Jedro

Dokler je bila toženka še živa, je bila ona pravdna stranka. Zato velja tožba za vročeno pravilno. Vendar v nadaljevanju postopka, ko je toženka že umrla, sodišče ni opravilo vročanja toženim strankam oziroma dedinjam.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, zamudna sodba se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V preostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in potrdi sklep sodišča prve stopnje (I. izreka odločbe).

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom sklenilo, da se toženki povabi, da vstopita v postopek kot toženi stranki in se pravdni postopek s tem nadaljuje. Pod II je izdalo zamudno sodbo in razveljavilo delno sodno poravnavo, kot sledi v izreku pod II. Pod III je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je zahtevek „v 15 dneh pod izvršbo“, pod IV pa je naložilo pravdne stroške toženi stranki.

2. Proti tej odločbi vlaga pritožbo tožena stranka. Sodišče je povabilo toženki, da prevzameta postopek, nato pa je istočasno odločilo, da se razveljavi delna poravnava. Toženi stranki nista bili seznanjeni s postopkom pred izdajo sodbe in nista prejeli tožbe. Tožba je bila vročena s fikcijo in ni bila vročena pooblaščenki tožene stranke iz nepravdnega postopka. Sodna poravnava je bila sklenjena 17. 4. 2013, odpravek pa tožečima strankama, ki sta imeli pooblaščenca, vročena. M. Š. je zastopal isti pooblaščenec. Če ni bilo pooblastila, bi bila sodna poravnava sklenjena pogojno zaradi odsotnosti tožnice. Tožena stranka je bila zavedena in je zaupala, ko je podpisala sodno poravnavo. V resnici stranke zavlačujejo z razdružitvijo solastnine. Poravnava ni bila sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače. Tožeča stranka bi morala oporekati takoj. Pritožnici ne vesta nič o sodbi, na katero se sklicuje sodišče. 3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba proti sklepu ni utemeljena, pritožba proti sodbi je utemeljena.

5. Pritožba napada sklep sodišča prve stopnje, da se postopek nadaljuje proti toženkama. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se prekinjeni postopek nadaljuje in da sta toženi stranki dedinji po pokojni B. A. V spisu je sklep o dedovanju D 42/2014, da sta po materi, pokojni B. A., umrli 12. 1. 2015, toženki dedinji. Ko so znani dediči, sodišče postopek nadaljuje po 208. členu ZPP. Toženi stranki pa ne prerekata ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta dedinji. Pritožnici tudi ne trdita, da nista sprejeli dedovanja. Dedovanje je univerzalno pravno nasledstvo. Ker je bila tožba vložena pred smrtjo toženke, B. A., mora dedič kot univerzalni pravni naslednik vstopiti v pravna razmerja zapustnika. S smrtjo se uvede dedovanje po umrlem (1. točka 123. člena Zakona o dedovanju). Tako se izkaže, da je sklep sodišča prve stopnje pravilen in zato je bilo treba pritožbo v tem delu zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

6. Pritožnici trdita, da nista prejeli tožbe. Tožbe tudi nista mogli prejeti, saj je bila tožena stranka vse do smrti, B. A. Tožba je bila vročena v odgovor in je povratnica na list. št. 22, da je bila vročena 20. 5. 2014. Sodišče prve stopnje je sicer toženko najprej obvestilo, da ji bo sodbo ponovno vročalo v odgovor, ker še ni bila plačana taksa za tožbo (list. št. 24). To je bilo toženki vročeno 26. 6. 2014. Nato je bilo ponovno vročanje tožbe v odgovor in tožena stranka je to prejela pred smrtjo oziroma 19. 8. 2014 (primerjaj vročilnico, pripeto k list. št. 33). Zato pritožba nima prav, da toženi stranki nista prejeli tožbe. Dokler je bila toženka še živa, je bila ona pravdna stranka. Zato velja tožba za vročeno pravilno. Vendar v nadaljevanju postopka, ko je toženka že umrla, sodišče ni opravilo vročanja toženim strankam oziroma dedinjam. Tako toženi stranki nista prejeli sklepa Višjega sodišča z dne 18. 2. 2015 oziroma se je pošta vrnila z oznako „umrla“. Sodišče tudi ni vročalo toženkam dopisa pooblaščenca tožečih strank, da popravlja tožbo oziroma pisno napako glede datuma sodne poravnave iz tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je le prekinilo postopek in nato, ko je dobilo sklep o dedovanju, izdalo zamudno sodbo. S tem, ko ni vročilo sklepa Višjega sodišča in dopis pooblaščenca tožečih strank o odpravi strojepisne napake, toženki nista bili seznanjeni s postopkom oziroma jima ni bila dana možnost sodelovanja v postopku. To je narekovalo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje zaradi kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. V nadaljevanju postopka naj sodišče toženkama vroči listine oziroma odločbo in nato naj o zadevi ponovno odloča. Ni pa mogoče, kot pričakuje pritožba, da bo sodišče toženkama ponovno vročilo tožbo in s tem podaljšalo 30-dnevni prekluzivni rok za odgovor na tožbo. Če bo sodišče prve stopnje izdalo zamudno sodbo, naj obrazloži vse elemente, ki jih zahteva 318. člen ZPP. Sicer je treba pritrditi sodišču prve stopnje, da je sodba, ki razveljavlja sodno poravnavo, oblikovalna in da je zato odveč pripis „v 15 dneh pod izvršbo“.

8. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.