Jedro

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku I. točke izreka sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. V tej točki izreka je namreč uvodoma zapisano, da je tožena stranka tožniku od bruto zneskov razlik v plači dolžna odvesti davke in prispevke, v nadaljevanju pa so po alinejah za posamezne mesece navedeni neto zneski, ki naj se jih zmanjša za dohodnino. Davki in prispevki od plače oziroma razlike v plači se obračunajo in odvedejo od bruto zneska, po plačilu davkov (tj. dohodnine) in prispevkov pa se delavcu izplača ustrezni neto znesek. Zmotna in v neskladju z uvodnim delom prvega odstavka I. točke izreka izpodbijane sodbe je odločitev, da se neto zneske zmanjša za dohodnino.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno (v prvem odstavku I. točke izreka ter v III. in IV. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (v prvem odstavku II. točke izreka) potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od decembra 2010 do julija 2011 obračunati razlike v plačah, od bruto zneskov odvesti davke in prispevke, in sicer od neto zneskov, navedenih v izreku sodbe, zmanjšanih za dohodnino, in te izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek I. točke izreka sodbe). Kar je tožnik iz naslova razlike v plači zahteval več ali drugače, je zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka sodbe). Toženi stranki je tudi naložilo, da je dolžna tožniku iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom plačati 578,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek II. točke izreka sodbe). Kar je tožnik iz tega naslova zahteval več ali drugače, je zavrnilo (drugi odstavek II. točke izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 2.911,70 EUR stroškov postopka (III. točka izreka sodbe), znesek 983,66 EUR pa je iz naslova tožnikovih stroškov postopka dolžna plačati na transakcijski račun sodišča prve stopnje (IV. točka izreka sodbe).

2. Zoper ugodilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka v III. in IV. točki izreka sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi nasprotuje ugotovitvi sodišča, da je bil med strankama sklenjen dogovor o plačilu glede na število opravljenih ur. Sodišče se v zvezi s tem ni opredelilo do izpovedi računovodkinje A.A., da tožniku plače ni nikoli obračunavala na podlagi opravljenega števila ur. Izpostavlja, da je B.B. v individualnem delovnem sporu opr. št. Pd 39/2013, ki ga je vodil zoper njo kot delodajalca, zatrjeval, da je bil s toženo stranko dogovorjen za plačilo glede na število prevoženih kilometrov, v obravnavani zadevi pa je izpovedal, da je enako veljalo tudi za tožnika. To dokazuje, da je priča svojo izpoved priredila potrebam obravnavanega spora. Z namenom dokazovanja teh navedb je sodišču predlagala, naj vpogleda v spis opr. št. Pd 39/2013, pa tega ni storilo. Uveljavlja, da sodišče višine urne postavke ni ugotovilo. Ugotovitve izvedenke o različnih mesečnih urnih postavkah so v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da je bilo med strankama dogovorjeno plačilo glede na število opravljenih ur. Tožnikova trditvena podlaga glede višine urne postavke je pomanjkljiva, dejstvo, da tožnik ni izpovedal o tem, kakšna urna postavka naj bi bila med strankama dogovorjena, pa dokazuje, da posebnega dogovora o plačilu ni bilo. Sodišču očita, da je s tem, ko je tožnikovo izpoved ocenilo kot verodostojno, storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 7. člena ZPP. Uveljavlja, da je tožnik plačilo za vse opravljene nadure prejel v okviru osnovne plače, saj je mesečno prejemal med 2.000,00 in 2.900,00 EUR. Sodišče je izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče C.C. neutemeljeno ocenilo kot neverodostojni, dokazne ocene v zvezi s tem pa ni obrazložilo. Sodišču očita bistveni kršitvi določb pravdnega iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do njenih navedb, da je bil s pogodbo o zaposlitvi dogovorjen neenakomerno razporejen delovni čas. Sodišče bi moralo upoštevati izpoved izvedenca prometne stroke, da ni preverjal tehnične zmožnosti uporabe magneta na vozilu, ki ga je vozil tožnik in da je uporaba magneta mogoča le na starejših dajalnikih impulzov, ki so bili nameščeni pred 1. 10. 2012. Opozarja, da sodišče v novem sojenju ni upoštevalo navodila pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa opr. št. Pdp 469/2016, da mora število nadur ugotoviti za vsak mesec posebej. Glede prvega odstavka I. točke izreka sodbe uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ji je sodišče v tem delu naložilo plačilo neto zneskov, v razlogih sodbe pa zapisalo, da v izreku navedeni zneski predstavljajo šele osnovo za dohodnino. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka. Tožnik je uspel s 70 %, zato je zmotna ugotovitev sodišča, da ni uspel le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka sodbe storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba. V preostalem izpodbijanem delu sodbe je glede vseh odločilnih dejstev pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo drugič. S sodbo opr. št. Pd 60/2013 z dne 3. 2. 2016 je tožbenemu zahtevku za izplačilo neplačanih nadur in za povračilo stroškov v zvezi z delom ugodilo. Pritožbeno sodišče je po vloženi pritožbi tožene stranke s sklepom opr. št. Pdp 469/2016 z dne 24. 11. 2016 to odločitev zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Izpodbijana sodba je namreč imela takšne pomanjkljivosti, da je ni bilo mogoče preizkusiti, saj ni imela razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so bili ti nejasni, razlogi sodbe pa so bili tudi sami s seboj v nasprotju.

7. Tožnik, ki je bil pri toženi stranki v obdobju od decembra 2010 do vključno julija 2011 zaposlen na delovnem mestu „voznik C in E kategorije“, v tem sporu vtožuje razliko v plači za neplačane nadure, plačilo dnevnic in povračilo tistih stroškov v zvezi z delom, ki jih je sam plačal oziroma založil, pa mu jih tožena stranka ni povrnila. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določbe od 126. do 130. člena v vtoževanem obdobju veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nasl.), ki se nanašajo na plačilo za delo, dodatke in povračilo stroškov v zvezi z delom.

8. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje v prvem odstavku I. točke izreka sodbe storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izrek sodbe v tem delu nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi. V tej točki izreka je namreč uvodoma zapisano, da je tožena stranka tožniku od bruto zneskov razlik v plači dolžna odvesti davke in prispevke, v nadaljevanju pa so po alinejah za posamezne mesece navedeni neto zneski, ki naj se jih zmanjša za dohodnino. Davki in prispevki od plače oziroma razlike v plači se obračunajo in odvedejo od bruto zneska, po plačilu davkov (tj. dohodnine) in prispevkov pa se delavcu izplača ustrezni neto znesek. Zmotna in v neskladju z uvodnim delom prvega odstavka I. točke izreka izpodbijane sodbe je odločitev, da se neto zneske zmanjša za dohodnino, na kar pritožba utemeljeno opozarja.

9. Čeprav je pritožba delno utemeljena že zaradi ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, se pritožbeno sodišče zaradi hitrejše razrešitve spora v nadaljevanju opredeljuje tudi do nekaterih drugih pritožbenih navedb tožene stranke.

10. Pritožbeno sodišče kljub dejstvu, da se tožnik med zaslišanjem ni (več) spomnil, za kakšno urno postavko sta bila s toženo stranko dogovorjena, nima pomislekov o pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil med strankama (ustni) dogovor o plačilu glede na število opravljenih ur resnično sklenjen. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do izpovedi priče A.A., da tožnikove plače ni nikoli obračunavala na podlagi opravljenega števila ur. To je storilo v 8. točki obrazložitve sodbe, iz 9. in 10. točke obrazložitve pa je razvidno, da je povzeto izpoved računovodkinje tožene stranke predvsem ob upoštevanju izpovedi priče C.C. ocenilo kot verodostojno.

11. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je B.B. v individualnem delovnem sporu, ki se je pred sodiščem prve stopnje vodil pod opr. št. Pd 39/2013, zatrjeval, da je bil s toženo stranko dogovorjen za plačilo glede na število prevoženih kilometrov. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je v obravnavanem sporu izpovedal enako, tudi po presoji pritožbenega sodišča pa to ne vzbuja dvoma v pravilnost dejanske ugotovitve, da je bil tožnik s toženo stranko o plačilu dogovorjen glede na število opravljenih ur. Neutemeljeno je tudi pritožbeno izpostavljanje dejstva, da je B.B. zoper toženo stranko kot delodajalca vložil tožbo za izplačilo neplačanih nadur in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, češ da je priča zato neverodostojna. Zgolj na podlagi navedene okoliščine namreč ni mogoče zaključiti, da izpoved priče nima dokazne vrednosti. Sodišče si v okviru zaslišanj strank ustvari lasten vtis o njihovi verodostojnosti, za pravilnost in zakonitost sprejete odločitve pa je bistveno, da svoje prepričanje o tem ustrezno obrazloži, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo. Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke in priče C.C. v pretežnem delu ocenilo kot neverodostojni. Razloge za to je navedlo v 9. in 10. točki obrazložitve sodbe.

12. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da tožnik glede višine urne postavke ni podal zadostne trditvene podlage. Pritožbeno sodišče je namreč te (pritožbene) navedbe tožene stranke zavrnilo že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 469/2016 z ugotovitvijo, da je tožnik pred prvim narokom za glavno obravnavo na podlagi podatkov iz plačilne liste za vsak posamezni mesec izračunal urno postavko, upoštevajoč višino plače in število delovnih ur v posameznem mesecu.

13. Pritožba s sklicevanjem na izpoved izvedenca za prometno stroko ‒ tahografe D.D. neutemeljeno vztraja pri navedbah, da uporaba magneta na vozilu, ki ga je vozil tožnik, ni bila mogoča. Izvedenec je v izpovedi sicer dopustil možnost, da je tožnik za manipulacijo s tahografom uporabil kakšno drugo napravo in ne magnet, kar pa ne vpliva na pravilnost dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da je v korist tožene stranke prikrival oziroma prirejal resnični čas vožnje.

14. Zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP pritožbi delno ugodilo, prvi odstavek I. točke izreka sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Razveljavitev odločitve o stroških postopka v III. in IV. točki izreka sodbe je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju izrek glede odločitve o utemeljenosti tožbenega zahtevka za izplačilo razlike v plači oblikuje tako, da bo jasen in razumljiv. Pri tem naj upošteva stališča, ki jih je glede tožbenega zahtevka, da je delodajalec dolžan od bruto zneska prejemka obračunati in odvesti predpisane dajatve, v novejši sodni praksi zavzelo Vrhovno sodišče RS (prim. npr. sodbe opr. št. VIII Ips 226/2017 z dne 23. 1. 2018, VIII Ips 32/2018 z dne 10. 4. 2018, VIII Ips 230/2017 z dne 10. 4. 2018 in druge).

15. Tožena stranka v pritožbi nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, da je dolžna tožniku iz naslova povračila stroškov v zvezi z delom plačati znesek 578,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vendar v zvezi s tem ne navaja nobenih razlogov. Pritožbeno sodišče je zato v okviru preizkusa pritožbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP) preverilo le, ali je sodišče prve stopnje v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, in ugotovilo, da je odločitev v prvem odstavku II. točke izreka sodbe materialnopravno pravilna. Ker glede na navedeno v preostalem delu niso podani pritožbeni razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu (v prvem odstavku II. točke izreka) potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredeljevalo, saj za odločitev niso bistvenega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep o razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pritožba pošlje po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa zoper katerega se vlaga, izjavo da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.