Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča ima namreč obdolžencu očitano kaznivo dejanje, kot je opisano in izhaja iz izreka napadene sodbe vse njegove zakonite znake in sicer je v zadostni meri opisano napeljevanje, način storitve in tudi njegove posledice, zato je tudi kvalifikacija obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pravilna.

Izrek

I. Pritožbe zagovornikov obdolženih A. A. in B. B. se zavrnejo kot neutemeljene in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko 1 izreka obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z prvim odstavkom 37. člena in tretjim odstavkom 29. člena KZ-1 ter mu izreklo kazen dve leti in dva meseca zapora ter mu po prvem odstavku 59. člena KZ-1 pogojno obsodbo izrečeno s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru IV Kp 14938/2016 z dne 6. 9. 2019, s katero mu je bila za kaznivo dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 določena kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, preklicalo in mu ob upoštevanju kazni osem mesecev zapora in izrečeni kazni dve leti in dva meseca zapora iz napadene sodbe, po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolženemu A. A. v izrečeno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 20. 7. 2021 od 12.00 ure dalje; pod točko 2 izreka napadene sodbe obdolženega B. B. spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 ter mu za kaznivo dejanje na škodo C. C. določilo kazen tri leta zapora, za kaznivo dejanje na škodo D. D. pa določilo kazen dve leti zapora, na kar mu je po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izreklo enotno kazen štiri leta in deset mesecev zapora. Po prvem odstavku 56. člena KZ-1 je sodišče prve stopnje obdolžencu v izrečeno enotno zaporno kazen vštelo čas odvzema prostosti in pripora od 18. 7. 2021 od 5.25 ure dalje. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolžena oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa jima je plačilo vsakemu po polovico potrebnih izdatkov oškodovancev C. C. ter potrebnih izdatkov in nagrade njegovega pooblaščenca odvetnika E. E., obdolženec B. B. pa je v celoti dolžan plačati potrebne izdatke oškodovanke D. D. ter potrebne izdatke in nagrado njenega pooblaščenca, odvetnika F. F. O navedenih stroških bo sodišče prve stopnje odločilo s posebnim sklepom, ko bodo ti znani. Na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP je oškodovanca C. C. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v višini 26.500,00 EUR in D. D. v višini 100.000,00 EUR, napotilo na pravdo.

2. Zoper takšno sodbo so se pritožili: - zagovornica obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitev Ustave. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni in obdolženega A. A. oprosti obtožbe oziroma jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - zagovornik obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi oziroma, da spremeni odločbo o kazenski sankciji in obdolžencu izreče bistveno milejšo kazen; in

- zagovornik obdolženega B. B. zaradi odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da napadeno sodbo v tem delu razveljavi ter mu izreče milejšo zaporno kazen in sicer enotno kazen dvajset mesecev zapora.

3. Na zahtevo zagovornice obdolženega A. A. je pritožbeno sodišče opravilo v skladu s členom 378/IV ZKP javno pritožbeno sejo, na kateri so bili navzoči obdolženca preko video konference, saj ni bilo mogoče zaradi kadrovske stiske ZPKZ Dob opraviti prevoza obdolžencev na sodišče, zagovornika obdolženih, odvetnika G. G. in H. H. ter višji državni tožilec I. I., ni pa pristopil pravilno obveščen odvetnik J. J. 4. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

5. Zagovornica obdolženega A. A. v pritožbi navaja, da napadena sodba nima razlogov o načinu nastanka poškodb, zato ni mogoče pravilno vrednotiti obdolženčevega ravnanja, razen tega pa tudi v izreku sodbe te niso navedene, s čimer je bila obdolžencu kršena pravica do učinkovite obrambe iz člena 371/II ZKP.

6. Po oceni pritožbenega sodišča uveljavljana kršitev ni podana. Z zgoraj navedenim si zagovornica v bistvu prihaja v nasprotje, ko po eni strani trdi, da opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ni zadosti konkretiziran glede načina nastanka poškodb, s čimer meri na kršitev kazenskega zakona (nejasnost izreka), po drugi strani pa s tem, ko o navedenem pogreša razloge o nastanku poškodb v obrazložitvi napadene sodbe, meri na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče pa glede na navedeno ugotavlja, da ima opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja povsem zadostne razloge o načinu nastanka poškodb, ko se obdolžencu očita, da je z avtomobilom zapeljal proti oškodovancema ter s sprednjim delom avtomobila trčil vanju tako, da sta utrpela poškodbe, ki so precizirane in natančno pisane v izreku napadene sodbe. Zato so trditve pritožbe v tej smeri povsem neupoštevne. Sodišče prve stopnje pa je v napadeni sodbi glede nastanka poškodb pri obeh oškodovancih navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem kakšne poškodbe sta oškodovanca utrpela ter pravilno zaključilo, da so te posledica obdolženčevega zadetja z avtomobilom v njiju, kot to vse izhaja iz obrazložitve napadene sodbe. S temi razlogi v celoti soglaša pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje.

7. Zagovornica sicer trdi, da je zaradi pomanjkljivosti opisa dejanja glede načina nastanka poškodb v izreku napadene sodbe, bila kršena obdolženčeva pravica do obrambe, kar pa se glede na zgoraj obrazloženo, pokaže kot neutemeljeno.

8. Pritožba zagovornice najprej trdi, da obdolžencu očitani znaki kaznivega dejanja niso v zadostni meri konkretizirani, saj v izreku ni opisano napeljevanje. Zato meni, da je izrek nerazumljiv in nasprotuje sam sebi, razlogi napadene sodbe pa so v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki niso potrdili napeljevanja obdolženca k storitvi kaznivega dejanja. Po eni strani uveljavlja bistveno kršitve iz člena 371/I-11 ZKP, po drugi pa kršitev kazenskega zakona iz člena 372/2 ZKP.

9. Nobena od uveljavljanih kršitev ni podana. Opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja ima v izreku glede napeljevanja z navedbo "da je obdolženemu B. B. v romskem jeziku rekel, da naj povozi C. C.", ustrezne razloge, saj je napeljevanje v zadostni meri konkretizirano, zato o kršitvi kazenskega zakona ne more biti govora. Sicer pa zagovornica v nadaljevanju trdi, da izveden dokazni postopek ni potrdil, da je obdolženi A. A. napeljeval obdolženega B. B. k storitvi kaznivega dejanja, s čimer pa graja dejansko stanje obravnavane zadeve, kar velja tudi glede subjektivnega elementa kaznivega dejanja in sicer krivde obdolženca. Takšna kršitev pa ni mogoča. Kršitev kazenskega zakona namreč vselej predvideva, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, le kazenski zakonik je uporabilo napačno, ali pa ga sploh ni uporabilo, kar pa v obravnavani zadevi ni primer. Pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo, da bi bil izrek napadene sodbe sam s sabo v nasprotju, kot to neuspešno navaja zagovornica.

10. Ne more biti govora niti o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne in prepričljive razloge glede napeljevanja obdolženega, ti razlogi pa so po oceni pritožbenega sodišča v skladu z izvedenimi dokazi in dokazno oceno, ki jo je sodišče prve stopnje glede tega navedlo v razloge napadene sodbe. Okoliščina, da se zagovornica ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje glede napeljevanja obdolženca, ko skuša prepričati, da izveden dokazni postopek tega ni potrdil, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ampak gre za grajo dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni sprejelo dokazne ocene, ki bi bila v nasprotju z izvedenimi dokazi, v napadeni sodbi pa je tudi ustrezno obrazložilo katerim dokazom je sledilo in katerim ne. Razloge napadene sodbe je namreč potrebno gledati kot celoto in ta nikakor ne pritrjuje v pritožbi zagovornice uveljavljani bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, kot že navedeno.

11. Zagovornica uveljavlja nadaljnjo bistveno kršitev kazenskega zakona iz člena 371/I-11 ZKP, saj v napadeni sodbi pogreša razloge o ugotovitvah izvedenca dr. K. K. glede sposobnosti obdolženega B. B. za varno vožnjo, kakor tudi o tem, na podlagi česar sodišče prve stopnje zaključuje, da je obdolženi B. B. slišal, kaj mu je rekel brat A. A. ter, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila v izreku naveden očitek glede tega koga naj B. B. povozi.

12. Pritožbi zagovornice tudi v tem delu ni slediti, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi glede ugotovitev izvedenca dr. K. K., ki je bil v postopek pritegnjen, da bi ocenil glede na stopnjo alkohola obdolženčevo (B. B.) sposobnost za varno vožnjo. Res je, da je izvedenec ugotovil, da je bil obdolženi B. B. absolutno nesposoben za varno vožnjo, kar je sodišče prve stopnje akceptiralo, razloge za to pa navedlo v točki 38 napadene sodbe, s katerimi soglaša tudi pritožbeno sodišče. Glede prištevnosti obdolženega B. B., pa je v postopek bil pritegnjen drugi izvedenec in sicer psihiater mag. L. L., ki je pri ocenjevanju sposobnosti obdolženega B. B. razumeti pomen svojega dejanja in imeti v oblasti svoje ravnanje zaključil, da so bile njegove sposobnosti razumevanja dejanja delno, ne pa bistveno zmanjšane, enako pa je ugotovil tudi za njegove sposobnosti obvladovanja svojega ravnanja. Ker je sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da je podano izvedensko mnenje, ki ga sodišče prve stopnje podrobno povzema v točki 35 napadene sodbe, prepričljivo in strokovno argumentirano, mu je zato v celoti sledilo, razloge za to pa navedlo v točki 36 in 37 napadene sodbe. S temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje. Zato pritožba, ki v napadeni sodbi pogreša razloge o ugotovitvah izvedenca dr. K. K. in s tem uveljavlja kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, ni utemeljena. Prav tako pa ima napadena sodba povsem ustrezne razloge o tem na podlagi česar je sodišče prve stopnje zaključilo, da je obdolženi B. B. glede napeljevanja slišal obdolženega A. A., kaj mu je ta rekel, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, ki jih je potrebno gledati kot celoto in ti v tem delu nikakor niso izostali, kot to sicer poskuša prikazati pritožba, ki ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje v tej smeri, ko tudi trdi, da nobena od prič ni slišala izrečenih besed, s tem pa graja dejansko stanje. Prav tako zagovornica z navedbami, da nihče ni slišal besede "povozi ga", četudi jih je obdolženi izrekel, torej jih ni slišal niti obdolženi B. B., graja dejansko stanje in dokazno oceno sodišča prve stopnje v tej smeri. Res je sicer, da nobena od zaslišanih prič ni potrdila, da je obdolženi A. A. rekel obdolženemu B. B., da naj povozi C. C., kot to izhaja iz izreka napadene sodbe in na kar posebej opozarja zagovornica, vendar ne gre za kršitev iz člena 371/I-11 ZKP, saj pritožnica pri tem prezre, da je izveden dokazni postopek brez vsakega dvoma potrdil, da je obdolženi pri napeljevanju obdolženega B. B. nedvomno meril na oškodovanca C. C. S tem, ko je tožilstvo v izrek sodbe namesto "povozi ga", zapisalo naj povozi C. C., je zgolj preciziralo in konkretiziralo opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, s čimer mu je tudi zagotovilo učinkovito obrambo.

13. Zagovornica se sklicuje tudi na zavrnjene dokaze in sodišču prve stopnje očita, da jih je neutemeljeno zavrnilo. Vprašanje dovolitve ali je zavrnitve določenega dokaznega predloga je tudi stvar dokazne presoje sodišča in sodi v sfero dejanskega stanja. Za kršitev pravice do obrambe obdolženega iz člena 371/II ZKP bi šlo v primeru, da bi sodišče prve stopnje zavrnilo predlagane dokaze, takšne svoje odločitve pa v napadeni sodbi ne bi ustrezno obrazložilo, vendar to v obravnavani zadevi ni primer. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča predlagane dokazne predloge utemeljeno zavrnilo, kar je v napadeni sodbi v točki 5 in točki 23 ustrezno obrazložilo, zato ne more biti govora o kršitvi pravice do obrambe, prav tako pa ni ogrožena obdolženčeva pravica do pritožbe. Pravica obdolženca, da se v postopku izjavi mora namreč biti spoštovana v vseh fazah postopka, ta pravica pa po oceni pritožbenega sodišča obdolžencu ni bila kršena. Ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče o zavrnjenih dokazih in ga v napadeni sodbi tudi utemeljilo, saj je pravilno ocenilo, da že izvedeni dokazi dajejo dovolj podlage za zanesljivo odločitev, sprejeto v tej zadevi, kot je to sicer razbrati iz celotne obrazložitve napadene sodbe, torej je potrebno razloge za zavrnjene dokaze vsekakor povezovati z ostalimi razlogi, so pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni. Iz teh razlogov je namreč razvidno, katera odločilna dejstva v zvezi z obdolženemu očitanim kaznivim dejanjem je ugotovilo in na podlagi katerih dokazov jih je štelo za dokazana, kakor tudi, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov. Glede na navedeno zaključek sodišča prve stopnje, da predlagani dokazi, glede na že izvedene dokaze ne bi v ničemer prispevali k boljši razjasnitvi pravno relevantnih dejanskih okoliščin, odločilnih za presojo očitanega dejanja, temveč bi le po nepotrebnem zavlekli kazenski postopek. Z nadaljnjo navedbo, da bo takšna odločitev sodišča prve stopnje razvidna iz nadaljnje obrazložitve napadene sodbe, pa je sodišče prve stopnje v celoti zadostilo razlogom, ki so potrebni, ko sodišče prve stopnje zavrne predlagane dokaze.

14. Sicer je po Ustavi (člen 29) vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, v popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Navedenega ustavnega jamstva pa ni mogoče razlagati tako, da mora biti obdolžencu vedno omogočeno izvajanje dokazov, ki jih predlaga in za katere meni, da so mu v korist. Zato sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ampak le tiste, ki so pravno relevantni in pomembni za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerimi je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Takšen obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza pa mora obramba utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče prve stopnje pa je glede na zgoraj navedeno ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja in da ne gre za pravno relevantne dokaze, ki jih sicer zagovornica tudi ni utemeljila s potrebno stopnjo verjetnosti. Zato so vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni in ne more biti govora o uveljavljanih bistvenih kršitvah kazenskega postopka, niti kršitvah Ustave, na katere se v pritožbi sklicuje. Na podlagi navedenega ni mogoče zaključiti, da sodišče prve stopnje o zavrnjenih dokazih ni zavzelo ustreznega stališča. Glede na načelo proste presoje dokazov namreč sodišče samo odloča o tem katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost in sme zavrniti dokazni predlog obrambe, če je dejstvo, ki naj bi se z njim dokazovalo, že dokazano in se pokaže nadaljnje izvajanje dokazov kot nepotrebno, kot je to pravilno odločilo sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. Zato so vsi pomisleki pritožbe v tej smeri neutemeljeni.

15. V pritožbi zagovornica na večih mestih izpodbija napadeno sodbo zaradi kršitve kazenskega zakona in sicer navaja, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju ali je dejanje zaradi katerega se obdolženec preganja kaznivo dejanje, ker v opisu niso navedeni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja. Vendar pritožnica kljub takšnim zatrjevanjem in navedbam, da je bilo kršeno načelo zakonitosti in enakosti pred zakonom, zatrjevanih kršitev ni uspela utemeljiti. Po oceni pritožbenega sodišča ima namreč obdolžencu očitano kaznivo dejanje, kot je opisano in izhaja iz izreka napadene sodbe vse njegove zakonite znake in sicer je v zadostni meri opisano napeljevanje, način storitve in tudi njegove posledice, zato je tudi kvalifikacija obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pravilna. V opisu kaznivega dejanja v sodbenem izreku so tako konkretizirani kazensko pravni pojmi iz zakonskega opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja in vsebuje tudi vse tiste znake, ki jih pritožba neutemeljeno pogreša. Vse ostalo, kar glede izreka še navaja zagovornica v pritožbi, pa je stvar dejanske presoje, pri čemer je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve izvedenca mag. L. L. v opis obdolžencu očitanega kaznivega dejanja vneslo navedbe o njegovem subjektivnem znaku. Takšno stanje je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenca mag. L. L. in kot je že navedeno ni imelo nobenega razloga, da bi podvomilo v njegovo strokovnost. 16. Pritrditi pa tudi ni zagovornici, da napadena sodba nima razlogov o tem, da je bilo obdolženčevo dejanje posledica njegove ogroženosti in razburjenosti zaradi lastnega strahu glede groženj M. M. in je bilo storjeno pod vplivom alkohola, ter trdi, da je sodišče prve stopnje s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Pritožbeno sodišče zaključuje, da ima napadena sodba ustrezne in tehtne razloge o vseh odločilnih dejstvih, kot to nedvomno izhaja iz njene obrazložitve, tako o napeljevanju obdolženega A. A., kot tudi o kaznivem dejanju obdolženega B. B., ki je posledica napeljevanja obdolženega A. A. Stvar dejanske presoje pa je kako sodišče prve stopnje ocenjuje izvedene dokaze, s katerimi očitno pritožnica ne soglaša, ko išče razlog za storitev kaznivega dejanja drugje ter s tem v bistvu graja dejansko stanje. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev pokaže kot neutemeljena tudi v delu, ko zagovornica graja sodišče prve stopnje, ker ni verjelo pričam, ki so potrdile obdolženčev zagovor.

17. Zagovornica tudi navaja, da je sodišče prve stopnje izhajalo iz domneve krivde brez, da bi zato imelo tehtne dokaze, s čemer je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz člena 371/II ZKP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Ker svoje odločitve tudi ni ustrezno obrazložilo oziroma utemeljilo je s tem kršilo tudi Ustavo, zaradi česar obdolženi ni mogel podati utemeljene obrambe in pritožbe. Domneva nedolžnosti namreč pomeni, da nosi dokazno breme tožilec. Zaradi tega je sodišče prve stopnje tudi kršilo enako varstvo pravic, nepristranskega sojenja in pravnega jamstva, saj ni upoštevalo domnevo nedolžnosti, načelo neposrednosti in enakih orožij.

18. Nobena od navedenih kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana. Med glavne iskalce materialne resnice spada načelo proste presoje dokazov pri čemer je pravica sodišča, da presoja, ali je bilo podano kakšno dejstvo ali ne, in pri tem ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila in tudi z njimi ni omejeno glede vrednosti posameznih dokazov. Glede trditve pritožnice o kršitvi omenjenega načela, pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje dovolj natančno in konkretno navedlo, iz katerih razlogov je prišlo do prepričanja, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, s temi razlogi soglaša tudi pritožbeno sodišče, ko se je utemeljeno oprlo na izpovedbi oškodovancev in sicer C. C., ki je določno povedal, da je obdolženi A. A. rekel obdolženemu B. B. "povozi ga", na kar je B. B. sedel v avto ter zapeljal naprej, polkrožno obrnil in nato z vso silo zapeljal proti njemu, kar je podkrepil tudi z skico, ki jo je narisal na glavni obravnavi. Dodal je še, da je v trenutku, ko je obdolženi B. B. začel voziti proti njemu, oškodovanka D. D. pritekla do njega in ga skušala odriniti ter mu rekla "ne boj se, saj te ne bo povozil". V tistem pa ju je obdolženi B. B. že zadel. Takšno izpovedbo je potrdila tudi oškodovanka D. D., ki sicer ne pozna obdolžencev, slišala pa je, da je obdolženi A. A. rekel obdolženemu B. B., v romščini, ki jo razume "povozi ga", ter pri tem pokazal na C. C., obdolženi B. B. je sedel v avto, zato je sama skočila proti C. C. in mu celo rekla, da ga ne bo povozil, saj je mislila, da ne misli resno, nato pa je videla, da je obdolženi B. B. polkrožno obrnil, hip zatem pa je že bila na pokrovu motorja. Takšnima izpovedbama, ki sta v odločilnih delih skladni je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, na podlagi tega pa tudi pravilno zaključilo, da je obdolženi A. A. napeljal obdolženega B. B., da povozi oškodovanca C. C., katerega je poskušala zaščititi oškodovanka D. D., v posledici česar je obdolženi B. B. z avtomobilom zadel oba. Poškodbe so torej nastale pri oškodovancih kot posledica zadetja z avtomobilom, njihovo težo pa je ocenil izvedenec dr. N. N. Zato pritožba zagovornice, ki skuša prepričati, da ni jasen nastanek poškodb pri oškodovancih in da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni sledilo izpovedbam prič, ki so potrdile zagovor obdolženih, ni utemeljena. Zagovoroma obdolžencev, ki sta skušala prepričati, da dejanja nista storila in da sta bila žrtvi napada in sta iz kraja dejanja le skušala pobegniti, sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj je pravilno ugotovilo, da do povoženja obeh oškodovancev ni prišlo po nesreči ali zaradi krivde njiju samih. Razen izpovedb oškodovancev, oba obdolženca obremenjujejo tudi tekom postopka zaslišane priče in sicer O. O., ki je povedal, da je slišal, kako je obdolženi A. A. naročil obdolženemu B. B. naj gre v avto in ga povozi in sicer mu je to izrekel v romščini, kar je potrdil tudi M. M. v pogovoru z njim, pa tudi P. P., ki romski jezik razume. Navedeni izpovedbi pa se skladata tudi z izpovedbo R. R., ki sicer samih besed ni slišala se je pa po dogodku pogovarjala z bratrancem M. M., ki razume romsko in je slišal, da je starejši brat rekel mlajšemu, da naj se vsede v avto in jih povozi, nato pa sama videla, kako je prišlo do trčenja v oškodovanca in svetilko. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno ni prezrlo tudi dejstva, da je M. M. po dejanju obvestil mamo oškodovanke D. D. o tem, da je njeno hčerko obdolženi namenoma povozil. Glede na skladne in prepričljive izpovedbe prič, jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo, zato ni verjelo izpovedbi P. P., ki je neuspešno poskušal potrditi zagovora obdolžencev, kar je v napadeni sodbi tudi ustrezno obrazložilo. Da sodišče prve stopnje ni verjelo zagovorom obdolžencev, da sta iz kraja dejanja hotela le zbežati, ker sta se sama čutila ogrožena, zaradi dogajanja pred obravnavanim dejanjem, sodišče prve stopnje zaključuje na podlagi izpovedb že navedenih prič, ki so tudi skladno opisale situacijo vozil pred povoženjem, iz katere izhaja, da je obdolženi B. B. zapeljal proti oškodovancema in ne proti izhodu parkirišča, torej je zapeljal v nasprotni smeri izhoda, kar ovrže zagovor obdolžencev, da sta hotela zbežati, pri čemer sodišče prve stopnje pravilno ni spregledalo, da je v vozilu bil le obdolženi B. B., ne pa tudi obdolženi A. A., tudi zaradi tega sodišče njunim zagovorom, da sta hotela zbežati, ni sledilo. Smer vožnje obdolženega v času trčenja v oškodovanca izhaja tudi iz zapisnika o ogledu kraja dejanja s fotografijami na zgoščenki. Na podlagi vsega navedenega pa sodišče prve stopnje tudi po oceni pritožbenega sodišča pravilno zaključuje, da je inkriminirano dejanje obdolženi B. B. storil po navodilu svojega brata obdolženega A. A. Glede na navedeno sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedbam prič, ki so skušale potrditi zagovora obdolžencev, zato pritožba zagovornice, ki se ponovno sklicuje na te izpovedbe ne more biti uspešna. Prav tako navedbe zagovornice glede vinjenosti obdolženega A. A. ter sklicevanje na njegovo stanje, ki je razvidno iz CD-ja, ki prikazuje prihod obdolženega iz lokala S. in iz katerega je razvidno, da je bil močno vinjen, ne morejo biti uspešne. Sodišče prve stopnje je glede prištevnosti obeh obdolžencev v postopek pritegnilo izvedenca mag. L. L., ki je izvedenec psihiatrične stroke in ki je bil z odredbo sodišča pritegnjen v postopek zato, da ugotovi stanje obeh obdolžencev v času storitve kaznivega dejanja. Iz njegovih ugotovitev pa izhaja, da je bila pri obdolžencu A. A. zaradi alkoholne opitosti njegova zmožnost razumeti pomen svojega dejanja in zmožnost imeti v oblasti svoje ravnanje bistveno zmanjšana, glede B. B. pa ni ugotovil, bistveno zmanjšane prištevnosti, ampak je glede na njegovo stanje, zaužiti alkohol in mamila in ob upoštevanju ugotovitev dr. K. K., da je bil popolnoma nesposoben za varno vožnjo ter da je bila njegova sposobnost obvladovanja in razumevanja dejanja zaradi zaužitega alkohola okrnjena, vendar ne bistveno. Sodišče prve stopnje tudi ni našlo nobenega utemeljenega razloga, da ne bi sledilo določnim, prepričljivim in strokovnim ugotovitvam izvedenca mag. L. L. Zato so vsi pomisleki zagovornice v tej smeri neutemeljeni, saj je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navedlo tehtne razloge o tem zakaj je sledilo pričam, ki so obdolženca obremenile in ne tistim, ki so ju razbremenili, torej ne more biti govora o tem, da sodišče prve stopnje ni ocenilo dokazov, tudi tistih na katere posebej opozarja zagovornica, ko se sklicuje na razgovor med M. M. in Š. Š. s facebooka, s katero oceno sodišča prve stopnje ne soglaša. Pritožbeno sodišče še enkrat navaja, da je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo ocenilo vse izvedene dokaze, takšne ocene pa pritožnici s svojimi pritožbenimi navedbami ni uspelo omajati, saj zgolj podaja lastno oceno izvedenih dokazov, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Nobenega dvoma ni, da je vzrok za kaznivo dejanje predhoden prepir in pretep, v katerem sta bila udeležena tudi obdolžena, vendar to ni nobeno opravičilo za storitev kaznivega dejanja, niti za izključitev kazenske odgovornosti obdolženega. Trditve obdolženega, na katere opozarja pritožnica, da sta se z bratom zbala za svoje življenje in sta želela pobegniti iz parkirišča niso sprejemljive, saj so izvedeni dokazi pokazali, da je obdolženi B. B., sedel sam v vozilu ter je o tem, ko mu je A. A. rekel naj povozi oškodovanca, obrnil avto in zapeljal proti njemu, v tem trenutku pa je k njemu pristopila oškodovanka, tako da je zadel oba. V kolikor bi dejansko želel odpeljati in zbežati, bi k njemu v vozilo prisedel A. A. bi zapeljal proti izhodu. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. utemeljeno spoznalo za krivega očitanega kaznivega dejanja, pravilno je ugotovilo njegovo krivdo in sicer direktni naklep, kar vse je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo.

19. Iz vsega zgoraj obrazloženega v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje ni kršilo Ustave in enakega varstva pravic, sojenje pa tudi ni bilo pristransko, kot to skuša prepričati zagovornica in tudi ni bila kršena obdolženčeva pravica do pravnega jamstva in njegova domneva nedolžnosti, pa tudi ni kršilo načela neposrednosti in enakih orožij. Podlago za izrek obsodilne sodbe je sodišče prve stopnje imelo v izvedenih dokazih in nikakor ni izhajalo iz domneve krivde in obdolženca obsodilo brez dokazov, zato tudi ne more biti govora o kršitvi člena 371/II ZKP, kot to navaja zagovornica v pritožbi in so vsi nadaljnji pomisleki zagovornice, ki sicer taksativno našteva kršitve, ki se v obrazložitvi pritožbe med seboj prekrivajo, tako da pritožnica graja tudi dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje, zato je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tej smeri.

20. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje dejansko stanje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno. Zagovora obdolžencev in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno in prepričljivo obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter se v izogib ponavljanju nanje tudi v preostalem sklicuje, kakor tudi na zgoraj navedene razloge, na podlagi katerih pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Ker pritožba zagovornice niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni krivdni izrek, ji pritožbeno sodišče ni pritrdilo. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo predlagane dokaze, zato pritožba, ki se na te ponovno sklicuje ne more biti uspešna. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov dejansko stanje ni bilo ne zmotno, ne nepopolno ugotovljeno.

21. Zagovornik obdolženega A. A. v pritožbi navaja, da napadena sodba nima razlogov o izpovedbi priče T. T., ki je izpovedala, da je videla, da se na parkirišču pretepajo in sicer je bilo udeleženih nekje od šest do osem oseb, ter da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbo P. P., s čimer uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana, saj sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe povzema navedbe priče in v nadaljevanju tudi ocenjuje težo njene izpovedbe, kar pritožnik očitno prezre. Zato uveljavljana kršitev iz člena 371/I-11 ZKP ni podana.

22. Pritožnik se ne strinja z dokazno oceno, ki jo je v obravnavani zadevi sprejelo sodišče prve stopnje glede izpovedbe P. P., ter se sklicuje na izjavi, ki jo je navedena priča dala dvema različnima policistoma in sicer v napadeni sodbi tudi pogreša razloge o izpovedbi policista U. U., s čimer meri na bistveno kršitve določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP. Uveljavljana bistvena kršitev ni podana, saj polemiziranje pritožbe o tem kaj je izjavil P. P. policistom, ne more omajati zaključkov sodišča prve stopnje glede dokazne ocene priče P. P. Slednji je bil tako v preiskavi kot na glavni obravnavi natančno povprašan glede besed, ki jih je v predkazenskem postopku povedal policistu U. U., prav tako pa mu je bila predočena njegova druga izjava dana policistu in sicer ali je dejansko slišal besede "usedi se v avto, rukni ga". P. P. je namreč v svoji izpovedbi na navedeno vprašanje odgovoril pritrdilno, ko je povedal, da je dejansko to rekel policistu, to pa zato, ker je bil v šoku oziroma paniki. Takšnemu pojasnilu priče sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo, saj je pravilno ocenilo, da priča želi z navedenim razbremeniti obdolženca. Do takšnega zaključka pa je prišlo tudi ob upoštevanju izpovedb obeh oškodovancev in prič O. O. ter obeh M. M., R. R., ki zadevajo način ravnanja obeh obdolžencev. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče zaključuje, da v bistvu zagovornik tudi z navedenim graja dejansko stanje obravnavane zadeve, zato v pritožbi uveljavljana kršitev ni podana. Enako velja tudi za sklicevanje pritožbe na pogovor po facebooku med M. M. in Z. Z. ter izpovedbe priče Č. Č. Sodišče prve stopnje je tudi navedeno v napadeni sodbi tehtno in prepričljivo obrazložilo, iz česar po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da vsebini pogovora in izpovedbe priče Č., ne moreta spremeniti ugotovljeno dejansko stanje glede samega kaznivega dejanja, saj okoliščina, da v pogovoru ni bilo omenjeno povoženje oškodovancev, nikakor ne pomeni, da se to ni zgodilo.

23. Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo pravilno in popolno, kot že obširno obrazloženo zgoraj, zato se pritožbeno sodišče na te razloge sklicuje, ter le še glede pritožbenih navedb zagovornika obdolženega A. A. dodaja:

24. Bistvo pritožbe zagovornika je v trditvi, da niti oškodovanca in nobena izmed zaslišanih prič niso rekle, da je A. A. rekel B. B., da naj povozi C. C., ampak so obremenilne priče izpovedale, da so slišale kako mu je rekel "povozi ga", kar lahko vodi tudi do zaključka, da so navedene besede bile namenjene priči M., pri čemer se sklicuje tudi na izpovedbe priče P. P., da je slišal besede "vsedi se v avto, rukni ga".

25. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Kot že obširno obrazloženo pri odgovoru na pritožbo zagovornice obdolženega, je izrek napadene sodbe z navedbo "povozi C. C.", pravilno konkretiziran glede osebe na katero se je napeljevanje A. A. nanašalo. Glede na razlike v izpovedbah na katere opozarja zagovornik pa je povedati, da so smiselno enake, in ne gre za v pritožbi prikazano odstopanje in zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kot to skuša prikazati zagovornik. Obširno izveden dokazni postopek je namreč potrdil, da je obdolženi A. A. naklepoma napeljeval obdolženega B. B. h kaznivemu dejanju hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 na način, kot že opisan v izreku napadene sodbe in za kar je sodišče prve stopnje obdolženega tudi utemeljeno spoznalo za krivega. Pravilno pa je ugotovilo tudi kazensko odgovornost obdolženca, ko je zaključilo, da je obdolženi A. A. s svojim jasnim in konkretnim navodilom pri mlajšem bratu B. B., ki je A. kot starejšega brata še toliko bolj poslušal in ubogal, povzročil odločitev, da je izvršil očitano kaznivo dejanje tako, da je z avtomobilom povozil oškodovanca C. C. ob katerem je stala D. D. in je povozil še njo. Ker gre v takšnem primeru za kvantitativni eksces storilca, ki ne more iti v breme napeljevanca, saj ta odgovarja v mejah naklepa, se mu očita zgolj napeljevanje k storitvi kaznivega dejanaj hude telesne poškodbe na škodo C. C. in ne tudi na škodo D. D. Pri tem sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da se je obdolženi A. A. v okviru svoje bistveno zmanjšane prištevnosti zavedal svojega dejanja in ga je hotel storiti zaradi predhodnega prepira in pretepa ter jeze, ker je oškodovanec vztrajal pri plačilu škode, kot to vse pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe, ko zaključuje, da je obdolženi ravnal z direktnim naklepom.

26. Ker zagovornik niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

27. Zagovornik obdolženega A. A. se pritožuje tudi zaradi odločbe o kazenski sankciji, katero je pritožbeno sodišče glede na uveljavljane pritožbene razloge zagovornice obdolženega preizkusilo v skladu s členom 386 ZKP. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in tudi ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije. Za kaznivo dejanje hude telesne poškodbe po prvem odstavku 123. člena KZ-1 je v zakonu zagrožena kazen od šestih mesecev do petih let zapora, pri čemer se po prvem odstavku 37. člena KZ-1 napeljevalec h kaznivemu dejanju kaznuje, kakor da bi ga storil sam, a le v mejah svojega naklepa (prvi odstavek 40. člena KZ-1). Obdolženemu A. A. je sodišče prve stopnje kot olajševalno okoliščino upoštevalo skrb za otroke, da je očitano dejanje storil v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti, ko je bila njegova stopnja krivde zaradi zaužitega alkohola kljub vsemu manjša, kot če bi očitano dejanje storil v popolnoma prištevnem stanju. Kot obteževalno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo stopnjo kršitve zavarovane dobrine in intenziteto poškodb oškodovanca C. C. ter predkaznovanost za kaznivo dejanje z elementi nasilja, ki je bilo storjeno prav tako z avtomobilom, pri čemer pa je obdolženi obravnavano kaznivo dejanje storil v preizkusni dobi. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženemu za očitano kaznivo dejanje pravilno določilo kazen dve leti in dva meseca zapora ter mu utemeljeno preklicalo pogojno obsodbo s katero mu je bila določena kazen osem mesecev zapora ter mu nato izreklo enotno kazen dve leti in osem mesecev zapora. Po oceni pritožbenega sodišča namreč na strani obdolženega ni nobene takšne okoliščine, ki bi narekovala spremembo izrečene enotne zaporne kazni obdolžencu v korist, saj bo edino s kaznijo dve leti in osem mesecev zapora dosežen namen kaznovanja pri obdolžencu, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj. Zagovornik, ki se zavzema za izrek milejše kazni, ne more biti uspešen, saj je sodišče prve stopnje povsem pravilno težo dalo ugotovljeni bistveno zmanjšani prištevnosti in obdolženčevi skrbi za njegove otroke, pri čemer pa dogajanje med obdolženci in oškodovančevo družbo, na katerega se sklicuje zagovornik, ne narekuje izreka milejše kazni in nikakor ne more biti opravičilo za storjeno kaznivo dejanje.

28. Zagovornik obdolženega B. B. graja odločbo o izrečeni kazenski sankciji, ko navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo olajševalnih okoliščin in sicer, da je obdolženi oče več mladoletnih otrok, za katere mora skrbeti, obdolženčeva žena, ki je brez zaposlitve pa bo morala za varstvo in skrb otrok poiskati pomoč, prejema pa samo socialne prejemke. Prav tako meni, da obdolžencu izrečena zaporna kazen ni usklajena z obstoječo sodno prakso.

29. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je obdolženemu B. B. kot olajševalno okoliščino upoštevalo dejstvo, da mora obdolženi skrbeti za mladoletne otroke, da je bila njegova sposobnost obvladovanja in razumevanja ob izvršitvi kaznivih dejanj zaradi zaužitega alkohola okrnjena, vendar ne bistveno. Kot obteževalno pa je sodišče prve stopnje upoštevalo obdolženčevo predkaznovanost, prav tako za kazniva dejanja z elementi nasilja, pri čemer iz zadeve tukajšnjega sodišča IV K 14938/2016 z dne 6. 9. 2019 izhaja, da je bil obdolženi obsojen za sodelovanje pri kaznivem dejanju nasilništva, kjer je bil oškodovance prav tako naklepno povožen z avtomobilom, upoštevalo pa je tudi posledice obravnavanega kaznivega dejanja in intenziteto nastalih poškodb, ki so posledica velike intenzivnosti dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč ob izreku kazni razpolagalo tudi s podatki, da obdolženčeva žena ni zaposlena in prejema socialno pomoč in otroški dodatek, kar je tudi upoštevalo, čeprav ni posebej navedlo, se pa to odraža v višini izrečene kazni. Sicer pa navedena okoliščina tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne narekuje izrek milejše kazni. Ko sodišče prve stopnje odloča o vrsti in višini kazenske sankcije mora vsak primer obravnavati posebej, saj to narekujejo že same okoliščine kaznivega dejanja, kakor tudi druge okoliščine, ki jih sodišče upošteva pri izreku kazni. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje vse okoliščine ugotovilo pravilno in popolno, ter obdolžencu za posamezno kaznivo dejanje določilo ustrezni zaporni kazni, kakor tudi enotno zaporno kazen, ki je ne gre spreminjati obdolžencu v korist. Zato se zavzemanja zagovornika za izrek bistveno nižje zaporne kazni pokažejo kot neuspešna, tudi ko se sklicuje na sodno prakso, saj te ni primerjati z obravnavano zadevo.

30. Iz navedenih razlogov, in ker v pritožbah zagovornikov uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, niso podane, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti v skladu s členom 383/I ZKP, je o pritožbah zagovornikov obdolženih odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

31. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu členov 94/IV ZKP v zvezi s členom 98/I ZKP, pri odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo materialne in družinske razmere obdolžencev ter dejstvo, da se nahajata na prestajanju zaporne kazni, zato ju je oprostilo plačila sodne takse.