Jedro

181. čl. OZ določa enotno odškodnino zaradi kršitve dostojanstva, zato sodišče ni dolžno specificirati odškodnine za vsako posamezno obliko škode.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo dovolilo spremembo tožbe in umik tožbe za del glavnice v znesku 12.000,00 EUR vzelo na znanje ter postopek v tem delu ustavilo, nadalje pa je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2008 dalje do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo ter ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 1.005,61 EUR v roku 15 dni.

Proti navedeni sodbi in sicer zavrnilni del je tožeča stranka po svojem pooblaščencu pravočasno vložila pritožbo in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter smiselno predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške pravdnega postopka, podrejeno pa, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje in odločanje. Pritožba meni, da je sodišče nepravilno odločilo o tožbenem zahtevku in o stroških postopka. Pojasnjuje, da sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine ni v zadostni meri upoštevalo vseh odločilnih dejstev, ki vplivajo na odmero pravične odškodnine, vsled česar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Prav tako ni upoštevalo temeljnih načel za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo in sicer individualizacijo odškodnine in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Oprlo se je le na izvedenska mnenja, ni pa upoštevalo navedb tožeče stranke niti je ni neposredno zaslišalo. Tožena stranka je prizadela njeno dostojanstvo, sodišče pa nima prav, ko minimalizira njene občutke s tem, da argumentira odškodnino z dejstvom, da je bila tožeča stranka ob škodnem dogodku pod močnim vplivom alkohola, da je kadila travo in da je tožena stranka z nadlegovanjem prenehala takoj, ko se je tožeča stranka zbudila. V kolikor bi bilo tako enostavno, se tožeča stranka dogodka morda ne bi spomnila, kaj šele, da bi to vplivalo na njeno duševno stanje in na dejstvo, da se dokončno odtujila od družine. Pritožnica se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je dogodek vplival na njeno duševno stanje le v deležu 10 % in da je le v manjši meri povečal občutek zlorabljenosti in izkoriščenosti, glede na to, da je bila tožeča stranka s strani tožene stranke že predhodno zlorabljena, pa se je vseeno vrnila domov in težila k odnosu z družino. Dejstvo, da jo je tožena stranka ponovno spolno zlorabila, je močno vplivalo nanjo. Prisojena odškodnina v višini 2.000,00 EUR se ne umešča med primerljive odškodninske zadeve in ne sledi sodni praksi. Znesek nikakor ni sorazmeren s škodo, ki je nastal tožeči stranki z obravnavanim dogodkom. Pri tem še navaja, da prvostopenjsko sodišče ni podalo razlogov o odločitvi glede višine posameznih delov tožbenega zahtevka, prav tako pa je napačno odločilo glede stroškov postopka, saj ni upoštevalo, da je tožeča stranka po temelju uspela v celoti.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki odgovora na pritožbo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ob preizkusu sodbe v okviru pritožbenih navedb ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka ni podan. Le-tega pritožnica tudi ni konkretizirala, vendar tudi v okviru uradnega preizkusa pritožbeno sodišče tovrstnih kršitev ne najde. Prav tako nista podana druga dva pritožbena razloga, saj je sodišče prve stopnje za odločitev v tem primeru pravilno in popolno ugotovilo vsa potrebna dejstva in v sodbi jasno navedlo vse potrebne razloge, ki omogočajo preizkus pravilnosti sprejete odločitve. Sodišče se je v obrazložitvi svoje odločitve namreč dolžno opredeliti le do tistih trditev in dokazov strank, ki se nanašajo na odločilna dejstva, do ostalih pa se ni dolžno izjavljati. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo tudi v konkretnem primeru. V sodbi navedeni razlogi so jasni in pregledni ter omogočajo preizkus izpodbijane sodbe ter hkrati potrjujejo njeno pravilnost. V izogib ponavljanju se na zadevne prvostopne razloge sklicuje tudi pritožbeno sodišče ter jih povzema kot svoje.

Glede na pritožbene trditve pa je dodati, da pritožba nima prav, ko pravi, da sodišče ni upoštevalo temeljnih načel individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine, ter da se je oprlo zgolj na izvedeniška mnenja in ni upoštevalo tožničinih navedb ter je tudi ni neposredno zaslišalo. Prvostopenjsko sodišče je tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno opravilo ožjo (glede na konkretne okoliščine primera) in širšo individualizacijo (v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse) ter pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine in jo presodilo glede na konkretne okoliščine škodnega dogodka in pomena prizadete dobrine tožeče stranke, upoštevalo pa je tudi življenjske situacije, v katerih se je znašla tožeča stranka. Ni mogoče slediti pritožbi, da se je prvostopenjsko sodišče oprlo zgolj na izvedeniška mnenja ter prezrlo navedbe tožnice, ne da bi jo neposredno zaslišalo. Sodišče prve stopnje je vzelo v obzir celotno življenje tožeče stranke, pri tem pa upoštevalo dokazne predloge, ki jih je predlagala ravno tožeča stranka ter vpogledalo v celoten spis Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. K 56/2003, predvsem pa pisma tožnice socialnemu delavcu B., zapisnike o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom in na glavni obravnavi, izvedeniška mnenja ter ostale listine v spisu. Prvostopenjsko sodišče je v konkretni zadevi tudi angažiralo izvedenko psihiatrične stroke prof. dr. M. T., ki je tožnico pregledala in tako podala svoje mnenje in dopolnitev k mnenju, poleg tega pa je sodišče v soglasju s strankami prebralo izpovedbo tožnice in predlaganih prič, ki so bile zaslišane v kazenskem postopku. Sodišče prve stopnje je upoštevalo dokazne predloge, ki so pripomogli k razjasnitvi dejanskega stanja, vsekakor pa je tudi upoštevalo trditve tožeče stranke o povzročeni nepremoženjski škodi, zato so pritožbeni razlogi v smeri neizvedenih dokazov neutemeljeni. Pritožbeno sodišče se tudi ne strinja s pritožbenimi navedbami, da prvostopenjsko sodišče minimalizira občutke tožeče stranke s tem, da argumentira odškodnino z dejstvom, da je bila tožeča stranka ob škodnem dogodku pod močnim vplivom alkohola, da je kadila travo in da je tožena stranka z nadlegovanjem prenehala takoj, ko se je tožeča stranka zbudila, čeprav gre vsekakor za dejstva, ki jih je bilo potrebno upoštevati. Pritožnica tudi navaja, da je bila s strani toženca predhodno že zlorabljena, s tem, ko jo je toženec ponovno zlorabil, pa je to imelo močan vpliv nanjo. Navedeno dejstvo pravnomočno ni dokazano, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno upoštevalo zgolj konkretni škodni dogodek, na podlagi katerega je bil toženec pravnomočno obsojen, in tako ni mogoče slediti trditvi o ponovni zlorabljenosti. Tožeča stranka je glede na ugotovitve sodne izvedenke oseba z značilnimi znaki čustvene neuravnovešene osebnostne motnje, vendar pa škodni dogodek ni imel vpliva na njeno odvisnost od psihoaktivnih snovi in nadaljnjega ravnanja predvsem v smeri storitve novih kaznivih dejanj in tudi ne na vso bodoče dogajanje okrog nje, razen v odnosu do družine. Zato je po oceni pritožbenega sodišča ocena sodišča prve stopnje, da je obravnavani dogodek vplival na duševno stanje tožnice v deležu 10 % utemeljen, predvsem pa ima podlago v ugotovitvah sodne izvedenke. Pritožba tudi meni, da je glede na sodno prakso dosojeni znesek odškodnine minimalen in primeroma navaja sodne odločitve višjih zneskov odškodnine, vendar pa pritožbeno sodišče opozarja, da ne gre za primerljive zadeve in jih ni mogoče primerjati s konkretno zadevo ter konkretnim škodnim dogodkom že s stališča temeljnih načel odmere odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Pritožbi tudi ni mogoče slediti, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh postavk tožbenega zahtevka. Prvostopenjsko sodišče je pri določitvi odškodnine upoštevalo 181. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa enotno odškodnino zaradi kršitve dostojanstva, zato tudi ni bilo dolžno specificirati odškodnine za vsako posamezno obliko škodo, kot to zmotno meni pritožba. Zakonodajalec je namreč v 181. členu OZ predvidel pravico do pravične denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin osebi, ki je bila s prevaro, s silo ali z zlorabo kakšnega razmerja podrejenosti ali odvisnosti zapeljana h kaznivemu spolnemu občevanju ali drugemu spolnemu dejanju, kot tudi oseba, proti kateri je bilo storjeno kakšno drugo kaznivo dejanje zoper dostojanstvo osebnosti ali moralo. Pri navedenih kršitvah je torej zakonodajalec predvidel odškodnino za duševno trpljenje in jo opredelil kot enotno obliko škode. Seveda pa pravica do denarne odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin na podlagi 181. člena OZ, ki izrecno omogoča zadoščenje v posebnih primerih, ne izključuje denarne odškodnine za druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod, kot npr. zaradi strahu ali duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Ker je tudi po mnenju pritožbenega sodišča obravnavani dogodek zgolj povečal občutek zlorabljenosti in izkoriščenosti, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zatrjevani strah, saj ga tožeča stranka ni trpela v takšni intenziteti in dolgotrajnosti, da bi utemeljeval odškodnino tudi iz tega naslova. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se druge oblike pravno priznanih nepremoženjskih škod iz člena 179 OZ pri tožnici niso pojavile v posebej izraziti obliki, ki bi opravičevale tovrstno odškodnino, zato je tudi zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v osebnostne pravice in zmanjšane življenjske aktivnosti skupaj z zahtevkom na podlagi člena 181 OZ pravilno štelo za enoten zahtevek in na podlagi citirane določbe priznalo enotno odškodnino.

Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo oz. odločilo o stroških pravdnega postopka, ker ni upoštevalo, da je po temelju uspela 100 %, saj ta v tej zadevi sploh ni bil sporen. Tako je sodišče prve stopnje kriterij uspeha pravilno presojalo glede na dosojeno višino vtoževane odškodnine, na podlagi česar je tudi pravilno ugotovilo delež njenega uspeha v celotnem postopku ter v skladu s tem načelom tudi odmerilo pravdne stroške.

Glede na navedeno in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, na katere v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je na osnovi člena 353 ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških temelji na določbi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s členom 154. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena.