Jedro

Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je tožnica z dnem uveljavitve ZSKZ na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico, saj sta nižji sodišči ugotovili, da so sporne nepremičnine v trenutku uveljavitve ZSKZ predstavljale kmetijska zemljišča in da toženka na njih takrat ni imela lastninske pravice, ampak je nepremičnine le uporabljala in z njimi upravljala v okviru družbene lastnine.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Toženka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka**

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lastnica nepremičnin s parc. št. 1255/0, 1261/0, 1262/0, 1263/0, 1252/0, 1260/0, vse k. o. .... (v nadaljevanju sporne nepremičnine) in odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti njene stroške pravdnega postopka v znesku 1.634,44 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče druge stopnje je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da toženka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

**Bistvene navedbe strank v revizijskem postopku**

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga toženka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da toženkini pritožbi ugodi in v celoti zavrne tožbeni zahtevek, tožnici pa naloži plačilo vseh stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Toženka navaja, da je sporne nepremičnine pridobila že leta 1960 na podlagi pravnomočne odločbe OLO ... z dne 22. 12. 1960 in so ji vsa ta zemljišča bila izročena v upravljanje predvsem zaradi izvajanja potrebnih ukrepov za ohranjanje biotske raznovrstnosti in krajinske pestrosti kot protivrednosti za izročena zemljišča. Toženka je zemljišča vzdrževala in ohranjala več kot 55 let ter je povečevala njihovo vrednost. Vanje je vložila svoje delo in finančna sredstva v višini, ki presega dejansko vrednost nepremičnin. Če jih vsa ta leta ne bi vzdrževala, bi se velik del kmetijskih zemljišč zarasel in ne bi bil več primeren za kmetijsko obdelavo. Na parc. št. 1254 je tudi zgradila strelišče za glinaste golobe, zato ta nepremičnina ne more biti predmet tožbe. Z odvzemom parcele 1255 pa bi ostala brez edino možnega dostopa do lastnih objektov. Dodaja, da je toženka kot lovska družina delovala po določbah Zakona o društvih (v nadaljevanju ZDru-1) in je kot taka lahko bila nosilka lastninske pravice, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-78/93. Lovske družine so imele dvojno naravo, in sicer kot družbene organizacije in kot civilne pravne osebe. Lovske družine so tako lahko pridobivale na sredstvih tudi lastninsko pravico v mejah in ob pogojih, ki jih je določal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), vendar do vknjižbe lastninske pravice na ime lovskih družin ni prišlo zaradi takratnega družbeno ekonomskega sistema v zemljiški knjigi. Vknjižila se je zgolj pravica uporabe. Lastninska pravica na ime toženke je bila v zemljiški knjigi zato vpisana na podlagi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL). Tudi po prvem odstavku 37. člena ZDru-1, ki je veljal od 4. 11. 1995 do 28. 6. 2006, se družbena lastnina, s katero razpolagajo društva na dan uveljavitve tega zakona, lastninsko preoblikuje v skladu s posebnimi zakoni. Ker pa poseben Zakon o divjadi in lovstu (Ur. l. RS, št. 16/2004 – v nadaljevanju ZDLov-1) lastninskega preoblikovanja ni uredil, je ključno vprašanje ustrezne normativne ureditve lastninskega preoblikovanja kmetijskih zemljišč in gozdov, na katerih je zaradi različne sodne prakse na dan uveljavitve Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (v nadaljevanju ZSKS) v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina s pravico uporabe v korist lovskih družin. Uveljavlja še kršitev pravice do mirnega uživanja premoženja po prvem odstavku 1. člena Protokola št. 1. k Evropski konvenciji o človekovih pravicah (v nadaljevanju Protokol EKČP) ter dodaja, da je določba 14. člena ZSKS v nasprotju z Ustavo RS (v nadaljevanju URS).

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)1 vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

**Ugotovljeno dejansko stanje**

5. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili (v skladu s tretjim odstavkom 370. člena ZPP je Vrhovno sodišče na te ugotovitve vezano), da so bile sporne nepremičnine v času uveljavitve ZSKZ (to je 11. 3. 1993) opredeljene kot kmetijska zemljišča in da so bile v družbeni lastnini. Med strankama niti ni bilo sporno, da so sporne nepremičnine v naravi kmetijska zemljišča in gozdovi ter da je bila od 20. 1. 1961 pri teh nepremičninah v zemljiški knjigi vknjižena družbena lastnina s pravico koriščenja tega zemljišča v korist toženke ter da je bila družbena lastnina vpisana vse do 22. 2. 2002, ko je bila na podlagi 3. člena ZLNDL v zemljiško knjigo vpisana lastninska pravica na toženko.

**Presoja utemeljenosti revizije**

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava je neutemeljen. Vrhovno sodišče pritrjuje stališču nižjih sodišč, da je tožnica z dnem uveljavitve ZSKZ na spornih nepremičninah pridobila lastninsko pravico, saj sta nižji sodišči ugotovili, da so sporne nepremičnine v trenutku uveljavitve ZSKZ predstavljale kmetijska zemljišča in da toženka na njih takrat ni imela lastninske pravice, ampak je nepremičnine le uporabljala in z njimi upravljala v okviru družbene lastnine. Po 14. členu ZSKS namreč postanejo kmetijska zemljišča, kmetije in gozdovi v družbeni lastnini, ki niso postali last Republike Slovenije oziroma občin po Zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. l. RS, št. 55/92) oziroma po Zakonu o zadrugah (Ur. l. RS, št. 13/92) ter kmetijska zemljišča in gozdovi, ki so jih temeljne organizacije kooperantov dobile v upravljanje in razpolaganje na neodplačen način, z dnem uveljavitve tega zakona (torej dne 11. 3. 1993) last Republike Slovenije oziroma občin in se po stanju ob uveljavitvi tega zakona prenesejo na sklad oziroma na občino. Z revizijskimi navedbami glede vprašanja ustrezne normativne ureditve lastninskega preoblikovanja kmetijskih zemljišč in gozdov, na katerih je bila v zemljiški knjigi vpisana družbena lastnina s pravico uporabe v korist lovskih družin, toženka zgolj ponavlja tožbene in pritožbene navedbe. Že sodišče prve stopnje je toženki izčrpno pojasnilo pravna vprašanja, povezana s pridobitvijo lastninskih upravičenj lovskih družin na kmetijskih zemljiščih in gozdovih v družbeni lastnini in z vprašanjem njihovega položaja v času uveljavitve ZSKZ (natančneje glej točke 10-12 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). S stališči sodišča prve stopnje, ki jih je pritožbeno sodišče potrdilo, se Vrhovno sodišče v celoti strinja in ugotavlja, da so v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, ki je v sodbi sodišča prve stopnje obsežno citirana. Tudi z revizijskimi navedbami o zgrajenem strelišču za golobe na parceli 1254, o parceli 1255 kot edini možni za dostop do toženkinih objektov, o nasprotju 14. člena ZSKZ z URS in o neskladnosti s Protokolom EKČP toženka zgolj ponavlja pritožbene (in tožbene) navedbe, glede katerih sta se že nižji sodišči pravilno natančno opredelili (natančneje glej točke 6 in 14 – 15 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje ter točke 10 – 12 obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča), zato dodatno pojasnilo Vrhovnega sodišča ni potrebno.

8. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je Vrhovno sodišče toženkino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (378. člena ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

9. Če sodišče zavrne pravno sredstvo, odloči tudi o stroških, ki so nastali med postopkom v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženka z revizijo ni uspela, do povrnitve revizijskih stroškov ni upravičena (prvi odstavek 154. člena ZPP).

1 O procesnih vprašanjih je Vrhovno sodišče odločilo na podlagi besedila zakona, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZPP-E. Postopek, ki se je začel pred začetkom uporabe te novele, se pred sodiščem druge stopnje in pred Vrhovnim sodiščem nadaljuje po določbah noveliranega zakona le, če je odločba, s katero se postopek pred sodiščem prve stopnje konča, izdana po začetku uporabe tega zakona (tretji odstavek 125. člena ZPP-E). Novela je bila uveljavljena 14. 9. 2017, sodišče prve stopnje pa je v konkretnem primeru sodbo izdalo pred tem.