Jedro

V obravnavanem primeru glavna obveznost izvira iz gospodarske (kreditne) pogodbe. Poroštvena obveznost deli usodo gospodarske pogodbe ne glede na to, ali je porok fizična oseba ali gospodarski subjekt. Zakon za poroštva h gospodarskim pogodbam določa domnevo solidarnosti (četrti odstavek 1019. člena OZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tudi v obravnavanem primeru toženec zavezal kot porok in plačnik – k solidarnemu poroštvu (tretji odstavek 1019. člena OZ). Pri presoji zastaralnih rokov za glavnega dolžnika in poroka je treba zato upoštevati triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ).

Po tretjem odstavku 1034. člena OZ pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika. Tudi to je bila v obravnavanem primeru nesporno. Ugotovljeno je s pravočasno priglasitvijo terjatve v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom (365. člen OZ).

Ugovor zastaranja je pravilno zavrnjen. Predlog za izvršbo je bil vložen pred potekom triletnega roka po končanju stečajnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v višini 1.635,80 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77786/2014 z dne 10. 6. 2014 v celoti v veljavi za 93.237,07 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 6. 2014 in za izvršilne stroške v znesku 189,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 7. 2014 naprej (točka I. izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožeče stranke v višini 4.739,53 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP(1). Predlaga spremembo z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in povračilom pritožbenih stroškov. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Pravilna je ugotovitev o pretrganju zastaranja zoper glavnega dolžnika. Napačno je ugotovljen vpliv slednjega nasproti toženi stranki. Morebitno pretrganje zastaranja nasproti glavnemu dolžniku teče naprej za druge solidarne dolžnike. Upošteva se 403. člen OZ(2). Morebitno pretrganje zastaranja nasproti glavnemu dolžniku teče naprej za druge solidarne dolžnike. Lahko se konča, do tega je prišlo v obravnavani zadevi. V točki 12 sodbe je sodišče napačno identificiralo pravno podlago, ko je za toženo stranko upoštevalo 5-letni zastaralni rok. Gre za gospodarsko pogodbo. Enotno listino so podpisale vse stranke. Osnovni posel je kreditna pogodba. Solidarno poroštvo je akcesorni posel k pravnemu poslu, ki je gospodarska pogodba. Zakonsko določena domneva solidarnega poroštva velja ne glede na to, ali je porok fizična oseba ali gospodarski subjekt (četrti odstavek 1019. člena OZ). Pravilna je ugotovitev, da je zastaranje lahko pričelo teči 29. 6. 2010, napačna, da bi se izteklo 29. 6. 2015. Triletni rok od 29. 6. 2010 je potekel 29. 6. 2013. Predlog za izvršbo je bil vložen 9. 6. 2014, prepozno. Pretrganje zastaranja po 364. členu OZ ne more nastopiti, ker je terjatev že zastarala. Zaradi napačne odločitve o glavni stvari je napačno odločeno o stroških.

3. Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno stroškovno zavrnitev, potrditev sodbe sodišča prve stopnje ter plačilo pritožbenih stroškov z zamudnimi obrestmi. Opozarja na tretji odstavek 1034. člena OZ in na stečajni postopek glavnega dolžnika. V njem je tožeča stranka pravočasno prijavila terjatev na podlagi kreditne pogodbe, ki ji je bila priznana kot pogojna terjatev pod razveznim pogojem zaradi zavarovanja kredita s poroštvom tožene stranke ter ločitveno pravico na nepremičnini. Na tej podlagi je dne 6. 6. 2014 prejela poplačilo v znesku 65.431,64 EUR in nato s prvo vlogo v pravdi zahtevek zoper poroka utesnila. Ugotovljeno pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika učinkuje tudi zoper poroka. Dodaja, da je stečajni postopek zoper glavnega dolžnika St 854/2010 še vedno v teku. Po četrtem odstavku 369. člena OZ zastaranje, pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek. Zastaranje terjatve zoper toženca ni moglo nastopiti.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo: - da so tožnica kot kreditodajalka, družba A., d.o.o. kot kreditojemalka ter tožena stranka kot porok sklenili Kreditno pogodbo in Sporazum o zavarovanju denarne terjatve z dne 29. 10. 2009, na podlagi katerega se je tožena stranka zavezala kot porok in plačnik (solidarno poroštvo) tožnici kot upnici izpolniti veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če po kreditni pogodbi ta tega ne bo storil; - da je bilo s Kreditno pogodbo v 8. členu dogovorjeno, da ima tožeča stranka pravico odpovedati pogodbo v primeru stečaja nad glavnim dolžnikom ali v primeru, da glavni dolžnik zamuja s plačilom katerekoli obveznosti kljub opominu za več kot 30 dni; - da je tožeča stranka 27. 9. 2010 odpovedala pogodbo zaradi stečaja glavnega dolžnika (oklic z dne 28. 6. 2010), s čimer so zapadle v plačilo vse obveznosti po Kreditni pogodbi; - da je bila tožena stranka o odpovedi kreditne pogodbe in stanju neplačanih obveznosti na dan 5. 10. 2012 obveščena 5. 10. 2012; - da je tožeča stranka znotraj zakonskega roka za prijavo terjatev v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom pravočasno prijavila terjatev po kreditni pogodbi; - da je bilo s tem pretrgano zastaranje najpozneje od 28. 9. 2010 (zadnji dan za prijavo terjatve v stečajnem postopku glavnega dolžnika); - da je tožeča stranka v stečajnem postopku v okviru delitve posebne stečajne mase glavnega dolžnika dne 6. 6. 2014 prejela plačilo v višini 65.431,64 EUR (za kar je bil v pravdi utesnjen tožbeni zahtevek zoper toženca in v tem delu postopek ustavljen – red. št. 15); - da je bil predlog za izvršbo zoper toženca vložen 9. 6. 2014. 6. Po takih dejanskih ugotovitvah, ki jih pritožba ne izpodbija, je zavrnilo toženčev ugovor zastaranja po ugotovitvi, da terjatev do glavnega dolžnika ni zastarala (v triletnem zastaralnem roku zaradi pretrganja zastaranja s pravočasno prijavo terjatve v stečajnem postopku), zoper toženo stranko pa, ker je bila tožba vložena znotraj 5-letnega roka za zastaranje poroštvene obveznosti.

7. Pritožbi je treba pritrditi, da je sodišče pri presoji zastaralnih rokov izhajalo iz napačnih materialnopravnih izhodišč, ker je menilo, da za poroka kot fizično osebo pride v poštev splošni petletni zastaralni rok (346. člen OZ). Porok se zaveže izpolniti tuj dolg (1012. člen OZ). Temeljna značilnost poroštva je akcesornost. Poroštvena obveznost v zvezi z nastankom in obstojem deli usodo glavne obveznosti. V obravnavanem primeru glavna obveznost izvira iz gospodarske (kreditne) pogodbe. Poroštvena obveznost deli usodo gospodarske pogodbe ne glede na to, ali je porok fizična oseba ali gospodarski subjekt(3). Zakon za poroštva h gospodarskim pogodbam določa domnevo solidarnosti (četrti odstavek 1019. člena OZ). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se je tudi v obravnavanem primeru toženec zavezal kot porok in plačnik – k solidarnemu poroštvu (tretji odstavek 1019. člena OZ). Pri presoji zastaralnih rokov za glavnega dolžnika in poroka je treba zato upoštevati triletni zastaralni rok za terjatve iz gospodarskih pogodb (prvi odstavek 349. člena OZ).

8. Zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z vprašanjem učinkovanja ugotovljenega pretrganja zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku. Glede na nesporna in ugotovljena dejstva o uvedbi in teku stečajnega postopka zoper glavnega dolžnika in o pravočasnosti prijave terjatve tožeče stranke v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom (ugotovitve v točkah 7, 8, 10 in 11), ki jih pritožba ne izpodbija, pa je ugovor zastaranja vseeno pravilno zavrnjen.

9. Pri solidarnem poroštvu zastara poroštvo takrat kot obveznost glavnega dolžnika (prvi in drugi odstavek 1034. člena OZ). Ugotovljeno pretrganje zastaranja je v obravnavanem primeru relevantno tudi za presojo zastaranja v odnosu do tožene stranke kot poroka. Učinke pretrganja zastaranja med glavnim dolžnikom in porokom ureja posebno določilo tretjega odstavka 1034. člena OZ. Določilo 403. člena OZ, ki ureja učinke pretrganja zastaranja v razmerju med več solidarnimi dolžniki, na katerega se sklicuje pritožba, ne pride v poštev. Po tretjem odstavku 1034. člena OZ pretrganje zastaranja terjatve nasproti glavnemu dolžniku, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, učinkuje nasproti poroku le, če je bilo zastaranje pretrgano zaradi kakšnega upnikovega dejanja pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, opravljenega, da se ugotovi, zavaruje ali izterja terjatev zoper glavnega dolžnika. Tudi to je bila v obravnavanem primeru nesporno. Ugotovljeno je s pravočasno priglasitvijo terjatve v stečajni postopek nad glavnim dolžnikom (365. člen OZ). Pritožbeno sklicevanje na 364. člen OZ (pretrganje zastaranja zaradi pripoznave dolga) je neutemeljeno.

10. Če je zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek (četrti odstavek 369. člena OZ). Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da stečajni postopek nad glavnim dolžnikom še ni končan. Tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka s strani glavnega dolžnika v okviru delitve posebne stečajne mase glavnega dolžnika šele 6. 6. 2014 prejela plačilo v višini 65.431,64 EUR (razlogi v točki 7 sodbe), kar pomeni, da je bil najmanj tedaj stečajni postopek še v teku. Ob dejstvu, da je bil predlog za izvršbo zoper toženo stranko vložen 9. 6. 2014, se izkaže, da je ugovor zastaranja pravilno zavrnjen. Predlog za izvršbo je bil vložen pred potekom triletnega roka po končanju stečajnega postopka. Nasprotno pritožbeno naziranje, ki prezre četrti odstavek 369. člena OZ, je neutemeljeno.

11. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Dejansko stanje o vseh pravnorelevantnih dejstvih je pravilno ugotovljeno. Sprejeta odločitev je pravno pravilna. Ker sodba tudi ni obremenjena z absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

12. O pritožbenih stroških je odločeno na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP. Pritožnica s pritožbo ni uspela. Zato sama ni upravičena do povračila svojih pritožbenih stroškov. Tožeči stranki, ki je argumentirano odgovorila na pritožbo, pa mora povrniti njene stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Obsegajo odvetniške stroške za odgovor na pritožbo, odmerjene po tarifni številki 3210 ZOdvT(4) od še sporne vrednosti 93.237,07 EUR – 1.340,80 EUR, ter pripadajoči DDV, kar skupaj znese 1.635,80 EUR. V primeru zamude bo dolgovala tudi zahtevane zamudne obresti (pravno mnenje občne seje VS RS – 13. 12. 2006, Pravno mnenje I/2006).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami.

Op. št. (3): Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 426/2008 z dne 8. 9. 2011. Op. št. (4): Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 67/2008 s spremembami.