodišče narok z dne 4. 11. 2020 preložiti. Izjema bi bila podana le v primeru, če bi bili izkazani opravičljivi zdravstveni ali drugačni nujni razlogi na strani zakonitega zastopnika tožene stranke, vendar pa takšni razlogi v predlogu za preložitev naroka niso bili niti navedeni.

9. Tožena stranka šele sedaj v pritožbi pojasnjuje, da je direktor starejši človek s pridruženimi boleznimi, ki se je moral še posebej varovati okužbe z virusom in ki bi moral za prihod na narok pripotovati iz Srbije v Slovenijo, s čimer bi tvegal okužbo. Moral bi tudi ostati v desetdnevni karanteni, kar bi zanj predstavljalo prevelik strošek. Tudi te pritožbene navedbe so še vedno preveč pavšalne, prav tako pa tudi nedokazane. Po presoji pritožbenega sodišča je zato sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da predlog tožene stranke za preložitev naroka ne zadošča. Tožena stranka, ki je bila na narok pravilno vabljena, pa od sodišča ni dobila obvestila o tem, da bo narok preložen, je zato morala računati na to, da bo narok opravljen. Razlog, da tožena stranka ni sodelovala na prvem naroku za glavno obravnavo, na katerem bi lahko navajala nova dejstva in nove dokaze, je zato na njeni strani, zaradi česar sodišču neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP.

10. Glede na prostovoljnost zaslišanja strank pa sodišče prve stopnje tudi ni kršilo določb pravdnega postopka s tem, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke (prvi odstavek 260. člena v zvezi z prvim odstavkom 262. člena ZPP). Zakoniti zastopnik, ki ni uspešno opravičil svojega izostanka z naroka, se je s tem prostovoljno odrekel možnosti izvedbe dokaza s svojim zaslišanjem. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, pa so ugovori tožene stranke ostali tudi nekonkretizirani. Sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če te ne navedejo konkretiziranih trditev, ki naj bi se s predlaganimi dokazi dokazovala (212. in 213. člen ZPP). Po presoji pritožbenega sodišča zato sodišče prve stopnje tudi s tem, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožene stranke, ni storilo očitane procesne kršitve. Iz navedenega razloga je neutemeljen tudi očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Prav tako se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na to, da bi moralo sodišče zaslišati priče, predlagane s strani tožeče stranke. To kršitev lahko uveljavlja zgolj stranka, ki je predlagala izvedbo dokaza, pa ga sodišče ni izvedlo, ne pa nasprotna stranka.

12. Nadalje tožena stranka v pritožbi navaja, da naj bi sodišče nepravilno izdalo sodbo na podlagi stanja spisa. Tudi ta pritožbeni očitek je po presoji pritožbenega sodišča neutemeljen, saj sodišče prve stopnje ni izdalo sodbe na podlagi stanja spisa po 282. členu ZPP. Sodišče namreč sprejme sodbo na podlagi stanja spisa v primeru, ko bi bilo sicer, če bi obe stranki prišli na narok, le-tega treba preložiti zaradi izvedbe predlaganih dokazov. To pa v konkretnem primeru ne bi bilo potrebno.

13. Nazadnje je v pritožbi navedeno še, da naj bi bila sodba nezakonita iz razloga, ker sodišče ni opravilo pripravljalnega naroka, kljub temu, da je ta obvezen. V zvezi s tem pritožbenim očitkom je treba najprej ugotoviti, da je iz vsebine zadeve in poteka postopka razvidno, da gre za preprosto zadevo, ki ni zahtevala posebnega programa vodenja postopka, zato je sodišče prve stopnje na prvem naroku zadevo zaključilo. Poleg tega pa tožena stranka na narok ni pristopila, tako da se z njenega vidika že iz tega razloga ni mogel uresničiti namen pripravljalnega naroka, kot izhaja iz prvega odstavka 279.c člena ZPP. Po navedeni določbi bi imela stranka na pripravljalnem naroku možnost, da s sodiščem in nasprotno stranko odprto razpravlja o pravnih in dejanskih vidikih spora, dopolni svoje trditve in pravna naziranja, predlaga izvedbo nadaljnjih dokazov ter se o njih izjaviti in si prizadeva za sklenitev sodne poravnave. To pa pomeni, da izid postopka, tudi če ne bi bilo uveljavljene kršitve, ne bi bil drugačen. Po presoji pritožbenega sodišča zato očitana kršitev 279.c člena ZPP na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ni vplivala. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

14. Tožena stranka se pri utemeljevanju trditve, da je pripravljalni narok obvezen tudi v primeru odsotnosti ene od strank sklicuje na sodno prakso, vendar pa je po pregledu konkretnih zadev razvidno, da ne gre za podobne primere. V zadevi Cp 456/2015 je sodišče obravnavalo vprašanje upravičenih razlogov za izostanek z naroka, v zadevi I Cpg 14/2020 pa je sodišče zgolj ugotovilo, da je bil pripravljalni narok opravljen.

15. Tožena stranka sicer v pritožbi navaja, da sodbo sodišča prve stopnje izpodbija iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, vendar pa obrazloži zgolj pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki pa ni utemeljen. Ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

16. V skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo tudi o stroških, ki so nastali v pritožbenem postopku. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške ter je dolžna tožeči stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Stroški tožeče stranke so odmerjeni v skladu z Odvetniško tarifo in znašajo 279,99 EUR (odgovor na pritožbo po tar. št. 21 v zvezi s tarifno številko 18 OT – 375 točk, 2 % materialni stroški in 22 % DDV, vse ob upoštevanju vrednosti točke 0,6 EUR). Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti navedene stroške v roku 15 dni, v primeru zamude pa v skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. dne po vročitvi te sodbe toženi stranki pa do plačila.

1 Primerjaj II Ips 596/2003. 2 Primerjaj II Ips 297/2005, II Ips 322/2000 in II Ips 771/2008.