Jedro

Že je bilo navedeno, da zakonska dolžnost preživljanja bivšega zakonca posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. Njeno jedro je v jamstvu svobode ravnanja na premoženjskem področju kot predpostavke in bistvene sestavine svobodnega in odgovornega oblikovanja posameznikovega življenja. Zgoraj opisani razlog, zaradi katerega zakon določa obveznost preživljanja nepreskrbljenega zakonca po prenehanju zakonske zveze, je šibek, kadar je zakonska zveza kratkotrajna in se premoženjski položaj zakonca, ki ne zmore sam poskrbeti za lastno preživljanje, z njeno sklenitvijo in prenehanjem ni bistveno spremenil. Obstoj preživninske obveznosti drugega zakonca je v takem primeru odvisen od presoje, ali bi bilo tako breme glede na njegov premoženjski položaj zanj znosno in s plačevanjem preživnine ne bi bil pomembno prikrajšan v svobodi odločanja o svojih dohodkih in o razpolaganju s svojim premoženjem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka po nasprotni tožbi sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (točka I izreka) ter zavrnilo zahtevek po tožbi za razveljavitev zakonske zveze (točka II izreka) in zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo preživnine 400 EUR mesečno (točka III izreka). Glede stroškov postopka je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (zoper točko III izreka) se pritožuje tožnica po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: tožnica), in sicer iz pritožbenega razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj njeni pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu bodisi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje bodisi spremeni. Njene pritožbene stroške naj nosi toženec po nasprotni tožbi (v nadaljevanju: toženec).

Trdi, da nima ne zaposlitve ne premoženja, ki bi ji dajalo sredstva za preživljanje, njeno zdravstveno stanje pa je slabo. Priznan ji je bil status invalida s pravico do zaposlitvene rehabilitacije. Ugotovljeno je bilo, da je nezaposljiva. Ker teh listin sodišče ni prebralo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnica, ki je nezaposlena brez svoje krivde, je vključena v program socialne vključenosti. Iz tega naslova mesečno prejema 64 EUR. Prejema tudi denarno socialno pomoč in varstveni dodatek, upravičena pa je do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje. Dolžnost posameznikov je, da poskrbijo za materialno varnost tako, da uveljavljajo preživnino od preživninskih zavezancev. Šele v primeru, da niso uspešni, so upravičeni do socialne pomoči. Nepravilen je zaključek sodbe, da se tožnici po razvezi ni spremenil socialni status. V času trajanja zakonske zveze je tožnici prispevke za socialno in zdravstveno zavarovanje plačeval toženec, ki je kril tudi vse gospodinjske stroške. Tožnica je živela v toženčevem stanovanju. Po razvezi se je tožnica preselila nazaj k staršem, ki prejemata nizko pokojnino. Primarni preživninski zavezanec je bivši zakonec (ne starši). Čas trajanja zakonske zveze ni pomemben. Pomembno je, da je tožnica postala nezaposljiva (pridobitno nesposobna) v času trajanja zakonske zveze. Dosojena preživnina naj vsaj delno omili posledice razveze zakonske zveze. Toženčeva mesečna plača znaša med 1.700 in 1.800 EUR, prejema pa tudi preživnino za hčerko. Glede na višino plače, možnost dodatnega zaslužka in svojo starost je zahtevano preživnino sposoben plačevati, ne da bi bilo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje njegove petnajstletne hčere. Sodišče lahko preživninski zahtevek zavrne, če bi bila preživninska obveznost zaradi vzrokov, ki so privedli do razveze zakonske zveze, krivična do zavezanca. Ta pogoj ni izpolnjen. Zakonska zveza je za tožnico postala nevzdržna, ker je bil toženec do nje fizično nasilen in ker je ni obvaroval pred nasiljem svoje matere.

3. Toženec ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora je upravičenost tožnice do preživnine, ki jo v skladu z določbami Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) ob razvezi zakonske zveze lahko zahteva nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen (81. člen).

6. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za plačilo mesečne preživnine 400 EUR temelji na ugotovitvah: - da sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo v maju 2015 in da je njuna življenjska skupnost trajala do avgusta 2016; - da se je tožnica poročila v starosti 33 let, ko je imela ustaljen način življenja; - da je bil tožnici že pred sklenitvijo zakonske zveze priznan status invalidnosti (odločba Zavoda RS za zaposlovanje z dne 13. 2. 2014) s pravico do zaposlitvene rehabilitacije; - da je tožnica pred sklenitvijo zakonske zveze živela pri starših, ki so krili stroške za oblačila in položnice, ter prejemala nagrado za usposabljanje invalidov v višini 60 EUR in denarno socialno pomoč; - da je v času trajanja življenjske skupnosti tožnica prejemala nagrado za usposabljanje invalidov v enaki višini kot prej, da sta pravdni stranki tedaj živeli v stanovanju v toženčevi lasti in da je skupne življenjske stroške kril toženec; - da je bila tožnica v času življenjske skupnosti spoznana za nezaposljivo osebo (odločba Zavoda RS za zaposlovanje z dne 14. 6. 2016); - da se je tožnica po prenehanju življenjske skupnosti s tožencem vrnila k staršem in da prejema 64 EUR mesečno iz naslova dela v programu socialne vključenosti invalidov, denarno socialno pomoč v višini 167 EUR mesečno in varstveni dodatek v višini 205 EUR mesečno (kar skupno znaša 436 EUR) ter ima priznano pravico do plačila prispevka za obvezno zdravstveno zavarovanje; - da je (nasprotno) tožbo z zahtevkom za plačilo preživnine vložila deset mesecev po prenehanju življenjske skupnosti s tožencem.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da upoštevaje kratkotrajnost življenjske skupnosti, nespremenjeno zdravstveno stanje tožnice in nespremenjen premoženjsko socialni položaj pred, med in po prenehanju življenjske skupnosti s tožnikom ne bi bilo pravično in bi bilo v nasprotju z namenom instituta preživljanja zakonca, da bi toženec nosil breme tožničinega preživljanja.

8. Z odločitvijo o zavrnitvi dokaznega predloga z branjem odločb Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje z dne 13. 2. 2014 in z dne 14. 6. 2016 sodišče prve stopnje ni kršilo tožničine pravice do izjave v postopku niti ni utemeljen očitek o posledično nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Ker toženec tožbenih trditev v zvezi z vsebino navedenih odločb ni prerekal, je sodišče prve stopnje ta dejstva zajelo v dejansko podlago sodbe kot nesporna dejstva, torej kot dejstva, ki jih tožnici ni treba dokazovati (prvi in drugi odstavek 214. člena ZPP).

9. V izvedenih dokazih je tudi dovolj podlage za sklep, da se tožničino zdravstveno stanje in s tem povezana pridobitna sposobnost po sklenitvi zakonske zveze ni spremenila. Izdaja odločbe o nezaposljivosti med trajanjem zakonske zveze sama zase še ne pomeni, da je po priznanju statusa invalidnosti prišlo do bistvene spremembe glede tožničine sposobnosti za pridobivanje zaslužka. Dejstvo, da je bila tožnica vključena v rehabilitacijski program, namreč še ne pove, kakšne so bile možnosti za spremembo njene pridobitne sposobnosti, drugih navedb v zvezi s spremembo njene pridobitne sposobnosti (pred sklenitvijo zakonske zveze in kasneje) pa tožnica ni podala.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti odločitve o zavrnitvi zahtevka.

11. Po že navedeni določbi 81. člena ZZZDR ima nepreskrbljeni zakonec ob razvezi zakonske pravico zahtevati preživnino, če nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen. Preživnina se določi glede na potrebe upravičenca in zmožnosti zavezanca (82a. člen ZZZDR). Sodišče lahko zahtevek za preživnino zavrne, če bi bilo plačilo preživnine glede na vzroke, ki so pripeljali do nevzdržnosti zakonske zveze, krivično do zavezanca, v primeru storitve kaznivega dejanja upravičenca zoper zavezanca, otroka ali starše zavezanca (tretji odstavek 81a. člena ZZZDR), ali če bi plačevanje preživnine ogrozilo lastno preživljanje zakonca ali preživljanje njegovih otrok (82c. člen ZZZDR).

12. Tako po stališču teorije kot sodne prakse pravica do preživnine izhaja iz bistva zakonske zveze kot življenjske in solidarnostne skupnosti partnerjev. Nepreskrbljeni zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje krivde ni zaposlen, ima kot nadomestilo za izgubljeno pomoč, ki sta si jo zakonca nudila med zakonsko zvezo, pravico, da od drugega zakonca dobi sredstva za preživljanje. Obveznost plačevanja preživnine za bivšega zakonca, ki ima podlago v solidarnosti med bivšima zakoncema, izvira iz nekdanjega koncepta zakonske zveze, po katerem je bila žena ekonomsko bolj ali manj odvisna od moža ter se je po razvezi lahko znašla v položaju, ko ni bila preskrbljena.1

13. Sodna praksa je tudi že izrekla, da preživninska obveznost do nekdanjega zakonca ni enaka preživninski obveznosti do otrok.2 Zakonska dolžnost staršev, vzdrževati svoje otroke, določena v 123. členu ZZZDR, ima podlago v Ustavi (prvi odstavek 54. člena Ustave). Pravica zakonca, da zahteva preživljanje od nekdanjega zakonca, tako neposrednega temelja v Ustavi nima. Pri razlagi 81. člena ZZZDR in pri presoji v posamičnem primeru je tako treba na eni strani upoštevati namen in razlog pravice in na drugi strani, da zakončeva preživninska obveznost posega v njegovo svobodo na lastninskem področju (33. člen Ustave). Ob upoštevanju obojega je treba določiti vsebino pojmov nepreskrbljenosti zakonca, ki zahteva preživnino, in ogroženosti preživljanja drugega zakonca. V nasprotju z jamstvom zasebne lastnine bi bilo upoštevanje zavezančevih zmožnosti, da poišče dodatne vire zaslužka (kar je dopustno v razmerju med starši in otroci). Neutemeljeno je zato pritožbeno stališče, naj se med relevantnimi okoliščinami na toženčevi strani upošteva tudi njegova zmožnost za dodatno pridobivanje dohodka.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da trajanje zakonske zveze ne more vplivati na utemeljenost zahtevka. Sodna praksa je že izrekla, da je potrebna primerjava socialnega in ekonomskega položaja zakonca – preživninskega upravičenca v zakonski zvezi in po njenem prenehanju.3 Kratkotrajnost zakonske zveze pa je lahko ena od okoliščin, ki vodijo k zavrnitvi zahtevka, a le, če se premoženjski položaj upravičenega zakonca s sklenitvijo zakonske zveze ni spremenil.4 V takem primeru je za odločitev pomembno, ali se je spremenil premoženjski položaj upravičenega zakonca pred sklenitvijo zakonske zveze in po njenem prenehanju. (Dolgotrajna) preživninska obveznost do drugega zakonca bi namreč v takem primeru lahko zanj pomenila nesprejemljivo breme.

15. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da se premoženjski položaj tožnice niti s sklenitvijo zakonske zveze niti s prenehanjem življenjske skupnosti s tožencem ni spremenil. Tožnica ni navedla, kolikšen del svojih dohodkov je toženec v času trajanja zakonske zveze namenjal njenemu preživljanju, oziroma ni zatrjevala, da je v tem času ob toženčevi pomoči razpolagala s sredstvi, ki bi bila višja bodisi od njenih prejšnjih bodisi od njenih sedanjih prejemkov. Ugotovitve o njenih dohodkih pred sklenitvijo zakonske zveze in po prenehanju življenjske skupnosti s tožencem ter dejstvo, da je nasprotno tožbo vložila šele deset mesecev po razpadu življenjske skupnosti pa dajejo podlago za sklep o dvojem: (1) da se njen ekonomski položaj zaradi prenehanja življenjske skupnosti ni bistveno poslabšal (glavni vir njenega preživljanja predstavljajo sedaj socialni prejemki, prej pa so bili to toženčevi prejemki) in (2) da tožnica po prenehanju življenjske skupnosti s tožencem ni nepreskrbljena. Tožnica namreč prejema denarno socialno pomoč in varstveni dodatek. Njun namen je opredeljen v 4. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Z denarno socialno pomočjo se upravičencu do nje za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje (prvi odstavek 4. člena ZSVarPre). Z varstvenim dodatkom pa se upravičencu za čas prebivanja v Republiki Sloveniji zagotavljajo sredstva za kritje življenjskih stroškov, ki nastanejo v daljšem časovnem obdobju (stroški z vzdrževanjem stanovanja, nadomeščanjem trajnih potrošnih dobrin ipd.) in niso stroški za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb (tretji odstavek 4. člena ZSVarPre). Tožnica je torej tako pred sklenitvijo zakonske zveze kot po prenehanju življenjske skupnosti s tožencem razpolagala z dohodki iz naslova socialnih prejemkov.

16. S sklenitvijo zakonske zveze je tožnica izgubila pravico do socialnih prejemkov, po prenehanju življenjske skupnosti s tožencem pa jih je spet pridobila. Pritožbene navedbe o neupoštevnosti teh prejemkov pri presoji o podlagi zahtevka niso utemeljene.

17. Skrb za izvajanje načela socialne države iz 2. člena Ustave prvenstveno nosi država. Ustavno pravico do socialne varnosti (50. člen Ustave) država uresničuje (tudi) preko sistema socialno varstvenih prejemkov. Pritožba pravilno opozarja na subsidiarno naravo denarne socialne pomoči. Do nje je namreč skladno z določbo drugega odstavka 6. člena ZSVarPre5 upravičen le posameznik, ki za lastno preživljanje ne more poskrbeti niti s pomočjo oseb, ki so ga dolžne preživljati. Navedeno pa ne pomeni, da socialni prejemki, ki jih tožnica prejema,6 niso upoštevni pri presoji o utemeljenosti zahtevka, ki ga tožnica uveljavlja od toženca na podlagi ZZZDR.

18. Že je bilo navedeno, da zakonska dolžnost preživljanja bivšega zakonca posega v ustavno pravico do zasebne lastnine. Njeno jedro je v jamstvu svobode ravnanja na premoženjskem področju kot predpostavke in bistvene sestavine svobodnega in odgovornega oblikovanja posameznikovega življenja.7 Zgoraj opisani razlog, zaradi katerega zakon določa obveznost preživljanja nepreskrbljenega zakonca po prenehanju zakonske zveze, je šibek, kadar je zakonska zveza kratkotrajna in se premoženjski položaj zakonca, ki ne zmore sam poskrbeti za lastno preživljanje, z njeno sklenitvijo in prenehanjem ni bistveno spremenil. Obstoj preživninske obveznosti drugega zakonca je v takem primeru odvisen od presoje, ali bi bilo tako breme glede na njegov premoženjski položaj zanj znosno in s plačevanjem preživnine ne bi bil pomembno prikrajšan v svobodi odločanja o svojih dohodkih in o razpolaganju s svojim premoženjem.

19. Iz tožničinih navedb o toženčevem premoženjskem stanju ne izhaja sklep, da je toženčevo premoženjsko stanje tako, da preživninska obveznost ne bi predstavljala pomembne omejitve svobodnega odločanja na tem področju. V svojih navedbah je ocenila, da zasluži mesečno okrog 2.000 EUR. Toženec je kasneje navedel, da zasluži okrog 1.800 EUR neto mesečno, da živi v lastnem stanovanju, v zvezi s katerim še plačuje kredit, da kreditne obveznosti znašajo mesečno 400 EUR in da skrbi za mladoletno hčer, rojeno 2003, za katero prejema preživnino 80 EUR. Tem navedbam tožnica ni nasprotovala, tako da jih pritožbeno sodišče sprejema kot nesporne (drugi odstavek 214. člena ZPP).

20. Ker bi preživninska obveznost pomembno omejevala tožnikove možnosti za svobodno odločanje o svojih dohodkih, je pri presoji toženkinega premoženjskega položaja treba upoštevati tudi socialno varstvene prejemke, ki jih je imela možnost ponovno uveljaviti po prenehanju življenjske skupnosti s tožencem.

21. Odločitev o zavrnitvi zahtevka je po navedenem pravilna. Ugotovitve, (1) da na tožničine sposobnosti za lastno preživljanje ni vplivala niti sklenitev zakonske zveze niti trajanje življenjske skupnosti s tožencem, (2) da tožničin premoženjski položaj v petnajst mesecev trajajoči življenjski skupnosti s tožencem niti v primerjavi s prejšnjim niti v primerjavi s sedanjim stanjem ni bil bistveno drugačen, in (3) da tožnica prejema dohodke, ki jih posameznikom zagotavlja država z namenom pokrivanja osnovnih življenjskih potreb, toženčeve premoženjske razmere pa niso take, da bi narekovale, da za zagotovitev tožničinih osnovnih življenjskih potreb poskrbi on, namreč utemeljujejo sklep, da ni podlage za prisojo preživnine.

22. Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Glej Zupančič, Oris družinskega prava, Uradni list RS, 1993, str. 76, in sodbo VS RS II Ips 18/2007 z dne 28. 3. 2007. 2 Tako npr. v prejšnji opombi navedena sodba VS RS II Ips 18/2007. 3 Glej npr. odločbe VS RS II Ips 376/2007 z dne 20. 7. 2007, II Ips 683/2004 z dne 13. 1. 2005, II Ips 240/2003 z dne 19. 6. 2003, II Ips 221/2002 z dne 3. 10. 2002, II Ips 372/1995 z dne 12. 10. 1995 in II Ips 15/1993 z dne 11. 2. 1993. 4 Tako izrecno sodba VS RS II Ips 362/1996. O pomenu kratkotrajne zakonske zveze za odločitev o preživnini se izrekajo tudi sodbe VS RS II II Ips 15/1993, Ips 250/1993 z dne 22. 4. 1993 in II Ips 53/2004 z dne 15. 4. 2004. 5 Določba se glasi: Kdor si ne more preživetja zagotoviti sam z delom, s pravicami iz dela ali zavarovanja, z dohodki iz premoženja in iz drugih virov oziroma z nadomestili ali prejemki po drugih predpisih ali s pomočjo tistih, ki so ga dolžni preživljati, ali na drug način, določen s tem zakonom, ima pravico do denarne socialne pomoči v višini in pod pogoji, določenimi s tem zakonom in z zakonom, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. 6 Kar pomeni, da je po zakonu, ki ureja socialno varstvene prejemke, in ob predpostavki, da ne prejema preživnine od bivšega zakonca, do njih upravičena. Pri morebitnem bodočem odločanju o upravičenosti do socialno varstvenih prejemkov bo pristojni organ zavezovala pravnomočna odločitev o obstoju preživninske obveznosti v obravnavani zadevi. 7 Prim. npr. odločbo US RS U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98, točka 22 obrazložitve.