Jedro

Tisto, kar je z vidika izgubljenega dobička odločilno, je, da tožnik zaradi poškodbe ni mogel delati. Če pa škodnega dogodka, nasprotno, ne bi bilo, tedaj bi glede na normalen tek stvari delal (kot je delal prej) in tudi ustvarjal dobiček.

Ločitev uspeha po temelju in višini je ena izmed mogočih metod za napolnitev pravnega pojma „ustrezen del stroškov.“ Ali bo ta uporaba te metode v konkretni zadevi ustrezna, je odvisno od okoliščin konkretnega primera. Izbira bodisi primarnega bodisi sekundarnega pravila iz drugega odstavka 154. člena ZPP ter izbira ustrezne metode določanja uspeha mora biti takšna, da je odločitev o stroških pravična.

Izrek

Pritožbi se zavrneta ter se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Tožnik v tej pravdni zadevi uveljavlja odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala v škodnem dogodku pred gostilno. Tam je na neočiščenem parkirišču (zaradi snega in ledu) padel in se poškodoval. Gostišče X je imelo sklenjeno zavarovalno pogodbo s toženo stranko. V tej pravdi je bil sporen tako temelj zavarovalne in odškodninske podlage kot vprašanje višine odškodninske terjatve. Sodišče je zahtevku ugodilo in toženo stranko zavezalo k plačilu 20.497,91 EUR. Višji zahtevek je zavrnilo. Toženo stranko je obsodilo še na plačilo 3.903,04 EUR pravdnih stroškov.

2. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Pritožba tožeče stranke: Tožnik se sklicuje na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1). Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in zahtevku v celoti ugodi. Pritožnik se zavzema za priznanje višje odškodnine iz obeh uveljavljanih odškodninskih postavk. Pri tem našteva številna dejstva in poudarja, da jim je sodišče dalo premajhno težo. 4. Pritožba tožene stranke: Tudi ta se sklicuje na vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišču pa predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek v celoti zavrne. Pritožnik ponavlja pritožbene navedbe glede obsega zavarovalnega kritja, ki so že bile predmet sojenja v prejšnjem pritožbenem postopku. V teh navedbah tudi polemizira s stališčem pritožbenega sodišča iz prejšnjih dveh pritožbenih postopkov. Ne strinja se s stališčem, da ni odločilno pravno razlikovalno dejstvo, če gostišče kritičnega dne ni bilo odprto. Znova poudarja, da ob stališču, kakršnega je sprejelo sedaj tudi sodišče prve stopnje, dodatno zavarovanje ne bi imelo nobenega smisla.

5. Ker je bilo gostišče zaprto, se zoperstavlja tudi razlogom glede odškodninske odgovornosti X, s.p. Znova opozarja tudi na odločbo ustavnega sodišča U-I 63/00-8 z 7.3.2002. Odlok o javnem redu in miru v občini Litija zato po njenem stališču ne more biti podlaga za dolžnostno ravnanje X, s.p. 6. Pritožnica se zoperstavlja tudi razlogom sodišča glede soprispevka, ki ga sodišče prve stopnje ni ugotovilo oz. priznalo. Sam oškodovanec je izpovedal, da z avtom ni zapeljal do vhoda gostišča, ker je videl, da dovoz ni očiščen. Popolnoma zgrešen in neživljenjski naj bi bil zaključek sodišča, da pri hoji po snegu ni pričakovati, da je pod snegom led. Napada pa tudi razloge sodišča, češ da hoja po samem snegu po rednem teku stvari ne privede do nenadnega padca.

7. V naslednjem sklopu pritožnica napada odločitev sodišča glede ugotovljene dejanske podlage obsega škode in tudi materialno-pravno pravilnost prisojene odškodnine glede na ugotovljeno dejansko podlago.

8. Pritožnica se ne strinja s tem, da obresti tečejo že od 4.1.2007. Trdi, da sta bila v tej zadevi sporna tako podlaga kot višina odškodnine in je šele sodišče odločilo o tem, ali je terjatev podana ali ne. Meni, da bi moralo zato sodišče obresti priznati šele od sodbe dalje.

9. Nazadnje napada še odločitev o stroških postopka. Trdi, da je ločevanje uspeha po temelju in višini neustrezno.

10. Obe stranki sta prejeli pritožbi nasprotnika, tožena stranka je na tožnikovo pritožbo tudi odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

11. Pritožbi nista utemeljeni.

Splošno o pritožbi tožeče stranke:

12. V tem delu sodbe bo pritožbeno sodišče odgovorilo na tiste pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se ne nanašajo na materialnopravni preizkus višine odškodnine. O slednjem bo odločilo skupaj s pritožbo tožene stranke glede istega vprašanja.

13. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni konkretizirano uveljavljen. Tožnik namreč zgolj podaja dejanske trditve in sodišču na splošno očita, da je škoda večja, kot jo je ugotovilo sodišče, ter da je sodišče dalo predvsem poudarek na izvedensko mnenje. S takšnim pristopom sodišču ne ponudi prav nobenega razloga, zaradi katerega bi podvomilo v dokazno oceno. Sodišče je z objektivnega in nepristranskega gnoseološkega izhodišča izpovedbe tožnika in prič preizkusilo v luči strokovnega mnenja izvedenca. Pritožbeno sodišče dejansko podlago sodbe sprejema. Tako ostane le še materialnopravni preizkus višine odškodnine, ki ga bo sodišče, kot rečeno, opravilo v sklepnem delu sodbe.

O pritožbenih navedbah tožene stranke: Glede obsega zavarovalnega kritja:

14. O tem vprašanju se je pritožbeno sodišče v tem postopku izjavilo že v sklepu, opr. št. I Cp 3004/2010 z dne 8.12.2010 (list. št. 58 in 59) ter v sklepu I Cp 1654/2013 (točka 8 obrazložitve – na list. št. 257). K tem razlogom nima na ponovljene navedbe več kaj novega dodati.

Glede odškodninske odgovornosti X, s.p.:

15. Z razlogi sodišča prve stopnje, ki utemeljujejo zavarovankino odškodninsko odgovornost (stran 5 in 6 izpodbijane sodbe) pritožbeno sodišče soglaša. Razloge, zakaj soglaša, je podalo v osmi točki prejšnjega razveljavitvenega sklepa (I Cp 1654/2013). Odločilni dejanski ugotovitvi, ki ju pritožba ne izpodbija sta, prvič, da pohodne površine, ki vodijo do gostišča, niso bile očiščene ter, drugič, da sama gostilna sicer ni obratovala, so se pa oddajale sobe. Ob teh dveh dejstvih in tretjem neizpodbijanem dejstvu, da se je tožnik poškodoval, ker mu je spodrsnilo prav na teh površinah, je zaradi opustitve skrbnega ravnanja, normiranega v določbi 10. člena Pravilnika o minimalnih tehničnih pogojih in minimalnem obsegu storitev za opravljanje gostinske dejavnosti (2), podana vzročna zveza po teoriji ratio legis. Nobena izmed pritožbenih navedb pravilnosti tega materialnopravnega sklepa ne izpodbije. Ker že to zadošča za ugotovitev podlage odgovornosti, se z rezervnimi razlogi pritožbeno sodišče ni ukvarjalo.

16. Glede pomena odločbe Ustavnega sodišča RS U – I – 63/00, pa se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge prejšnjega razveljavitvenega sklepa v deveti točki (opr. št. I Cp 1654/2013).

Glede ugovora sokrivde:

17. Rešitev ugovora sokrivde je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi rešilo materialnopravno pravilno. Ker pritožnik procesnih kršitev v tem delu ne uveljavlja in ker obenem tudi ne trdi, da bi bilo kakšno dejstvo ugotovljeno napačno ali pomanjkljivo, mu pritožbeno sodišče lahko odgovoril le to, da se pravilen odgovor na njegove navedbe nahaja že v izpodbijani sodbi. Na njegove navedbe, ki se zoperstavljajo razlogom sodišča prve stopnje, da hoja po snegu običajno ne privede do nenadnega padca, pritožbeno sodišče odgovarja, da je res tako. Padec je po rednem teku stvari lahko le posledica prikritega ledu. Trenje na ledu in snegu je namreč bistveno različno. Ker z razlogi sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša in jim nima kaj dodati, se nanje v preostalem delu v odgovor na pritožbene navedbe tudi sklicuje.

Glede očitka, da je obseg škode zmotno ugotovljen:

18. Pritožnica znova problematizira vprašanje, ali je pri tožniku sploh prišlo do zloma ali ne. Pri tem se sklicuje na medicinsko dokumentacijo, ki odgovor pušča odprt, hkrati pa meni, da izvedenec, na katerega mnenje je sodišče oprlo dejansko ugotovitev, da je do zloma prišlo, ni prepričljiv. Pri teh pritožbenih navedbah gre za ponovitev pripomb, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo na 7 strani sodbe. Z odgovorom sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče soglaša. 19. Pritožbeno sodišče zavrača pritožničino tezo, „da bolečine gotovo niso mogle biti tako hude in dolgotrajne“, „če je tožnik jemal toliko analgetikov.“ Obseg bolečine je bil, tako kot je v sodni praksi uveljavljeno, ugotovljen s pomočjo zaslišanja oškodovanca ter strokovno preizkušen s pomočjo izvedenca. Življenjsko in običajno je, da si oškodovanec bolečine lajša z analgetiki. Obseg bolečin, opredeljen po dnevih, pomaga, da je obravnavan primer mogoče primerjati z drugimi zadevami v zbirkah sodne prakse, kjer so tipični oškodovanci svoje bolečine prav tako lajšali z analgetiki. Ostale pritožbene navedbe zoper ugotovljen obseg telesnih bolečin so pavšalne in nanje pritožbeno sodišče ne more konkretno odgovoriti.

20. Pritožnica še vedno vztraja, da bi moralo sodišče obseg tožnikovih težav razmejiti od predhodnega stanja. Pritožbeno sodišče ji odgovarja, da je sodišče to tudi storilo. Iz dejanskih ugotovitev namreč izhaja, da tožnik pred poškodbo omembe vrednih težav ni imel, saj se je vendar lahko intenzivno ukvarjal z lovom, kolesarjenjem in smučanjem ter brez posebnih problemov opravljal poklic gostinca.

21. Pritožbena navedba toženke, da je bilo sodišče premalo kritično do mnenja izvedenca, je diametralno nasprotna pritožbeni navedbi tožnika, da se je sodišče preveč oprlo na to mnenje in premalo upoštevalo izpovedbo oškodovanca in prič. To nasprotje pritožbeno sodišče le še utrjuje v prepričanju, da je sodišče prve stopnje v dokazni oceni našlo izkustveno in logično pravilno ravnovesje.

22. Na pritožbene navedbe, ki problematizirajo dokazne podrobnosti glede vprašanja, ali in kako naj bi tožnik v gostilni zaposlil ženo, da bi nadomestil manjko, ker sam ni mogel delati, pritožbeno sodišče odgovarja, da so te podrobnosti v resnici pravno irelevantne. Tisto, kar je z vidika izgubljenega dobička (tretji odstavek 168. člena OZ (3)) odločilno, je, da tožnik zaradi poškodbe ni mogel delati. Če pa škodnega dogodka, nasprotno, ne bi bilo, tedaj bi glede na normalen tek stvari delal (kot je delal prej) in tudi ustvarjal dobiček.

Glede pritožbe zoper obrestni del:

23. Odločitev sodišča glede teka obresti je materialnopravno pravilna ter tudi skladna s sodno prakso. Tožena stranka je zavarovalnica in bi lahko višino škode ter obstoj zavarovalnega primera ugotavljala s pomočjo svojih strokovnjakov. Tega ni storila, marveč se je pustila tožiti. Tak pristop je ne more rešiti pred objektivnim obstojem zamude in tekom zamudnih obresti. Pritožbena navedba, da je sodišče višino odškodnine določalo po cenah na dan sodne odločbe, obresti pa je priznalo že od prej, ne razgalja kakšne pravne kršitve. Obresti namreč v sedanji pravni ureditvi več ne uresničujejo valorizacijske funkcije. Zato se v skladu s sedaj uveljavljeno sodno prakso, ki temelji na načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča z dne 26.6.2002, tudi priznavajo od zamude dalje.

Materialnopravni preizkus višine prisojene odškodnine:

24. Pri določanju višine odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče določbi 179. in 182. člena OZ vsebinsko prekrvavi z načeloma individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnin. S tem uresničuje tako izravnalno kot razdeljevalno pravičnost. Sodišče torej ugotovi individualne posebnosti konkretnega oškodovanca, nato pa to primerja z zadevami iz zbirk sodne prakse. Spoznavna vira, ki sta mu pri tem v pomoč, sta spletna baza NEGM, javno dostopna tudi na spletnem naslovu www.sodnapraksa.si ter knjižna zbirka (4).

25. Tožnik, sedemintridesetletni oškodovanec, je utrpel udarnino prsne hrbtenice in zlom petega prsnega vretenca. Za trenutek je izgubil zavest in trpel hude bolečine dva dni, srednje 60 dni, lahke pa 88 dni. Štiri dni je bil hospitaliziran, večkrat izpostavljen ionizirajočemu sevanju, prestal številne obiske pri specialistih, obiskoval fizioterapijo, prejemal tablete in podkožne injekcije.

26. Tožnikova poškodba vpliva na splošno zmožnost prepogibanja, dviganja in prenašanja bremen. Skoraj v celoti je moral opustiti vse prej priljubljene aktivnosti (lov, kolesarjenje, smučanje) oteženo pa je tudi njegovo delo v gostinstvu. Izvedenec je trajne posledice ocenil na 10 odstotkov.

27. Sodišče je tožniku za opisan obseg škode priznalo 7.000 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter 8.000 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Skupaj prisojena odškodnina ustreza znesku petnajstih povprečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času izdaje sodbe sodišča prve stopnje.

28. Na pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se sklicujejo na posamezne, zanjo ugodne odločbe, pritožbeno sodišče odgovarja tako, da je opravilo celosten preizkus v luči argumenta enotne sodne prakse.

29. V citirani knjižni zbirki je evidentirana odločba II IPS 537/2005 (knjižna oznaka VII/23), v kateri je bila oškodovancu priznana odškodnina v višini 15 plač, torej toliko kot oškodovancu v tej pravdni zadevi. Pregled obsega škode pokaže, da je bil tam oškodovanec sicer nekaj dni dalj hospitaliziran, zato pa je bila diagnostika manj invazivna. Zmanjšanje življenjske aktivnosti je povsem primerljivo z obravnavano zadevo. Vsi nadaljnji primeri v knjižni zbirki so predvsem z vidika zmanjšanja življenjske aktivnosti lažji, višine priznanih odškodnin pa nižje (poškodbi podobnega tipa sta zadevi II IPS 518/2006 in II IPS 275/2006).

30. V drugi smeri, torej proti težjim primerom glede na sistematizacijo knjižne zbirke sodne prakse, pa so primeri ustrezno težji, odškodnine pa ustrezno višje (glej zadeve II IPS 304/2001 – VII/20 in II IPS 541/2004 – VII/18).

31. Primerjava torej pokaže, da je sodišče prve stopnje na čeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine uporabilo pravilno.

Glede stroškov postopka:

32. Določba drugega odstavka 154. člena ZPP sodišču omogoča, da se glede na okoliščine konkretnega primera približa pravičnosti z uporabo primarnega merila, ki določa, da v primeru deljenega uspeha vsaka stranka krije svoje stroške. Če bi bila uporaba primarnega pravila glede na okoliščine konkretnega primera krivična, se skuša pravični rešitvi sodišče približati z uporabo sekundarnega pravila in glede na vse okoliščine primera odloči, da mora ena stranka drugi povrniti ustrezen del stroškov.

33. Ena izmed metod, ki je uveljavljena v sodni praksi, je tudi ta, da pojem ustreznega dela stroškov iz drugega odstavka 154. člena ZPP sodišče napolni z metodo ločenega ugotavljanja po višini in temelju. Pritožbeno sodišče soglaša s pritožnikom, da takšna metoda lahko privede do absurdnih položajev. To pa pomeni le to, da bo tedaj uporaba te metode neustrezna. To pa ne velja za obravnavano zadevo, kjer je znaten del postopka obremenila prav razprava glede več vprašanj, ki se nanašajo na podlago zahtevka. Odločitev o stroških sodišča prve stopnje je torej po presoji pritožbenega sodišča povsem pravilna.

Odločitev pritožbenega sodišča in procesno pooblastilo zanjo:

34. Pritožbeno sodišče je iz vseh navedenih razlogov pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Tako je storilo, ker pritožbi nista utemeljeni, hkrati pa niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007-uradno prečiščeno besedilo; ter poznejše spremembe osnovnega predpisa)

(2) Ur. l. RS, št. 88/2000 ter poznejše spremembe; v nadaljevanju pravilnik

(3) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001)

(4) Alenka Berger Škrk, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2010.