Jedro

Ker je v konkretni zadevi odločitev odvisna od razlage SEU v zadevi C-209/14, je sodišče štelo, da pomeni rešitev spornih vprašanj predhodno vprašanje v obravnavani zadevi. Sodišče bo zato z odločitvijo v tej zadevi počakalo do odločitve SEU v omenjeni zadevi. Zato je ob smiselni uporabi 113. a člena Zakona o sodiščih in na podlagi 47. člena in 48. člena ZUS-1 predmetni postopek s sklepom prekinilo.

Izrek

Postopek se prekine do odločitve Sodišča Evropske unije o predhodnih vprašanjih, ki jih je postavilo Vrhovno sodišče RS v zadevi X Ips 476/2012 .

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožniku za obdobje od 1. 10. do 31. 10. 2011 odmeril davek na dodano vrednost (DDV) od osnove 1.499.849,95 EUR po stopnji 20 % v znesku 299.969,99 EUR ter za obdobje od 1. 11. do 30. 11. 2011 od osnove 378.634,52 EUR po stopnji 20 % v znesku 75.726,90 EUR. Tožnik mora odmerjen DDV v znesku 375.696,89 EUR plačati v 30 dneh od vročitve odločbe, po poteku tega roka bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točka I izreka). Zahtevo za povrnitev stroškov je zavrnil. Stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo slednjega (točka II izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točka III izreka). S sklepom z dne 7. 6. 2012 pa je dodana še IV. točka izreka, ki je pomotoma izpadla, iz katere izhaja, da ta odločba nadomesti začasno odločbo z dne 31. 1. 2012, izdano v zadevi vračila DDV po obračunu za obdobje od 1. 10. do 31. 10. 2011. Iz obrazložitve je razvidno, da je bil pri tožniku opravljen davčni inšpekcijski nadzor (DIN) ter o ugotovitvah sestavljen zapisnik, na katerega je tožnik podal pripombe, ki jih davčni organ ni upošteval. Iz DIN izhaja, da je tožnik v davčnem obdobju 1. 10. do 30. 10. 2011 v obračunu DDV-O izkazal presežek v znesku 299.969,99 EUR, kot posledica evidentiranja dveh prejetih potrjenih dobropisov od družbe A. d.o.o., za katerega je zahteval vračilo. V davčnem obdobju od 1. 11. do 30. 11. 2011 pa je tožnik v obračunu DDV-O izkazal presežek v znesku 62.214,00 EUR, kot posledica evidentiranja izdanega dobropisa družbi B. d.o.o., za katerega je zahteval vračilo. Davčni organ povzema pogodbe o finančnem lizingu, ki jih je sklenil tožnik kot lizingodajalec z družbama A. d.o.o. in C. d.o.o. kot lizingojemalcema. Ker slednji nista izkoristili možnosti odkupa nepremičnin, ki so bile predmet teh pogodb, je prišlo do odpovedi pogodb. Posledično je tožnik izdal družbama dobropise in ju obvestil, da bo popravil (zmanjšal) znesek obračunanega DDV, glede katerega družbi nimata pravice do odbitka. Davčni organ navaja okoliščine obravnavane zadeve, na podlagi katerih zaključuje, da je tožnik neupravičeno evidentiral omenjene dobropise. Meni namreč, da gre pri odstopu od navedenih lizing pogodb za navidezne posle, zaradi česar glede na določila 74. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2) ne predstavljajo obdavčljive transakcije. Navaja pa še druge razloge, zaradi katerih meni, da v obravnavani zadevi ne gre za situacijo iz drugega odstavka 39. člena Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1). S tem pa niso podani pogoji za popravek obračunanega DDV.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, tožnikove ugovore pa zavrača. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja in jo izpodbija v tožbi. Meni, da je napačno stališče tožene stranke, da se lizing pogodbe niso predčasno zaključile (brez izpolnitve) ter da po preteku izpolnitvenih rokov ni več mogoče odstopiti od pogodb. V obravnavani zadevi je bistveno, da se je tožnik z lizingojemalcema dogovoril, da bosta popravila odbitek vstopnega DDV, torej gre za situacijo iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Tožnik poudarja, da imata stranki pogodbe o finančnem lizingu v primeru razveze pogodbe pravico do vrnitve danega, povračila za koristi in (morebitne) odškodnine. V 15. členu Splošnih pogojev sta se v obravnavani zadevi lizingojemalca zavezala, da bosta plačala vse zapadle in nezapadle obroke. Za obravnavani postopek je pomembno le, da ti obroki, naj bodo zapadli ali nezapadli, ne morejo predstavljati plačil (kupnine) za predmet lizinga, kajti lizingojemalec je predmet lizinga zgolj nekaj časa uporabljal, nikoli pa ga ne bo prejel v last. Bistveno za ta postopek ni to, da bosta morala lizingojemalca še nekaj plačati, ampak kakšna je pravna in posledično davčna narava tega plačila. Napačna je ugotovitev tožene stranke, da tožnik prodaja predmete finančnega lizinga za račun lizingojemalcev. Tožnik je namreč predmet lizinga odvzel, s tem (ponovno) postal njegov ekonomski lastnik in ga bo v svojem imenu in za svoj račun prodal tretjemu. V zadevi je sporno, ali je s tem prišlo do vračila blaga po opravljeni dobavi ter ali so s tem izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Tožnik navaja, da spornost stališč v obravnavani zadevi ni osamljen primer, sodne prakse Sodišča Evropske Unije (v nadaljevanju SEU) pa še ni, kar je ugotovilo tudi Vrhovno sodišče RS, ki je v zadevi X Ips 476/2012 prekinilo postopek in postavilo SEU tri (predhodna) vprašanja. Tožnik se zaveda, da vse okoliščine v obravnavani zadevi niso identične kot v omenjeni zadevi, kjer je Vrhovno sodišče RS postavilo predhodna vprašanja, vendar pa nekatere so. Zato predlaga, da če sodišče meni, da je treba v obravnavani zadevi predhodno razčistiti še kakšno vprašanje, da postavi to vprašanje SEU, sicer pa naj počaka z odločitvijo do odgovora na predhodna vprašanja, ki so postavljena v zadevi X Ips 476/2012. V nadaljevanju tožnik izpodbija razloge, na katerih temelji izpodbijana odločba. Sklepno predlaga, da sodišče izpodbijano odločitev odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Sodišče je postopek prekinilo iz naslednjih razlogov: V obravnavani zadevi je sporno, ali so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1. Slednji določa, da se pri preklicu naročila, vračilu ali znižanju cene po opravljeni dobavi davčna osnova ustrezno zmanjša. Davčni zavezanec lahko popravi (zmanjša) znesek obračunanega DDV, če pisno obvesti kupca o znesku DDV, za katerega kupec nima pravice do odbitka. Po zaključku prvostopenjskega kot tudi drugostopenjskega organa pogoji iz drugega odstavka 39. člena ZDDV-1 niso izpolnjeni, tožnik pa meni, da so navedeni pogoji izpolnjeni.

Po presoji sodišča gre v obravnavani zadevi za podobno problematiko, kot v zadevi X Ips 476/2012, v kateri je Vrhovno sodišče 16. 4. 2014 SEU predlagalo sprejem predhodne odločbe o razlagi člena 90 (1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost ter postopek prekinilo do odločitve SEU. Omenjena zadeva je pred SEU vodena kot zadeva C-209/14, vprašanja, ki jih je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot predložitveno sodišče postavilo SEU, pa so naslednja: „1. Ali je treba glede na okoliščine, kakršne so v postopku v glavni stvari, člen 90(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost razlagati tako, da pomeni vrnitev predmeta leasinga nepremičnine zaradi delnega neplačila obveznosti leasingojemalca nazaj v posest leasingodajalcu z namenom nadaljnje prodaje in poplačila iz leasing pogodbe že po zapadlosti vseh obrokov leasinga, situacijo „preklica naročila, zavrnitve ali celotnega ali delnega neplačila“ po dobavi, po kateri se davčna osnova ustrezno zmanjša? 2. Ali je treba člene 2(1), 14 in 24(1) Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost razlagati tako, da se znesek za odkupni opiciji, ki predstavlja bistveni del celotne obveznosti po Pogodbah o finančnem leasingu in ki ga je leasingojemalec plačal leasingodajalcu na način, da je zaradi delnega neplačila obveznosti leasingodajalec odvzel predmet leasinga nazaj v svojo posest, ga prodal tretji osebi in presežek kupnine iz te podaje izplačal leasingojemalcu, pri čemer je v dokončnem obračunu od presežka kupnine odštel tudi zneske odkupnih opcij, šteje kot plačilo za izpolnitev pogodbe in dobavo blaga in kot tako za predmet DDV, ali kot plačilo za storitev najema oziroma uporabe nepremičnine (in kot tako za predmet DDV po izbiri davčnih zavezancev), ali kot odškodnina za odpoved pogodbe, plačana za odpravo škode, utrpljene zaradi neizpolnitve leasingojemalca, ki nima neposredne zveze s kakršnokoli odplačno storitvijo in kot taka ni predmet DDV? 3. Če je odgovor na drugo vprašanje, da gre za plačilo za dobavo blaga in izpolnitev pogodbe, je nadaljnje vprašanje, ali načelo davčne nevtralnosti nasprotuje temu, da je leasingodajalec izstopni DDV obračunal dvakrat, in sicer prvič ob sklenitvi Pogodb o finančnem leasingu (tudi za znesek odkupnih opcij, ki je predstavljal večji del pogodbene vrednosti) ter drugič zaradi delno neplačanih obveznosti leasingojemalca ob (nadaljnji) prodaji te nepremičnine tretji osebi, glede na to, da je breme DDV od te druge dobave s končnim obračunom prenesel na leasingojemalca?“ Ker so po presoji sodišča navedena vprašanja relevantana tudi v obravnavani zadevi ter bo odločitev SEU v zvezi s postavljenimi predhodnimi omenjenimi vprašanji vplivala na odločitev sodišča v obravnavani zadevi, je sodišče predmetni postopek prekinilo do odločitve SEU (zadeva Vrhovnega sodišča RS X Ips 476/2012) v zadevi C-209/14. Gre namreč za razlago prava EU, ki ga je Republika Slovenija prenesla v svoj pravni red, in ga je dolžna spoštovati. Ker je v konkretni zadevi odločitev odvisna od razlage SEU v zgoraj navedeni zadevi C-209/14, je sodišče štelo, da pomeni rešitev navedenih vprašanj predhodno vprašanje v obravnavani zadevi. Sodišče je zato sledilo tožnikovemu predlogu, da z odločitvijo v tej zadevi počaka do odločitve SEU v omenjeni zadevi ter je zato ob smiselni uporabi 113. a člena Zakona o sodiščih in na podlagi 47. člena in 48. člena ZUS-1 predmetni postopek s sklepom prekinilo. Sodišče meni, da je odločitev v konkretnem upravnem sporu v celoti odvisna od predhodne rešitve vprašanj, ki so v pristojnosti drugega sodišča – SEU (predhodno vprašanje), zaradi česar je na podlagi tretjega odstavka 48. člena ZUS-1 predmetni postopek prekinilo.