Jedro

Sklenjen dogovor iz leta 1985 ni bil vpisan v zemljiško knjigo, zato ni izključeno, da se je dogovor o delitvi izvrševal drugače, kot je sklepati iz zapisa. Sklenjen dogovor je tako le eden od dokazov glede dejanske uporabe nepremičnine, ne pa edini. Za dokaz dejanske uporabe ni predpisano dokazno pravilo, ampak lahko stranke to dejstvo dokazujejo v vsemi dokazi, ki so jim na voljo. Med temi je tudi dokaz z zaslišanjem prič. Predlagatelj v pritožbi opozarja ravno na to, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki ju je predlagal in ki bi izpovedovali, da se dejanska etažna lastnina ni oblikovala na način, kot izhaja iz dogovora iz leta 1985, ampak da je bila dogovorjena skupna uporaba kletnih prostorov. Sodišče je z neizvedbo tega dokaza predlagatelju vzelo možnost, da dokazuje zatrjevano več kot 30-letno dejansko uporabo spornih prostorov, kar pomeni procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I.Pritožbi se delno ugodi ter se sklep v III., IV. in V. točki razveljavi in v tem obsegu zadeva vrne v nov postopek. V preostalem izpodbijanem delu (kolikor se nanaša na VI. točko sklepa) pa se pritožba zavrne in tem delu sklep potrdi.

II.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče ugotovilo, (I.) da na stavbi ID znak 0000-3562 obstoji etažna lastnina, (II.) da ima stavba splošne skupne dele, in sicer zemljiški parceli 5315/2 in 5316/2, k. o. X, del stavbe z ID znakom 0000-3562-4 in del stavbe z ID znakom 0000-3562-9. Ugotovilo je, (III.) da ima stavba posamezne dele z ID znaki 0000-3562-1, 0000-3562-2, 0000-3562-3, 0000-3562-4, 0000-3562-5, 0000-3562-6, 0000-3562-7 in 0000-3562-8, poleg tega je (IV.) ugotovilo, kakšni idealni deleži solastnine na splošnih skupnih delih stavbe pripadajo vsakokratnim lastnikom posameznih delov stavbe. Nadalje je (V.) ugotovilo obstoj lastninske pravice za posamezne dele stavbe za B. A. in C. A, potem je (V.) izvedlo prenos izvedenih in obligacijskih pravic in na koncu (VI.) izbrisalo predkupni pravici z ID omejitve 1111 in 2222, ki sta vknjiženi na parc. št. 5315/2 in 5316/2, k. o. X.

2.V zadevi je bilo enkrat že odločeno s sklepom II N 69/2020, ki je bil razveljavljen s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 1884/2022 z dne 24. 3. 2023. Razveljavitev je bila posledica kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov (zaslišanje strank), zlasti v povezavi z razlago darilne pogodbe z dne 15. 6. 2005. Obema pritožbama je bilo ugodeno, sklep razveljavljen, sodišču prve stopnje pa naročeno, da v novem postopku zasliši stranke in, če bo potrebno, tudi predlagane priče.

3.Pritožbo je zoper III. - V. in 1. alinejo VI. točke sklepa vložil predlagatelj, ki najprej opozarja na procesne kršitve. Navaja, da sodišče ni zaslišalo prič (predlagateljeva žena in notar), ampak le stranke. Ko je končalo narok, ga je ponovno odprlo in vročilo strankama nekaj še nevročenih vlog nasprotne stranke (predlagatelju vlogi z dne 8. 7. 2021 in 20. 7. 2022, nasprotnima udeležencema pa vlogo z dne 21. 2. 2022), ob tem jima je dalo 8 dni za odgovor in zapisalo, da novega naroka ne bo izvedlo, saj je bil že izveden in je zadeva zrela za odločitev. Predlagatelj je v vlogi z dne 9. 1. 2024 uveljavljal kršitve določb postopka, saj mu je bila odvzeta pravica do obravnavanja pred sodiščem. Sodišče je to sicer skušalo odpraviti z naknadnim pošiljanjem vloge, a je določilo prekratek rok (286.a člen ZPP določa 15-dnevni rok). Poleg tega je bilo sodišče že pred pošiljanjem poziva, ne da bi se seznanilo z navedbami predlagatelja in morebitnimi novimi dokazi, odločeno, kako bo odločilo. Odločitev je bila sprejeta brez obravnavanja vloge, s katero je predlagatelj odgovoril na vlog nasprotnih udeležencev, s čimer mu je bila kršena pravica do izjave. Sodišče ni pojasnilo, zakaj navedbe iz kasneje vročenih vlog niso pravno pomembne in zakaj se nanje ni oprlo. To vzbuja dvom v nepristranskost sodnice. Predlagatelj vidi kršitev tudi v tem, da je bil sam zaslišan, preden sta mu bili vročeni vlogi nasprotnih udeležencev. Meni, da bi sodišče moralo zaradi naknadne vročitve vlog ponovno izvesti zaslišanje.

V obrazložitvi je sodišče večkrat zapisalo, da je štelo izpovedbo druge nasprotne udeleženke za bolj prepričljivo, čeprav po mnenju predlagatelja listinski dokazi kažejo, da je bila njena izpoved neresnična. Procesno kršitev pritožba vidi nadalje v tem, da sodišče ni zaslišalo prič in s tem ni sledilo navodilom iz sklepa I Cp 1884/2022. Zlasti predlagateljeva žena, ki živi v hiši od leta 1985, bi lahko izpovedala, da dejanska etažna lastnina ni bila učinkoviti oblikovana, kot trdita nasprotna udeleženca, ampak tako, kot izhaja iz pogodbe iz leta 2005.

Sodišče po uradni dolžnosti pridobljene dokumentacije ni vročalo predlagatelju v izjavo, kar je spet procesna kršitev, saj se ta do nje ni mogel izjaviti, sodišče nanjo ne bi smelo opreti odločitve.

Pritožba opozarja tudi na sporno dejansko stanje. Sklicuje se na pogodbo z dne 14. 6. 2005, s katero je druga nasprotna udeleženka na prvega nasprotnega udeleženca prenesla svoj solastninski del, ki v naravi predstavlja stanovanje v pritličju ter pravico souporabe skupnih delov in naprav ter zemljišča do njenega idealnega deleža (½); nikjer ni navedeno, da bi prenesla izključno lastništvo na kletnih delih stavbe (sedaj ID znak: 0000-3562-3, 0000-3562-5, 0000-3562-6, 0000-3562-7, 0000-3562-8). Če bi bila (dejanska) etažna lastnina vzpostavljena na način, kot izhaja iz sklepa, bi to bilo v pogodbi z dne 14. 6. 2005 gotovo napisano. Glede na dikcijo pogodbe je jasno, kaj je druga nasprotna udeleženka štela za svojo izključno last, zato pogodba ne daje pravne podlage za zaključek, da kletni prostori pripadajo drugi nasprotni udeleženki.

Pravica, da sodišče po Zakonu o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča1 - v nadaljevanju: ZVEtL-1) odloči na podlagi večje verjetnosti lastninske pravice, sodišču ne daje podlage, da lastninsko pravico samovoljno dodeli enemu od udeležencev. Takemu pravnemu naziranju predlagatelja pritrjuje dejstvo, da sta nasprotna udeleženca tik pred vložitvijo predloga v tej zadevi (21. 8. 2019) brez sodelovanja predlagatelja sklenila darilno pogodbo, po kateri je druga nasprotna udeleženka kot darovalka podarila prvemu nasprotnemu udeležencu med drugim tudi njej lastne kletne prostore. To potrjuje, da sta se nasprotna udeleženca zavedala, da pogodba iz leta 2005 ne more biti zadostna pravna podlaga za prenos kletnih delov v izključno last prvega nasprotna udeleženca. Predlagatelj meni, da je ta pogodba nična, saj je podarila nekaj, kar druga nasprotna udeleženka ni imela v lasti. Predlagatelj je pogodbo dobil šele v času vložitve pritožbe, zato meni, da je to dopustna novota.

Predlagatelj je kletne prostore uporabljal od leta 1977, ko je imel tam kot 17-letnik svojo sobo, do leta 2019 mu nasprotna udeleženca nista oporekala uporabe kletnih prostorov, dogovor iz leta 1985 se ni nikoli izvrševal, v letu 2005 pa je pogodba jasno pokazala na voljo, da so kletni prostori skupni prostori. Pritožba opozarja, da prvi nasprotni udeleženec ni nikoli nič investiral v hišo, ni nosil stroškov in v hiši tudi ni živel. Ko je sodišče zapisalo, da je oče predlagatelju v letu 1985 podaril stanovanje v hiši, parcelo z garažo in drvarnico ter tako zaključilo, da je predlagatelj po očetu že prejel ½ skupnega premoženja (nekdanjih) zakoncev, je zanemarilo, da je bilo že v letu 1985 v pogodbi ugotovljeno, da je predlagatelj s svojimi sredstvi dogradil I. nadstropje hiše, ga opremil, zgradil garažo,... Po drugi strani pa je prvi nasprotni udeleženec prejel v letu 1985 od očeta krojaške stroje in osebni avtomobil Volvo, druga nasprotna udeleženka pa mu je podarila še stanovanje v pritličju, tako nista prejela vsak ½ premoženja.

Izpodbijani sklep (za razliko od prvotno izdanega) šteje hodnik za dostop do kurilnice kot last prvega nasprotnega udeleženca. Če je tako, predlagatelj ne more priti do kurilnice in elektro omarice, kar bo sprožalo nove spore.

4.V odgovoru na pritožbo nasprotna udeleženca pritrjujeta izpodbijani odločitvi, predlagata zavrnitev pritožbe in priglašata pritožbene stroške.

5.Pritožba je delno utemeljena.

6.V ponovnem odprtju naroka pritožbeno sodišče ne vidi procesne kršitve. Ena pomembnih procesnih pravic strank je pravica do izjave, katere kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku2 (v nadaljevanju: ZPP) pomeni vedno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V obravnavanem primeru ta ni bila podana. Res je, da je sodišče po končanju naroka ugotovilo, da udeležencem ni vročilo vseh vlog nasprotnega udeleženca, zato je pravilno ponovno odprlo narok in udeležencem omogočilo, da se seznanijo z vsebino vlog nasprotnega udeleženca. Pritožba opozarja v tej zvezi na prekratek rok za odgovor na vlogo. 286.a člen ZPP res določa, da rok ne sme biti krajši od petnajst dni, a hkrati dovoljuje, da se (ob obstoju posebnih okoliščin) določi krajši rok, ki pa ne sme biti krajši od osmih dni. Posebne okoliščine v tej zadevi so ravno te, ki jih je pojasnilo sodišče prve stopnje, ko je obrazložilo, zakaj šteje, da navedbe v (še nevročenih) vlogah niso pomembne za odločitev: nekatere navedbe so bile ponovljene, druge pa niso bile pravno pomembne za postopek. Tudi do predloga, da se po vročitvi vlog ponovno zasliši udeležence, se je sodišče prve stopnje opredelilo in pojasnilo razloge, zakaj zaslišanja ni bilo treba ponovno opraviti. Podrobneje vse to sodišče pojasnjuje v 5. točki obrazložitve,3 pritožbeno sodišče pa se sklicuje na te ugotovitve v izogib nepotrebnemu ponavljanju. Seveda to ne pomeni, da predlagatelj ni imel pravice odgovoriti na vročeno vlogo – sodišče mu je le vnaprej pojasnilo, da navedb (nasprotnih udeležencev) iz še nevročene vloge zaradi pojasnjenih razlogov pri odločitvi ne bo upoštevalo, kar seveda logično pomeni, da tudi odgovor na neupoštevane trditve za odločitev ne bo pomemben, kar dovoljuje ustrezno krajši rok za odgovor.

7.Sodišče prve stopnje je nekatere dokaze res pridobilo po uradni dolžnosti, pritožba pa opozarja, da tako pridobljenih dokazov ni vročalo udeležencem, da bi se lahko z njimi seznanili. 12. člen Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča4 (v nadaljevanju: ZVEtL-1) daje sodišču pooblastila, da izvede pripravljalna opravila, da si torej v začetku postopka, še preden stranke v spis vložijo svoje vloge, priskrbi podatke, ki bodo pomembni za vodenje postopka. Kot je razvidno iz popisa prilog C, je v obravnavani zadevi sodišče po uradni dolžnosti večinoma pridobilo listine, ki so jih v spis vložili tudi udeleženci (darilna pogodba, sporazum o delitvi skupnega premoženja, notarski zapis SV 318/05, zemljiškoknjižni izpisek, izpisek GURS). Pravica do izjave je res ena najbolj pomembnih procesnih pravic, a vendar ni sama sebi namen, temveč je njen namen v možnosti vpliva udeleženca na odločitev sodišča. Zato mora udeleženec pri uveljavljanju kršitve te pravice pojasniti, v čem konkretno je bil prikrajšan za svojo obravnavo pred sodiščem. Ker sodišče udeležencem ni predložilo dokazov, ki jih je pridobilo po uradni dolžnosti, pa so iste dokaze predložili tudi sami udeleženci, s tem ni v ničemer poseženo v njihovo pravico do izjave. Prav tako ne, ker udeležencem ni predložilo poizvedb iz portala eRISK – gre namreč za podatke o prebivališču udeležencev, ki so končno razvidni že iz samega predloga.

8.Ko gre za vprašanje delitve premoženja zakoncev (druge udeleženke in njenega pokojnega moža A. A.) tudi pritožbeno sodišče šteje izpovedbo druge nasprotne udeleženke za bolj prepričljivo od izpovedbe predlagatelja. Za odločitev je pomembno, da je bila s sporazumom o delitvi skupnega premoženja med zakonci z dne 22. 3. 1985, sklenjenim med drugo nasprotno udeleženko in njenim pokojnim možem A. A. (B6),5 ustanovljena dejanska etažna lastnina. Pravilen je tudi nadaljnji zaključek o tem, da je po sklenitvi sporazuma o delitvi potekal pravni promet z osamosvojenimi deli nepremičnine in ne s solastniškimi delež, kar npr. dokazuje darilna pogodba z dne 26. 3. 1985 (B5). Sporazum in navedena pogodba jasno opredeljujeta posamezne etažne dele in tudi jasno določata njihovo lastništvo. Sporazum v 7. členu določa, da je celotno nadstropje sporne stanovanjske hiše v izključni lasti A. A., da je vhod v stanovanjsko hišo skupen, I. nadstropje že ima predeljeno stopnišče, v skupni lastnini in uporabljanju je ostala kurilnica v kletnih prostorih, A. A. pa je postal še izključni lastnik garaže in drvarnice na drugi zemljiški parceli. Sporazum o delitvi nadalje določa, da vse ostale prostore (kletne prostore s krojaško delavnico, garažo, dvema prostoroma, namenjenima za shrambo, in celotno pritličje) obdrži v lasti druga nasprotna udeleženka, ki je tudi solastnica kleti. Je pa ta ob tem A. A. dovolila uporabljati krojaško delavnico (dokler v njej dela sam). Sodišče prve stopnje je v 10. - 13. točki obrazložitve analiziralo položaj, ki je nastal s sklenitvijo navedenega sporazuma o delitvi in zaključilo, da je bila na opisan način oblikovana dejanska etažna lastnina. Seveda pa je za nadaljnjo odločitev pomembno, ali se je ta tudi izvrševala tako, kot je bilo dogovorjeno.

9.Kot je bilo pojasnjeno, je to kategorija, ki jo je oblikovala sodna praksa in ki pomeni zgolj poimenovanje stanja v naravi. Z drugimi besedami – sklenjen dogovor iz leta 1985 ni bil vpisan v zemljiško knjigo, zato ni izključeno, da se je dogovor o delitvi izvrševal drugače, kot je sklepati iz zapisa. Sklenjen dogovor je tako le eden od dokazov glede dejanske uporabe nepremičnine, ne pa edini. Za dokaz dejanske uporabe ni predpisano dokazno pravilo, ampak lahko stranke to dejstvo dokazujejo v vsemi dokazi, ki so jim na voljo. Med temi je tudi dokaz z zaslišanjem prič. Predlagatelj v pritožbi opozarja ravno na to, da sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem prič, ki ju je predlagal in ki bi izpovedovali, da se dejanska etažna lastnina ni oblikovala na način, kot izhaja iz dogovora iz leta 1985, ampak da je bila dogovorjena skupna uporaba kletnih prostorov. Sodišče je z neizvedbo tega dokaza predlagatelju vzelo možnost, da dokazuje zatrjevano več kot 30-letno dejansko uporabo spornih prostorov, kar pomeni procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če (ko) pa se bodo zaslišale priče, ki jim je predlagal predlagatelj, je treba dati možnost izvedbe istovrstnega dokaza tudi nasprotnima udeležencema, saj bi se sicer poseglo v njuno pravic do obravnavanja pred sodiščem. Vse to pomeni, da je treba zaslišati vse priče, ki so jih udeleženci predlagali za dokazovanje dejanske uporabe spornih kletnih prostorov. Ker prič sodišče prve stopnje v dosedanjem postopku ni zaslišalo, bi bil v primeru izvedbe pritožbene obravnave ta dokaz prvič izveden šele pred pritožbenim sodiščem, kar pomeni, da v tem delu ne bi šlo zgolj za dopolnitev, ampak za celotno izvedbo tega dokaza, hkrati pa bi to poseglo v pravico udeležencev do pritožbe.

10.Opisano je terjalo razveljavitev sklepa v III., IV. in V. točki. V novem postopku naj sodišče prve stopnje zasliši priče in ugotovi, če se je dejanska raba spornih kletnih prostorov razlikovala od dogovora iz leta 1985. Če bo ugotovljeno, da se je, naj ugotovi tudi, kako so se prostori uporabljali po volji pravdnih strank, nato pa naj ponovno odloči o tem, kateri deli so splošni skupni in kateri posamezni ter kakšni so idealni deleži solastnine za splošnih skupnih prostorih.

11.Je pa pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo v delu, ki se nanaša na VI. točko izpodbijanega sklepa. Zakaj pravica prepovedi odtujitve z ID 10940423 ni prenehala, je sodišče prve stopnje pojasnilo v 37. točki obrazložitve in tej razlagi pritrjuje tudi pritožbeno sodišče. Bistveno je, da je bilo med predlagateljem in druge nasprotno udeleženko dogovorjeno, da za časa njenega življenja predlagatelj svojega deleža ne sme odsvojiti brez njenega soglasja. Druga nasprotna udeleženka je še živa, zato zapisani pogoj ni nastopil. Ko pritožba opozarja, da je sodišče citirani dogovor med predlagateljem in drugo nasprotno udeleženko (C9) pridobilo po uradni dolžnosti in ga ni vročilo strankama v izjavo, pritožbeno sodišče pripominja, da gre za dogovor, katerega stranka je tudi predlagatelj, kar pomeni, da ta z listino razpolaga in mu je poznana. Zato nevročitev listine ne more pomeniti kršitve njegove pravice do izjave.

12.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1).

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 34/2017.

2Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami.

3Tako ne drži, da sodišče ni pojasnilo, zakaj določene navedbe niso pravno pomembne za odločitev.

4Uradni list RS, št. 34/2017.

5V nadaljevanju: „Sporazum o delitvi“.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (2017) - ZVEtL-1 - člen 12 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-8

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.