Jedro

Če imajo dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, pravico zahtevati izplačilo nujnega deleža v gotovini, ko eden od dedičev, ki pa je član agrarne skupnosti, premoženjske pravice deduje v naravi, ne more biti položaj nujnih dedičev slabši, ko ni med njimi dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje takšnega premoženja v naravi.

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v gornji zapuščinski zadevi izdalo dodatni sklep o dedovanju, v katerem je ugotovilo, da spada v zapuščino po pok. F.F. tudi delež pri večjem številu nepremičnin, vpisanih v vl. št. 941 k.o. V. kot skupna lastnina Agrarne skupnosti V. Odločilo je, da postane zapuščinsko premoženje last Republike Slovenije in da se bo vknjižba lastninske pravice izvedla po uradni dolžnosti po pravnomočnosti sklepa.

Zoper sklep so vložili pritožbo A.J., H.K. in A.M.Ž.. Prva dva pritožnika v pritožbi zahtevata zakoniti delež, ki naj bi jima ga izpodbijani sklep jemal. Tretja pritožnica pa uveljavlja v pritožbi kršitev postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da jo sodišče ni obravnavalo enakopravno kot ostale dediče in da ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Sodišče ji ni vročalo listin, ki jih je izdajalo, zato predlaga, da se izpodbijani sklep razveljavi in se ji v ponovljenem postopku omogoči uveljavljanje z zakonom določene dedne pravice.

Pritožbe so utemeljene v spodaj navedenem obsegu.

V konkretni zadevi gre za dedovanje premoženja, ki je bilo zapustniku odvzeto po Zakonu o agrarnih skupnostih. Pri odločanju o dedovanju bi zato moralo sodišče prve stopnje upoštevati določbe Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (ZPVAS). Ta zakon v 8. čl. določa, da ostanejo oz. postanejo nepremičnine, če prejšnji člani, njihovi dediči oz. pravni predniki ne uveljavljajo vračanja lastninske pravice, last občine. Te določbe je treba uporabiti tudi v primeru, ko nobenemu od zakonitih dedičev ni mogoče v naravi vrniti premoženjskih pravic zaradi pravne nemožnosti (ker nobeden od dedičev ni član agrarne skupnosti). Odločitev, da postane zapustnikovo premoženje last republike, je zato zmotna.

V izpodbijanem sklepu se protispisno ugotavlja, da gre v konkretni zadevi za zapuščino brez dediča. Zakoniti dediči pozneje najdene zapuščine so znani in so v postopku uveljavljali svoje dedne pravice. Res pa je, da ZPVAS določa, kdo lahko pridobi zakoniti dedni delež na premoženju, ki je predmet dodatnega dedovanja, v naravi. To je lahko samo tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti (2. odst. 8. čl. ZPVAS). Drugi dediči lahko zahtevajo samo nujni delež. Če imajo dediči, ki niso člani agrarne skupnosti, pravico zahtevati izplačilo nujnega deleža v gotovini, ko eden od dedičev, ki pa je član agrarne skupnosti, premoženjske pravice deduje v naravi, ne more biti položaj nujnih dedičev slabši, ko ni med njimi dediča, ki bi izpolnjeval pogoje za dedovanje takšnega premoženja v naravi. Ker v takem primeru to premoženje ostane oziroma postane last občine, je logično, da mora nujne deleže izplačati v gotovini občina. ZPVAS predstavlja le enega od denacionalizacijskih predpisov. Gre za zakon z zelo omejeno vsebino, ki ureja le specifično problematiko vračanja nepremičnin agrarnim skupnostim, zato se glede postopka vračanja in vrste drugih vprašanj zakon sklicuje na Zden. Namen obeh predpisov je bil poprava krivic, povzročenih s podržavljenjem. Iz določb Zden izhaja, da so upravičenci v primeru, ko zaradi pravnih ali stvarnih nemožnosti premoženja ne more dobiti nazaj, upravičeni do odškodnine oziroma bolj natančno do nadomestila za premoženje, ki bi ga sicer dobili na podlagi zakona nazaj (enako tudi 10. člen ZPVAS).

Višino nadomestila za odvzeto premoženjsko pravico (nujni delež, ki gre dedičem, ki ne izpolnjujejo pogojev za prevzem premoženjske pravice), lahko sodišče ugotovi samo s pomočjo cenilca, zato je v postopku pravilno pozvalo nujne dediče, da založijo predujem za izvedbo cenitve. K plačilu predujma pa ni pozvalo nujne dedinje A.M.Ž., ki utemeljeno v svoji pritožbi uveljavlja, da ji ni bilo omogočeno sodelovanje v postopku. Pritožbeno sodišče je iz teh razlogov ugodilo pritožbam in izpodbijani dodatni sklep o dedovanju razveljavilo po 3. odst. 365. čl. ZPP v zvezi s členom 163 ZNP.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej dedinji A.M.Ž. poslati poziv za plačilo predujma, enako kot ga je poslalo ostalim sodedičem. Če bo dedinja predujem plačala, ji bo moralo priznati nujni delež v gotovini in ga naložiti v plačilo prevzemniku zapuščine v naravi. Če predujem ne bo plačan in višine nujnega deleža v gotovini sodišče ne bo moglo ugotoviti, tudi tej dedinji ne bo moglo prisoditi nujnega deleža v gotovini, ki ji sicer pripada. V novi odločbi pa bo vsekakor moralo izhajati iz določb ZPVAS, ko bo odločalo, kdo ostane oz. postane lastnik nepremičnin, ki spadajo v zapuščino po pok. F.F.