Jedro

Pri nedenarnih zahtevkih je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Vendar pa je ta dispozicija tožeče stranke omejena s korekturno dolžnostjo sodišča. V obravnavani zadevi gre za takšno medsebojno povezanost zahtevkov, ki utemeljuje enotno opredelitev vrednosti spornega predmeta. Ničnostni zahtevek je namreč zaradi prejudicialnosti treba presojati v razmerju do izbrisne tožbe.

Tožnica želi doseči izbris hipoteke, tj. izbris zastavne pravice na nepremičnini. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je kot vrednost spornega predmeta vzelo znesek terjatve, ki je predmet izvršbe, v kateri je toženec pridobil hipoteko, katere izbris želi doseči tožnica v tej pravdi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom vrednost spora določilo na 85.032,19 EUR (1. točka izreka) ter se izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi in sklenilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Okrožnemu sodišču v Ljubljani (2. točka izreka).

2. Tožnica se pritožuje zoper celoten sklep, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi.

Gre za nedenarno terjatev. V nedenarnem tožbenem zahtevku so kumulirani trije zahtevki. Zaradi medsebojne povezanosti zahtevkov je relevantna v tožbi določena skupna vrednost 10.000,00 EUR. Sama vrednost hipoteke ni pomembna pri določanju vrednosti spora. Sodišče prve stopnje svoje odločitve o tem, da bi naj bila vrednost spora enaka vrednosti hipoteke, ni pojasnilo. Za določitev vrednosti spora je odločilna pravna narava zahtevka in tožničin interes, katerega ni mogoče enačiti z vrednostjo hipoteke. Tožnica namreč z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ne bo pridobila denarne terjatve, temveč bo dosegla le izbris in vzpostavitev prejšnjega stanja.

3. Toženec na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v tožbi kot toženo stranko poleg A. A. navedla tudi A. A. s.p., pri čemer je takšni nepravilni navedbi tožene stranke sledilo tudi sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Ker sta upoštevaje 6. odstavek 3. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) samostojni podjetnik in fizična oseba isti subjekt, pri čemer je bil toženec kot samostojni podjetnik iz Poslovnega registra Slovenije izbrisan (B2), je tožena stranka (zgolj) A. A. 6. Zoper sklep o stvarni nepristojnosti je dovoljena samostojna pritožba, zoper sklep, s katerim sodišče prve stopnje ugotovi vrednost spornega predmeta nedenarnega zahtevka, pa ni posebne pritožbe (tretji odstavek 44. člena ZPP). Ker pritožba izpodbija celotni sklep, torej tudi tisti del sklepa, s katerim se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno, je pritožba dopustna tudi v delu, ki se nanaša na določitev vrednosti spora.1

7. Tožnica v tej pravdi vtožuje nedenarne zahtevke. Pri nedenarnih zahtevkih je odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo tožeča stranka navede v tožbi (drugi odstavek 44. člena ZPP). Vendar pa je ta dispozicija tožeče stranke omejena s korekturno dolžnostjo sodišča. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, se mora sodišče v primeru, če tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane vprašanje o stvarni pristojnosti, najpozneje na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti (tretji odstavek 44. člena ZPP).

8. Sodišče prve stopnje je z izdajo izpodbijanega sklepa postopalo v skladu z zgoraj citiranim tretjim odstavkom 44. člena ZPP in v četrtem odstavku obrazložitve izpodbijanega sklepa ugotovilo, da je tožnica postavila več zahtevkov, in sicer na ugotovitev ničnosti pravne podlage, ki je omogočila vpis hipoteke v zemljiško knjigo, na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškega stanja z izbrisom vknjižene hipoteke za zavarovanje terjatve za glavnico v znesku 85.032,19 EUR. Pojasnilo je, da gre za nedenarno terjatev, glede katere pa je tožnica navedla očitno prenizko vrednost in vrednost spora ocenilo na 85.032,19 EUR. S tem je svojo odločitev o določitvi vrednosti spornega predmeta v zadostni meri obrazložilo, saj je pravilnost odločitve kljub skopi obrazložitvi mogoče preizkusiti. Drugačno pritožbeno stališče je zmotno.

9. Pritrditi gre sicer pritožbenemu stališču, da gre v obravnavani zadevi za takšno medsebojno povezanost zahtevkov, ki utemeljuje enotno opredelitev vrednosti spornega predmeta. Ničnostni zahtevek je namreč zaradi prejudicialnosti treba presojati v razmerju do izbrisne tožbe. Vendar to pri izpodbijanem sklepu niti ni sporno, saj je sodišče prve stopnje pri določitvi vrednosti spornega predmeta to okoliščino evidentno upoštevalo.

10. Zmotno pa se pritožba sklicuje na odločbi VSC Cp 704/2014 in VSL I Cp 2896/2017, saj ne gre za primerljivi zadevi s tu obravnavano. V citirani celjski zadevi je namreč tožeča stranka zahtevala izpraznitev nepremičnine, v citirani ljubljanski zadevi izročitev nepremičnin v posest. V tu obravnavani zadevi pa tožnica želi doseči izbris hipoteke, tj. izbris zastavne pravice na nepremičnini. Glede na to je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je kot vrednost spornega predmeta vzelo znesek terjatve, ki je predmet izvršbe, v kateri je toženec pridobil hipoteko, katere izbris želi doseči tožnica v tej pravdi. V 43. členu ZPP je namreč določeno, da če se zahteva s tožbo samo zavarovanje za določeno terjatev ali ustanovitev zastavne pravice, se določi vrednost spornega predmeta po znesku terjatve, ki naj se zavaruje. Če pa ima zastavni predmet manjšo vrednost kot terjatev, ki naj se zavaruje, se vzame kot vrednost spornega predmeta vrednost zastavnega predmeta. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču, ki velja v teoriji2, da se določba citiranega člena uporablja tudi takrat, ko se s tožbo zahteva izbris zastavne pravice, za tožbo za ugotovitev obstoja ali neobstoja zastavne pravice in za pravo zastavno tožbo.

11. Pritožbeno sodišče še dodaja, da je sodišče prve stopnje glede na v prejšnjem odstavku citirani člen ravnalo pravilno, ko je za vrednost spornega predmeta vzelo znesek terjatve in ne vrednosti zastavnega predmeta, tj. vrednosti nepremičnine, na kateri je vknjižena hipoteka, katere izbris želi doseči tožnica. Iz tožničine navedbe v II. točki tožbe3 sicer izhaja, da je po njenem mnenju nepremičnina manj vredna kot terjatev, vendar tožnica ni navedla, koliko naj bi bila nepremičnina manj vredna. Glede na to in ker iz listine A184 izhaja, da vrednost predmetne nepremičnine znaša 94.000,00 EUR, ni mogoč drugačen zaključek kot ta, da je vrednost nepremičnine višja od vrednosti terjatve.

12. Da je sodišče prve stopnje vrednost spora pravilno določilo, nenazadnje izhaja tudi iz pritožbene navedbe, da bo tožnica z ugoditvijo tožbenemu zahtevku dosegla izbris. Če tožnica izbrisa hipoteke ne bo dosegla, bo posledično nepremičnina za vrednost hipoteke manj vredna. Zato vrednost spornega predmeta ne more biti zgolj 10.000,00 EUR, kot to trdi tožnica.

13. Glede na to, da je Okrajno sodišče vrednost spora določilo na 85.032,19 EUR, se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno. Skladno s prvim odstavkom 30. člena ZPP so namreč okrajna sodišča pristojna za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih, zgolj če vrednost spornega predmeta ne presega 20.000,00 EUR.

14. Glede na obrazloženo in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (365. člen ZPP).

15. O stroških pritožbenega postopka bo odločeno s končno odločitvijo.

1 Primerjaj sklep VSL I Cp 514/2019. 2 Glej: J. Zobec, Pravdni postopek zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, leto 2005, komentar k 43. členu, str. 228. 3 Gre za navedbo: „Tožena stranka in B. d.o.o. sta sodelovala še v drugih projektih, upnik je bil glavni vodja del in glavni izvajalec pri gradnji večstanovanjskih stavb, katerih investitor je bil dolžnik, zato je bil zelo dobro seznanjen z zemljiškoknjižnim stanjem ostalih stanovanjskih objektov in da so bila ob vložitvi izvršilnega predloga (2008) še tri stanovanja v lasti osebnega dolžnika, pa vendar izvršbe nanje ni predlagala, čeprav je vedela, da s prodajo stanovanja hipotekarne dolžnice njena terjatev ne bo poplačana v celoti.“ 4 Gre za sklep Okrajnega sodišča v Kamniku z dne 22. 10. 2014.