Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Če je zavarovanec še vedno zmožen vsaj eno od aktivnosti, naštetih v 1. odst. 148. člena ZPIZ opravljati sam, gre za stanje po 2. odst. 148. člena ZPIZ in mu pripada dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, da se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih opravil. Zoper sodbo se pritožuje tožnik, smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter posledično napačne uporabe materialnega prava.
Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.
Pritožba ni utemeljena.
Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva, od katerih je odvisna odločitev v zadevi ter na podlagi pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot s pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče se z njimi v celoti strinja. V izogib ponavljanju jih ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa povdarja naslednje.
Prvostopenjsko sodišče je podrobno navedlo in pravilno uporabilo določbe 1. in 2. odst. 148. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS, št. 12/92- 54/98). V 1. odst. 148. člena so našteta stanja, ki so bistvenega pomena za presojo sposobnosti zavarovanca za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Če je zavarovanec še vedno zmožen vsaj eno od aktivnosti, naštetih v 1. odst. 148. člena zakona opravljati sam, gre za stanje po 2. odst. 148. člena zakona in s tem za upravičenost do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kar ima tožnik s strani toženca že priznano, ne pa za stanje iz 1. odst. 148. člena zakona. Za stanje po tej zakonski določbi gre samo v primeru, ko zavarovanec ne more zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju sam zadovoljevati vseh osnovnih življenjskih potreb, naštetih v 1. odst. 148. člena zakona. Da pa tožnik lahko še vedno nekatere od teh potreb opravlja sam, izhaja tako iz ugotovitev v zahtevku za DPP, ki ga je izpolnil dr. F.V. dne 19.6.1996 (tožnik se lahko z levo roko sam hrani, ob opornici se lahko sam kreta in sam opravlja veliko in malo potrebo), kot iz izvida osebnega pregleda tožnika, navedenega na 2. strani mnenja IK v Ljubljani z dne 12.9.1996. Pa tudi iz objektivnih ugotovitev v medicinski dokumentaciji, ki jo je obravnavala IK II dne 3.12.1996, izhaja, da pri tožniku še niso podana vsa stanja, določena v 1. odst. 148. člena zakona.
Tožnik tudi v pritožbi navaja, da se mu je zdravstveno stanje tako poslabšalo, da mu pri opravljanju vseh osnovnih življenjskih potreb pomaga žena. S tem v zvezi je že prvostopenjsko sodišče pravilno pojasnilo v zadnjem odstavku na strani 3 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče k temu dodaja še, da je sodišče pristojno presojati zadevo po stanju, podanem do zaključka postopka pri tožencu, konkretno do izdaje drugostopenjske odločbe z dne 18.3.1997. V nasprotnem primeru bi brez pravne podlage prevzelo pristojnosti, ki jih ima toženec.
Glede na pritožbeno stališče, da tožniku pripada dodatek za pomoč in postrežbo za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb že zato, ker je invalid I. kategorije invalidnosti, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje naslednje. Pri vprašanju kategorije invalidnosti ter pri vprašanju upravičenosti do dodatka za pomoč in postrežbo gre za dva različna, med seboj neodvisna pravna instituta. Za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je kot pogoj določeno, da zavarovanec ni zmožen opravljati nobenega organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom (3. odst. 27. člena v zvezi s 1. alineo 34. člena zakona). Zato iz uveljavljene I. kategorije invalidnosti samo po sebi ne izhaja, da tak zavarovanec ne bi mogel samostojno opravljati vseh ali večine osnovnih življenjskih potreb.