Jedro

Poudarek sodišča prve stopnje, da terjatvi nista pobotljivi, ker nista vzajemni, ni pravilen. Vzajemnost terjatev namreč pomeni, da sta stranki med seboj upnika in dolžnika, četudi iz različnih pravnih razmerij. Sporen je pogoj istovrstnosti terjatev, saj so terjatve iz delovnega razmerja, kot predmetna iz naslova nadur, zavezane plačilu davkov in prispevkov, kar pa ne velja za v pobot uveljavljano terjatev. Delavec je upravičen do bruto prejemkov, vendar tako da mu delodajalec obračuna davke in prispevke in jih plača za socialna zavarovanja. Davčna obveznost in obveznost plačila prispevkov nastane s prejemom dohodka (5. odstavek 15. člena ZDoh-2, 44., 352. in 353. člen ZDoh-2), torej šele po pravnomočnosti sodbe. To pomeni, da ob izdaji sodbe ni jasna točna neto višina prejemka delavca niti točna višina davkov in prispevkov. Če bi prišlo do pobotanja tovrstnih terjatev iz delovnega razmerja z odškodninsko terjatvijo, bi to pomenilo pobotanje bruto zneska za nadurno delo (saj je znana le konkretna višina tega prejemka) in odškodnine (ki ni zavezana posebnim dajatvam), kar pa ni sprejemljivo. Na ta način bi se namreč znižala vsota bruto prejemka na račun davkov in prispevkov, kar bi lahko pomenilo prikrajšanje zavarovalnih skladov, ki ne bi dobili ustreznih prispevkov, kot tudi delavca, saj bi to lahko vplivalo na njegove pričakovane pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Glede na to, da sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo plačila po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje tako priznane terjatve tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) namreč veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (II Ips 77/2019).

Iz navedenih razlogov se sodišče prve stopnje pravilno ni spustilo v raziskovanje utemeljenosti v pobot ugovarjane terjatve, pač pa je pobotni ugovor zavrnilo že iz razloga, ker pobotanje s tožničino terjatvijo ne bi bilo možno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Toženka krije sama svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 373,32 EUR, v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dopustilo spremembo tožbe (I. točka izreka) in razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni iz naslova opravljenih nadur za čas od septembra 2014 do oktobra 2017 izdati pisni obračun za 7.827,05 EUR bruto, ki vsebuje tudi neto vrednost ter podatke o obračunu in plačilu davkov in prispevkov, ter tožnici plačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pri čemer je v izreku sodbe glede posameznega meseca navedelo število nadur, višino mesečnega bruto zneska in datum zamude za plačilo zakonskih zamudnih obresti, zavrnilo pa obrestne zahtevke za čas pred 2. 3. 2015 (II. točka izreka) ter celotne zahtevke iz naslova nadur za čas od maja 2013 do avgusta 2014 (III. točka izreka). Zavrnilo je pobotni ugovor toženke (IV. točka izreka) ter ji naložilo, da je dolžna tožnici plačati pravdne stroške v višini 1.562,56 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper II., IV, in V. točko izreka sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je imela tožnica 40-urni delavnik od ponedeljka do petka. Poslovalnica je imela odpiralni čas od ponedeljka do petka od 8.00 do 16.00 ure in ob sobotah od 8.00 do 12.00 ure. Odpiralni čas ni enako kot delovni čas. Ob sobotah je bil najem vozil cenejši, ni bilo potrebno, da bi bil kdo prisoten v poslovalnici, saj se je večina poslov opravila preko telefona, e-maila in interneta. A.A. je povedal, da sta on in nadrejeni iz Avstrije tožnici večkrat povedala, da ob sobotah nima delovne obveznosti. Toženka tožnici ni odredila in in dala nobenih navodil za delo preko polnega delovnega časa. Za obveznosti izven delovnega časa, kot je dostava, prevzem, transfer, pa je bila plačana. Če je bilo nadurno delo vendarle potrebno, so pomagali študenti. Toženka je podala neprerekane trditve, koliko je bilo transakcij (število vozil), koliko ur so opravili študenti, upokojenec. A.A. je povedal, da je za obdelavo enega vozila potrebna ena ura in 15 do 45 minut. Tožničini podatki o njeni prisotnosti niso verodostojni. Iz izpisa sistema pod B20 izhaja, da v urah, ki jih je označila kot presežne, ni opravila nobenega dela, z izjemo plačanega. Sodišče se je pri oceni, da je šlo za nadurno delo, napačno oprlo na izpovedi tožnice in njenih prič, glede katerih ni podlage v listinah v spisu, namesto na izpovedi A.A. in B.B.. Upoštevalo je prepozne navedbe tožnice. Upoštevalo je izpovedi, glede katerih ni bilo pravočasnih trditev. Napačno je zaključilo, da že samo dejstvo, da je tožnica s svojimi evidencami delovnega časa sproti seznanjala toženko, dokazuje njihovo resničnost. To, da je toženka tožnici plačevala previsok znesek stroškov za prehrano, ne dokazuje nadur. Dokazna ocena, da je tožnica opravljala nadurno delo, je napačna. Ni res, da se je na toženko prevalilo dokazno breme, da tožnica ni opravljala nadur. Sklicuje se na primer VIII Ips 191/2018. Tožnica se je sklicevala le na svojo evidenco ter na zaslišanje sebe in prič. Toženka ji je priznavala dodatek za dostavo izven delovnega časa in dodatek za pripravljenost na domu med vikendom in na dela prost dan. Delavec ne more biti upravičen do dvojnega plačila za isto delo. Ni res, da toženka ni substancirano prerekala višine zahtevka. V vlogi z dne 12. 6. 2019 je ugovarjala, da izračun višine zahtevka ni pravilen, saj ga je tožnica obrazložila le na primeru januarja 2015, glede ostalih mesecev pa je tožba nesklepčna. Tudi je že takrat navedla, da se dodatek za nadure obračuna samo od osnovne plače, ne tudi od dodatka za minulo delo. Prerekala je tudi tabelo ''dolgovani zneski iz naslova nadur 2013 - 2017''. Napačna je odločitev glede obrestnega zahtevka od razširitve tožbe 21. 12. 2018. Toženka je ugovarjala zastaranje za čas pred 21. 12. 2015, o katerem sodišče ni zavzelo stališča in je sodba v tem delu neobrazložena. Tožnica je od 1. 5. 2013 do 30. 11. 2017 prejela dodatek za dostavo izven delovnega časa v višini 11.966,00 EUR in dodatek za pripravljenost na domu v višini 2.355,00 EUR, skupaj 14.321,00 EUR. V vlogi z dne 12. 6. 2019 je te terjatve uveljavljala v pobot. Sodišče je zavrnilo pobotni ugovor, ki pa ga je toženka uveljavljala tudi iz naslova odškodnine. Sodišče je odločitev o pobotnem ugovoru obrazložilo le glede tega, ne tudi glede dodatkov. Ni res, da se bruto in neto terjatev ne bi mogli pobotati. Terjatvi obeh strank sta se glasili na denar, obe sta že zapadli, tako da so izpolnjeni pogoji iz 311. člena OZ. Sodišče bi ju s tričlenskim izrekom pobotalo do višine manjše terjatve, pri čemer bi se pobotala terjatev tožnice v neto znesku, za katerega ni treba, da je sedaj znan. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče zadevo iz neznanega razloga obravnavalo v Kranju, namesto v Ljubljani, kar je povzročilo stroške, ki naj jih povrne tisti, ki jih je povzročil. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je z dostavljanjem mesečnih evidenc delovnega časa uspela dokazati, da je dejansko opravljala nadurno delo, kar je potekalo ob vedenju toženke. Ta evidencam ni ugovarjala, nasprotno, uporabljala jih je kot podlago za pripravo obračunov plač. Toženka s plačevanjem dodatka za dostave izven delovnega časa in dodatka za pripravljenost na delo preko vikenda ni plačevala dela preko polnega delovnega časa. Ni šlo za dvojno plačilo istega dela.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi razlogi sodišča prve stopnje.

6. Toženka je imetnica franšize za dajanje vozil v najem (rent a car) mednarodne korporacije C.. Tožnica je bila zaposlena na delovnem mestu „Referent–C.“. V D. poslovalnici je bila edina zaposlena. Njene naloge so bile dajanje vozil v najem in sprejemanje vozil ter s tem povezane naloge, in sicer priprava vozil za najem in čiščenje, dostava in prevzem vozil, danih v najem, pridobivanje strank na področju poslovalnice, skrb za izgled in funkcionalnost poslovalnice po navodilih nadrejenih, izterjava dolžnikov, ostala dela po navodilih nadrejenih. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku iz naslova nadur ugodilo za čas od septembra 2014 do oktobra 2017 (ne pa tudi za predhodni čas od maja 2013 do avgusta 2015 – zaradi nedokazanosti, kar pa niti ni predmet pritožbenega preizkusa).

7. Toženka v pritožbi poudarja, da odpiralni čas poslovalnice ni enako kot delovni čas. Vendar pa za odgovor na vprašanje, ali je tožnica opravljala nadure ali ne, ni pomembna zgolj formalna ureditev tožničinega delovnega časa v pogodbi o zaposlitvi (40-urni delavnik od ponedeljka do petka), ampak tudi dejanska okoliščina, da je imela poslovalnica odpiralni čas tudi ob sobotah od 8.00 do 12.00. Ker je bila tožnica edina zaposlena (tudi iz pritožbe izhaja, da so zgolj izjemoma, po potrebi pomagali študenti in upokojenec), je utemeljeno sklepanje, da je ravno ona tudi ob sobotah opravljala delo. Pritožba tega ne more izpodbiti niti z navedbami, da ob sobotah ni bila potrebna prisotnost v poslovalnici, češ da se je večina poslov opravila preko telefona, elektronske pošte in interneta.

8. V sodni praksi je izoblikovano stališče, da za plačilo dejansko opravljenih (nad)ur ni odločilno, ali delodajalec delavcu nadurno delo posebej odredi, je pa relevantno, če mu je bilo znano, da delovni proces poteka na podlagi opravljenih nadur oziroma, da temu ni nasprotoval. Toženka tako neuspešno vztraja, da tožnici ni odredila nadur in ji ni dala navodil za delo preko polnega delovnega časa. Tožnica je z listinami (evidence prisotnosti), ki jih je predložila sodišču (B 20), pred tem pa jih je redno ob koncu meseca oddajala toženki, dokazala, da je bila toženka z njenim nadurnim delom med tednom in čez vikend seznanjena. Nenazadnje so ravno te listine predstavljale osnovo za obračun tožničine plače, in četudi toženka vsem postavkam iz teh listin ni sledila, vendarle ni možno sklepanje, da je tožnica nadurno delo opravljala mimo vednosti toženke ali kljub njenemu nasprotovanju, kot skuša prikazati pritožba ob sklicevanju na izpoved priče A.A., da sta on in nadrejeni iz Avstrije tožnici večkrat povedala, da ob sobotah nima delovne obveznosti. Kot že rečeno, ne glede na to, da za tožnico v pogodbi o zaposlitvi ni bilo predvideno sobotno delo in ne glede na prepričanje toženke, da je bila tožnica za obveznosti izven delovnega časa, kot so dostava, prevzem, transfer, plačana, to ne izključuje možnosti plačila za tožničino delo preko polnega delovnega časa.

9. Pritožba neutemeljeno izpodbija dokazno oceno o obsegu nadurnega dela, glede katerega se je sodišče oprlo zlasti na omenjene listine ter na izpoved tožnice in prič (E.E., F.F., G.G.). Pavšalno navaja, da naj bi sodišče upoštevalo prepozne navedbe ter izpovedi, glede katerih ni bilo pravočasnih trditev. Sodišče se pri ugotavljanju nadur ni oprlo le na dejstvo, da je je toženka tožnici plačevala previsok znesek stroškov za prehrano, kot prikazuje pritožba. To je zgolj eno izmed dejstev v dokaznih zaključkih sodišča prve stopnje, ki so tožnici v korist. Sodišče je pravilno uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu. Pritožba se sklicuje na primer VIII Ips 191/2018 - da mora delavec navesti dejstva in predlagati dokaze za delo preko polnega delovnega časa. Ne drži pritožbeni očitek, da sodišče tega ni upoštevalo. Tudi stališče sodišča, da se je na toženko prevalilo dokazno breme, da tožnica ni opravljala nadur, ni napačno. Kot že nakazano, se pritožbeno sodišče strinja, da toženka pri tem ni bila uspešna.

10. Kot prav tako že omenjeno, se je toženka skušala svoje obveznosti iz naslova plačila nadur razbremeniti s sklicevanjem na to, da je tožnici priznavala dodatek za dostavo izven delovnega časa in dodatek za pripravljenost na domu med vikendom in na dela prost dan, za kar je imela podlago v svojem pravilniku. Sodišče je pravilno presodilo, da tožnici s plačilom teh dodatkov niso bile plačane tudi vtoževane nadure.

11. Izhajalo je iz določil tožničine pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2014, da je za opravljanje del in nalog upravičena do bruto plače in drugih dohodkov, kot je določeno v tej pogodbi. Po pogodbi je osnovna bruto plača znašala 1.000,00 EUR, dodatki pa so bili določeni v skladu z zakonom, relevantno kolektivno pogodbo oziroma splošnim aktom delodajalca. Iz prvega odstavka 6. člena Pravilnika o plačah in drugih nadomestilih toženke je razbralo, da so osebni prejemki delavca iz delovnega razmerja plača: osnovna plača, kot je določena s pogodbo o zaposlitvi, dodatki določeni v ZDR in v skladu s tem pravilnikom (dodatki za posebne pogoje dela in dodatek za delovno dobo), nadomestilo plače določeno z zakoni, povračilo stroškov v zvezi z delom in drugi osebni prejemki. Iz 7. člena istega pravilnika je razbralo, da delavcu pripadajo dodatki za delo v posebnih/za delavca manj ugodnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, med katerimi so: - za delo preko polnega delovnega časa 30 %, dodatek na dostavo izven delovnega časa, ki se izplača glede na obseg dostav na dan (1-3 dostave na dan = 20,00 EUR/dostavo, 4-5 dostave na dan = 18,00 EUR/dostavo, 6-10 dostave na dan = 16,00 EUR/dostavo, 11-20 dostav na dan = 14,00 EUR/dostavo, 21 in več dostav na dan = 12,00 EUR/dostavo) ter dodatek za vsak dan pripravljenosti na domu med vikendom ali na dela prost dan v višini 5,00 EUR. Sodišče je upoštevalo, da tožnica ure dostav in premikov, na podlagi katerih ji je bil izplačan dodatek za dostavo izven delovnega časa, ni zajela med vtoževanimi nadurami. Prav tako je pravilno presodilo, da tožničine nadure ne morejo biti ''pokrite'' z dodatki, ki tožnici pripadajo iz drugih naslovov. Dodalo je še razlago instituta pripravljenosti na delo, da se čas, ko delavec ne dela efektivno, ne šteje za delovni čas (sklicujoč se na 141. člen ZDR-1 ter 2. člen Direktive 2003/88/ES o določenih vidikih organizacije delovnega časa) ter zaključilo, da izvedena plačila iz naslova navedenih dveh dodatkov po pravilniku toženke ne pomenijo poplačila nadur. Pritožba neutemeljeno vztraja, da delavec ne more biti upravičen do dvojnega plačila za isto delo.

12. Sodišče torej plačil iz naslova navedenih dveh dodatkov pravilno ni upoštevalo v smislu izpolnitve tožbenega zahtevka. Pri tem res ni posebej navedlo, da je v tej zvezi neutemeljen tudi pobotni ugovor toženke (ki ga je sicer toženka bolj jasno uveljavljala še iz naslova odškodnine, sodišče pa je pobotni ugovor v celoti zavrnilo), kar pa še ne predstavlja postopkovne kršitve neobrazloženosti sodbe. Iz razlogov sodbe ne izhaja nobena podlaga za ugotovitev obstoja toženkine terjatve zoper tožnico zaradi plačila navedenih dveh dodatkov.

13. Sodišče prve stopnje je tožničinemu zahtevku za čas od septembra 2014 do oktobra 2017 ugodilo tako po temelju kot po višini. Četudi je glede slednjega navedlo, da toženka višine zahtevka ni substancirano prerekala, ter da je zato trditve o višini vtoževanih nadur štelo za priznane (214. člen ZPP), pa je v nadaljevanju sodbe odločitev po višini vseeno tudi obrazložilo. Sicer pa toženka ne uveljavlja npr. nezadostne obrazloženosti sodbe v tem delu, pač pa kršitev 214. člena ZPP, s pojasnilom, da je v vlogi z dne 12. 6. 2019 prerekala višino zahtevka, saj je ugovarjala nesklepčnost tožbe, ker je bil izračun višine obrazložen le na primeru januarja 2015, ter da je prerekala tabelo ''dolgovani zneski iz naslova nadur v letih 2013 - 2017''. To, da je bil izračun v tožbi in spremembi tožbe pojasnjen na primeru enega meseca, ne pomeni nesklepčnosti tožbe, pri čemer je bila tabela z dolgovanimi zneski iz naslova nadur za ostale mesece v letih 2013 - 2017 del tožbenih navedb. Nesklepčna tožba (ko iz tožbenih navedb ne izhaja utemeljenost zahtevka) ima za posledico zavrnitev zahtevka, kar pa v obravnavanem primeru ne pride v poštev. Bistvo toženkinega pravdanja je bilo v smeri, da tožnica sploh ni opravljala nadurnega dela, da torej terjatev že po temelju ni podana, česar sodišče ni ugotovilo. Ker je sledilo številu ur, kot jih je zatrjevala tožnica, je za odločitev po višini pravzaprav relevantna le še uporaba materialnega prava, ki jo je sodišče obrazložilo s sklicevanjem na tretji odstavek 127. člena ZDR-1 in sodno prakso (VIII Ips 72/2019). Iz tega judikata izhaja, da plačilo za nadurno delo pomeni plačilo, kakršno bi delavec v tistem obdobju prejel za delo, opravljeno v rednem delovnem času, pripada pa mu še dodatek za nadurno delo v višini 30 %, ki pa se odmerja zgolj od osnovne plače. Opozorilo toženke, ki je enako slednjemu stališču, ni pomembno, saj toženka, kot je razbrati iz njenega prikaza izračuna vrednosti nadur, 30 % dodatka niti ni zahtevala.

14. Sodišče prve stopnje je delno sledilo toženkinemu ugovoru zastaranja. Tožba je bila vložena 2. 3. 2018, spremenjena je bila z zvišanjem zahtevka 21. 12. 2018. Tožnica je zakonske zamudne obresti uveljavljala od 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Sodišče je upoštevaje triletni zastaralni rok (347. člen OZ) odločilo, da so obresti pred 2. 3. 2015 zastarale, za čas po 2. 3. 2015 pa je tožnici zakonske zamudne obresti priznalo. Glede te odločitve toženka opozarja, da je v zvezi z delno spremembo tožbe ugovarjala zastaranje za čas pred 21. 12. 2015. Četudi sodišče o tem delu ugovora res ni posebej razlogovalo, pa vendarle ni podana očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je možen preizkus odločitve o obrestnem zahtevku, ki pa je tudi pravilna, saj se zastaranje za kasnejše zvišanje zahtevka pretrga z vložitvijo osnovnega zahtevka (II Ips 221/2016).

15. Kot že omenjeno, je sodišče pobotni ugovor toženke zavrnilo. Toženka v pritožbi izraža nestrinjanje s stališčem sodišča, da vtoževana terjatev, ki se nanaša na nadure v bruto višini, ni pobotljiva s terjatvijo iz naslova odškodnine (zaradi škode, nastale v zvezi s tožničino nezakonito izposojo avta), ki jo je v pobot uveljavljala toženka. Poudarja, da sta se terjatvi obeh strank glasili na denar, ter da sta obe tudi že zapadli, zaradi česar naj bi bili izpolnjeni pogoji za pobot iz 311. člena OZ, kar pa ne drži. Po navedeni določbi lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli.

16. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je delavec upravičen do plače v bruto znesku, četudi mu je izplačan znesek plače, znižan za predpisane davke in prispevke (neto plača). Višina akontacije dohodnine in prispevkov je odvisna od tega, kdaj bo toženka izvršila sodbo, kar pomeni, da bo šele takrat znan tudi neto znesek tožničine terjatve. Ker višina tako dobljenega zneska ob izdaji sodbe še ni znana, sta terjatvi nepobotljivi. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da pobota bruto in neto terjatev v izreku po pravilu tričlenskega izreka, ki se opravi v primeru procesnega pobota, ne more opraviti, zato je pobotni ugovor zavrnilo.

17. Pritožbeno sodišče se z navedenim strinja, ob tem pa dodaja, da tožničina terjatev niti ni bila zgolj denarna, saj se je v osnovi glasila na izdajo pisnega obračuna po višini določenih mesečnih bruto zneskov, ki naj vsebuje tudi neto vrednost ter podatke o obračunu in plačilu davkov in prispevkov, ter šele nato na plačilo (po višini sicer nedoločenega) neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec.

18. Poudarek sodišča prve stopnje, da terjatvi nista pobotljivi, ker nista vzajemni, ni pravilen. Vzajemnost terjatev namreč pomeni, da sta stranki med seboj upnika in dolžnika, četudi iz različnih pravnih razmerij. Sporen je pogoj istovrstnosti terjatev, saj so terjatve iz delovnega razmerja, kot predmetna iz naslova nadur, zavezane plačilu davkov in prispevkov, kar pa ne velja za v pobot uveljavljano terjatev. Delavec je upravičen do bruto prejemkov, vendar tako da mu delodajalec obračuna davke in prispevke in jih plača za socialna zavarovanja. Davčna obveznost in obveznost plačila prispevkov nastane s prejemom dohodka (5. odstavek 15. člena ZDoh-2, 44., 352. in 353. člen ZDoh-2), torej šele po pravnomočnosti sodbe. To pomeni, da ob izdaji sodbe ni jasna točna neto višina prejemka delavca niti točna višina davkov in prispevkov. Če bi prišlo do pobotanja tovrstnih terjatev iz delovnega razmerja z odškodninsko terjatvijo, bi to pomenilo pobotanje bruto zneska za nadurno delo (saj je znana le konkretna višina tega prejemka) in odškodnine (ki ni zavezana posebnim dajatvam), kar pa ni sprejemljivo. Na ta način bi se namreč znižala vsota bruto prejemka na račun davkov in prispevkov, kar bi lahko pomenilo prikrajšanje zavarovalnih skladov, ki ne bi dobili ustreznih prispevkov, kot tudi delavca, saj bi to lahko vplivalo na njegove pričakovane pravice iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

19. Glede na to, da sodišče prve stopnje tožnici ni prisodilo plačila po višini določenega neto zneska, ker ta ob izdaji sodbe niti še ni znan, bi bilo upoštevanje tako priznane terjatve tudi v nasprotju s pravili pobotanja, ker se to zgodi za nazaj - od takrat ko so se stekli pogoji za pobotanje (312. člen OZ), ne za v prihodnje. Tudi pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) namreč veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (II Ips 77/2019).

20. Iz navedenih razlogov se sodišče prve stopnje pravilno ni spustilo v raziskovanje utemeljenosti v pobot ugovarjane terjatve, pač pa je pobotni ugovor zavrnilo že iz razloga, ker pobotanje s tožničino terjatvijo ne bi bilo možno.

21. Toženka zoper odločitev o stroških postopka opozarja, da je sodišče zadevo iz njej neznanega razloga obravnavalo na oddelku v Kranju, četudi je bila tožba vložena na sedežu sodišča v Ljubljani. Zaradi tega so nastali stroški, glede katerih predlaga, naj jih povrne tisti, ki jih je povzročil. Predodelitev spisov je temeljila na odredbi predsednice sodišča z dne 6. 5. 2019, ki se nahaja v spisu. Po prvem odstavku 151. člena ZPP so pravdni stroški izdatki, ki nastanejo med postopkom ali zaradi postopka. Med te izdatke sodijo tako stroški, ki se nanašajo na procesna dejanja strank, kot tudi stroški, ki strankam nastanejo zaradi postopanja sodišča. V ZPP ni podlage za odločitev, da naj sporne stroške krije sodišče samo. Ureditev separatnih stroškov velja le za stranke (156. člen ZPP), sicer pa zanje velja pravilo, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni stranki povrniti njene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroškov, ki jih izpostavlja pritožba, iz tega pravila ni možno izvzeti.

22. Glede na to, da niso podani s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje pritožbene stroške, tožnici pa je dolžna v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) povrniti stroške odgovora na pritožbo – 500 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 373,32 EUR (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).