Jedro

Zamudne obresti od denarne odškodnine za negmotno škodo tečejo od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena.

Izrek

Revizija tožnika zoper odločbo se zavrne kot neutemeljena. Reviziji tožene stranke se delno ugodi in odločbi sodišča druge in prve stopnje glede obresti za priznano odškodnino spremenita tako, da obresti tečejo od 26.11.1993 dalje do plačila, v presežku se revizija zavrne.

Revizija tožnika zoper sklep se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Sodišče združenega dela v Bežicah je z odločbo S ... z dne 26.11.1993 odločilo, da sta ...., dolžna nerazdelno plačati tožniku 1.150.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21.5.1991 dalje do plačila in mu povrniti stroške postopka v znesku 208.565,00 SIT. Zahtevek zoper ostala dva toženca pa je sodišče zavrnilo in tožniku naložilo, da Zdravstvenemu centru, povrne stroške postopka v znesku 83.113,00 SIT. V presežku je sodišče tožnikov zahtevek zavrnilo. Sodišče je ugotovilo, da se je tožnik pri prvem tožencu pri delu poškodoval, in sicer si je pri čiščenju pištole na stisnjen zrak poškodoval kazalec na desni roki, curek razredčila mu je pod pritiskom okrog 350 barov poškodoval blazinico na koncu prsta. Do nesreče je prišlo, ker tožnik ni izključil pritiska zraka, čeprav bi to po navodilih moral storiti. Zdravljenje se je zakompliciralo tako, da je bilo treba kazalec odstraniti. Tožnik je bil dvakrat operiran in ima po mnenju izvedenca za vselej uničen kazalec desne roke. Po mnenju izvedenca je tožnik trpel hude bolečine 12 dni, srednje hude 37 dni in lahke 29 dni. Sodišče je tožniku priznalo za prestane bolečine 500.000,00 SIT odškodnine od zahtevanih 700.000,00 SIT, za strah je sodišče priznalo 200.000,00 SIT, toliko je tožnik zahteval, za duševne bolečine zaradi skaženosti je sodišče priznalo 300.000,00 SIT odškodnine, toliko je tožnik zahteval, za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče priznalo 400.000,00 SIT od zahtevanih 800.000,00 SIT. Sodišče pa je odločilo, da mora tožnik sam nositi 25% škode, ker pri delu ni upošteval navodil za varno delo, zato je prvemu in četrtemu tožencu naložilo, da tožniku plačata skupno 1.150.000,00 SIT odškodnine. Zahtevek proti Zdravstvenemu centru in proti ... je sodišče zavrnilo, ker iz izvedenskega mnenja ne izhaja, da bi bilo z zdravljenjem kaj narobe.

Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je kot pritožbeno sodišče z izpodbijano odločbo in sklepom Pdp z dne 6.7.1995 ugodilo pritožbama ... in odločbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 1.150.000,00 SIT znižalo na 700.000,00 SIT, priznane stroške pa znižalo na 144.625,00 SIT. Tožnikovi pritožbi pa je toliko ugodilo, da mu je priznalo zamudne obresti od priznanih stroškov postopka. Po uradni dolžnosti je drugostopno sodišče sklenilo, da prvostopno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje o zahtevku zoper Zdravstveni center, zato se v tem delu zadeva odstopi Okrajnemu sodišču v Brežicah, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. V ostalem je Višje delovno in socialno sodišče pritožbe tožnika, ... in ... zavrnilo. Sodišče navaja, da je glede na izkazane okoliščine delovne nezgode tožnik vsaj 50% sam krivdno odgovoren za nastale škodne posledice. Drugače pa je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo odškodnino iz vseh naštetih odškodninskih naslovov v skupnem znesku 1.400.000,00 SIT.

Tožnik J. O. je zoper drugostopno odločbo in sklep pravočasno vložil revizijo, tožena ..., pa je pravočasno vložila revizijo zoper odločbo sodišča druge stopnje.

Tožnik smiselno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da je drugostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je po višini potrdilo odločbo sodišča prve stopnje in ker je odločilo, da je tožnik soprispeval k nesreči. Odločitev drugostopnega sodišča o tožnikovem soprispevku k nesreči do 1/2 nima materialne osnove v podatkih v spisu. Ponavlja, da je pištolo čistil kot vedno in da je do poškodbe prišlo zaradi nesrečnega slučaja, ker mu je pištola zdrsnila iz roke in je refleksno reagiral. Navaja, da so bile bolečine komaj znosne in da mu je roka dobesedno gnila, zato bi mu sodišči morali priznati celotno zahtevano odškodnino za bolečine, enako za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnik tudi navaja, da je drugostopno sodišče napačno uporabilo materialno pravo glede ugotovitve, da ni stvarno pristojno zoper drugega in tretjega toženca. S tako odločitvijo je kršilo načelo ekonomičnosti. Tožnik predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano odločbo tako spremeni, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Zavarovalnica uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je tožnik grobo kršil varnostna pravila, zato bi sodišči morali njegov zahtevek zavrniti. Napačno so priznane tudi obresti za prisojeni znesek odškodnine od 4.3.1991, saj obresti tečejo od dneva izdaje sodbe na prvi stopnji, ker je šele takrat obveznost zavarovalnice objektivno določljiva, v obratnem primeru pride do enormnega zneska obresti, 4.471.858,00 SIT za čas od 4.3.1991 do 20.9.1995. Drugače pa je tudi odškodnino določiti po stanju na dan škodnega dogodka. Zavarovalnica predlaga, da revizijsko sodišče tožbeni zahtevek zavrne oziroma da odškodnino ustrezno zniža in obresti prizna od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

Skladno z določbami 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90) sta bili reviziji vročeni Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njiju ni izjasnilo, in tožniku oziroma tožencem, ki nanju niso odgovorili.

Revizija tožnika zoper odločbo ni utemeljena, zoper sklep pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišče se strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je tožnik kot oškodovanec odgovoren za škodo do 1/2, saj je škoda nastala tudi zaradi njegovega ravnanja. Za tako odločitev je sodišče druge stopnje imelo ustrezno podlago v ugotovljenem dejanskem stanju o vzrokih oz. nastanku nesreče. Za delovno nezgodo sta enako odgovorna tožnik in tožena .... Tožnik zato, ker pri delu ni upošteval predpisanih navodil, za katera je vedel, tožena ... pa zato, ker ni dovolj vestno nadzorovala izvajanja navodil za varno delo. Po mnenju revizijskega sodišča sta nižji sodišči pravilno ugotovili višino škode, ki jo je tožnik utrpel. Odmerjena odškodnina 400.000,00 SIT za pretrpljene telesne bolečine ima ustrezno podlago v izvedenčevem mnenju, kjer so telesne bolečine natančno opredeljene in opisane. Tako določena odškodnina je ustrezna satisfakcija za telesne bolečine, ki jih je tožnik utrpel, zlasti tudi upoštevajoč sodno prakso v drugih podobnih primerih. Enako tudi velja za odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ni ugotovljeno, da bi tožnik bil bistveno prikrajšan pri kateri od svojih aktivnosti, zato njegovo zavzemanje za višjo odškodnino iz te podlage ni utemeljeno.

Po določbi 1. odstavka 400. člena ZPP je dovoljena revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom, s katerim se sodišče izreče za stvarno nepristojno, postopek ni pravnomočno končan, ker se nadaljuje pred sodiščem, kateremu se zadeva odstopi. Revizijsko sodišče je zato revizijo zoper izpodbijani sklep kot nedovoljeno zavrglo, upoštevajoč pri tem 399., 389. in 392. člen ZPP.

Revizija tožene ... je utemeljena glede obresti za priznano odškodnino tožniku, v ostalem pa ni utemeljena.

Pravilno je stališče revidenta, da zamudne obresti od denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od dneva izdaje sodne odločbe sodišča prve stopnje, s katero je bila odškodnina odmerjena. Sodišče odškodnino odmeri ob upoštevanju stanja na dan odločanja. Odgovorna oseba tako za celoten obseg škode in višino odškodnine zve šele z odločitvijo sodišča, zato je šele od tega dne dalje v zamudi za plačilo odškodnine. Revizijsko sodišče je zato v tem delu ugodilo reviziji in odločbi sodišča druge in prve stopnje ustrezno spremenilo.

Ni pa utemeljena revizija Zavarovalnice, kolikor uveljavlja izključno oz. večji delež odgovornosti tožnika, in to zaradi že navedenih razlogov pri reviziji tožnika. Odgovorna tožena stranka namreč ni vestno nadzorovala, ali se delavci pri opravljanju dela ravnajo po navodilih, ki naj zagotavljajo varno opravljanje dela.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo, da bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na kar pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), niti, da bi bilo še kako drugače nepravilno uporabljeno materialno pravo, razen glede teka zamudnih obresti.

Glede na obrazloženo je revizijsko sodišče odločilo, kot v izreku te sodbe in sklepa.

Določbe zakona o pravdnem postopku je revizijsko sodišče smiselno uporabilo kot določbe predpisa Republike Slovenije, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).