Jedro

Ni nujno, da tožnik najprej dokazuje obstoj koristi za parkirišče s primerljivimi cenami parkirišč, da bi izvedenec lahko ocenil, kolikšna je korist. Tak način dokazovanja ni predpisan. Poleg tega je tožeča stranka na poziv sodišča podala pogodbo za poslovni prostor in bi lahko izvedenec to ocenil, tožena stranka pa tega ni napadala. Če se tožeča stranka odloči ponuditi dokaz z izvedencem in je to pripravljena plačati, ni utemeljeno sklicevanje na ekonomičnost postopka.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala plačilo 10.500,00 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb ZPP. Gre za sodbo presenečenja, saj je sodišče prve stopnje po prejemu druge pripravljalne vloge tožeče stranke, ki je skladno s pozivom sodišča podrobneje utemeljila višino svojega zahtevka, na naroku v skladu z materialnoprocesnim vodstvom ni raziskalo okoliščin, ali obstoji primerljivo parkirišče za tovorna vozila z vnaprej določeno tarifo. Tožeča stranka trdi, da ni takega primera, da bi držal za celo državo. Tožeča stranka je odkrila parkirišče v lasti S. in Javnega podjetja Ljubljanska parkirišča in tržnice, d.o.o., ki ponujajo v okviru gospodarske javne službe parkirišča. Cenik teh parkirišč je zelo različen in zato tožeča stranka ni mogla predložiti „ustrezen cenik kakšnega parkiriščnika“. Te dokaze oziroma razlike v parkiranju od 90,00 EUR do 170,00 EUR prilaga pritožbi, saj teh dokazov brez svoje krivde ni mogla predložiti v dosedanjem postopku. Štela je, da je zadostila pozivu sodišča. Sama je pojasnila metodologijo, kako je prišla do izračuna. Sodišče sicer meni, da postavitev izvedenca ni potrebna, ker gre le za vprašanje uporabnine za mesečno parkiranje. Vendar je tožeča stranka, ki je lastnica veliko nepremičnin znotraj dveh industrijskih con nekdanje tovarne K., podala izračun o najemu m2 parkirišča po metodi 20 % od vrednosti najemnine za m2 poslovnega prostora. Želela je to pojasniti na naroku, vendar te priložnosti ni imela. Meni, da je ponudila vse potrebne podatke in da bi sodišče lahko sledilo dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca gradbene stroke.

3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka utemeljeno opozarja, da je v tožbi kot dokaz svojih navedb o višini najemnine oziroma koristi ponudila dokaz s postavitvijo izvedenca gradbene stroke (list. št. 4). Nato je prejela poziv sodišča, ki je v pisnem dopisu v skladu s prvim odstavkom 184.a člena ZPP tožečo stranko pozvalo, da konkretizira svoje navedbe o oddajanju v najem svoje nepremičnine. Sodišče je opozorilo, da interni cenik tožeče stranke nima pravnega pomena. Zato je pozvalo tožečo stranko, naj navede, kolikšna tarifa velja za parkiranje vozil na primerljivem parkirišču v kritičnem obdobju. Brez teh navedb je sodišče ocenilo, da predlagani dokaz z izvedencem gradbene stroke ni primeren dokaz. Nato je tožeča stranka podala svoj izračun koristi na podlagi oddajanja v najem poslovnega prostora v K., in pojasnila, kako je prišla do izračuna 20% cene na m2 kot ustrezne cene za najemnino. Kot dokaz je ponudila najemno pogodbo. Sodišče na naroku ni sprejelo dokaznega sklepa, saj je vse dokazne predloge zavrnilo (list. št. 30). Brez izvajanja dokazov je ocenilo v izpodbijani sodb, da tožeča stranka ni dokazala koristi, ki jo mora nadomestiti imetniku tuje stvari, kdor neupravičeno izkorišča stvar zase po 198. členu OZ. Pri tem se je sklicevalo na odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 626/2008. Menilo je, da predložena najemna pogodba za poslovni prostor ne zadošča kot primerljiva stvar, ko gre za parkirišče. Meni, da je tožeča stranka le prilagodila svoje navedbe zahtevi sodišča in da to ni dovolj. Zlasti se je postavilo na stališče, da ne gre za primerne predlagane dokaze in da tožeča stranka ni zadostila dokaznemu bremenu in prvega odstavka 7. člena, 180. in 212. člena ZPP.

6. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da tožena stranka višine vtoževanega zneska ni grajala. Ni grajala v odgovoru na tožbo, ni grajala v drugi pripravljalni vlogi in tudi ne na naroku, katerega se je udeležila. To pomeni, da je sodišče prve stopnje ocenilo, da je dokazni predlog tožeče stranke glede pravnorelevantnega dejstva, to je najemnine, tako neprimerno in mimo razumne presoje, da pa ni upoštevno. Pri tem ni upoštevna tako ocena tožeče stranke 20 % od najemnine za poslovni prostor na tem kraju in v ustreznem času, kakor tudi ne izvedenec gradbene stroke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni pojasnjeno, zakaj izvedenec gradbene stroke, ki ocenjuje tudi vrednosti nepremičnin in z njimi povezanimi parkirišči, ne more podati želenega izvedeniškega mnenja o izračunu koristi. Ko je sodišče poslalo dopis tožeči stranki, ni pojasnilo, zakaj ta dokaz ne more biti relevanten. Ni nujno, da tožnik najprej dokazuje obstoj koristi za parkirišče s primerljivimi cenami parkirišč, da bi izvedenec lahko ocenil, kolikšna je korist. Tak način dokazovanja ni predpisan. Še zlasti bi to bilo možno, ko je tožeča stranka na poziv sodišča podala pogodbo za poslovni prostor in bi lahko izvedenec to ocenil. Ker tudi tožena stranka to ni napadala, ni jasno ob ugotovljenem s pisnim gradivom, zakaj tožeča stranka ni zadostila svojim bremenom iz 7. člena, 180. člena in 212. člena ZPP. Če se tožeča stranka odloči ponuditi dokaz z izvedencem in je to pripravljena plačati, ni utemeljeno sklicevanje na ekonomičnost postopka. O ekonomičnosti postopka pa bomo lahko govorili tedaj, ko sumimo neprerekana dejstva tožene stranke. Vendar se sodišče prve stopnje s tem ni ukvarjalo.

7. Pritožbeno sodišče meni, da so predloženi dokazi lahko takšni, da tožeča stranka dokazuje pravno relevantno dejstvo iz določbe 198. člena OZ; če bo izvajanje teh dokazov glede višine glede na neprerekanost sploh potrebno. Zato gre za relativno bistveno kršitev določb ZPP iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 7. členom in 212. členom ZPP, kar je narekovalo razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (354. člen ZPP).

8. Glede na dosedanja izvajanja so napotki odveč, saj mora sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze in o zadevi odločiti. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.