Tožena stranka je nepravilno uporabila določbo prvega odstavka 48.člena ZBPP in je nesorazmerno posegla v pravico tožnice do izjave iz prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP, posledično je tudi nepravilno oziroma pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. Odločitev o plačilu oziroma vrnitvi zneska v višini 238,92 EUR pomeni, da tudi nikakor ni mogoče govoriti o <em>"brezplačni"</em> pravni pomoči, s čimer se taka odločitev pokaže tudi v nasprotju s samim temeljnim namenom zakona o <em>"brezplačni"</em> pravni pomoči ob navezavi na načelo socialne države in na pravico do enakega dostopa do sodišča ne glede na premoženjski položaj stranke - še posebej, kadar taka odločitev neposredno prizadeva dva mladoletna otroka.
Temeljni namen ZBPP je namreč v tem, da imajo tudi osebe z (zelo) šibkim premoženjskim stanjem enake možnosti za dostop do učinkovitega sodnega varstva pravic kot tisti z (nad)povprečnim premoženjskim položajem.
I.Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Bpp 1257/2024 z dne 13. 1. 2026 odpravi.
II.Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
1.Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v postopku vračila sredstev, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1257/2024 z dne 18. 7. 2024, kot sama pravi, skladno z 48. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04- UPB s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZBPP), odločila, da je "upravičenka" dolžna povrniti sredstva, izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1257/2024 z dne 18. 7. 2024, v višini 238,92 EUR, v roku 30 dni od prejema te odločbe, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Po izreku te odločbe je navedeni znesek potrebno nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani. V izreku odločbe je tudi odločeno, če v skladu s petim odstavkom 43. člena ZBPP "upravičenka" prostovoljno ne plača dolgovanega zneska v roku, določenem v 1. točki izreka predmetne odločbe, pristojni davčni organ na predlog pristojnega organa za BPP izvrši odločbo po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je odločba pristojnega organa za BPP izvršilni naslov.
2.V uvodu tega akta je navedeno ime in priimek "upravičenke", ki je navedena v izreku odločbe, ter njen naslov in EMŠO. V obrazložitvi izpodbijanega akta je navedeno, da je bila z odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1257/2024 z dne 18. 7. 2024 upravičenki dodeljena brezplačna pravna pomoč (BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem druge stopnje v pravdnem postopku Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1402/2018, zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja mladoletnega otroka v varstvo in vzgojo, določitve stikov in preživnine. V odločbi je navedeno, da je iz naslova brezplačne pravne pomoči bil izvajalki brezplačne pravne pomoči, odvetnici A. A., ..., izplačan znesek v višini 238,92 EUR na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani Bpp 1257/2024 z dne 10. 9. 2024.
3.Tožena stranka še pravi v odločbi, da je bil postopek, za katerega je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, pravnomočno končan dne 15. 11. 2022 s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV P 1402/2018 z dne 17. 6. 2022, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 978/2024 z dne 20. 6. 2024. Iz slednje izhaja, da je tožena stranka B. B., ..., dolžna tožeči stranki, upravičenki do brezplačne pravne pomoči, povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 238,92 EUR.
4.V nadaljevanju se tožena stranka sklicuje na prvi odstavek 48. člena ZBPP. Pristojni organ za BPP ugotavlja, da "iz spisa Bpp 1257/2024" izhaja, da je upravičenka v postopku, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, uspela in je na podlagi citiranega sklepa prejela premoženje najmanj v znesku, ki je bil izplačan iz sredstev brezplačne pravne pomoči. Pristojni organ za BPP pojasnjuje, da upravičenka ni upravičena do prejema stroškov postopka, saj so bili le-ti predhodno izplačani iz sredstev brezplačne pravne pomoči in posledično upravičenka teh stroškov tudi ni imela. Upravičenka je na podlagi zgoraj navedene sodbe prejela znesek v višini 238,92 EUR. Prejeto premoženje ne predstavlja izjeme po 2. odstavku 48. člena ZBPP. Na podlagi navedenega je pristojni organ za BPP ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za vračilo izplačane brezplačne pravne pomoči v skladu s prvim odstavkom 48. člena ZBPP.
5.V tožbi tožnica pravi, da je izpodbijana odločba nepravilna, saj je dejansko stanje v izpodbijani odločbi napačno ugotovljeno, odločba pa je tudi v nasprotju z določbo 2. odstavkom 48. člena ZBPP. V tožbi navaja, da organ v izpodbijani odločbi pravi, da je bil postopek, za katerega je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, pravnomočno končan dne 15. 11. 2022 s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 1402/2018, z dne 17. 6. 2022, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 978/2024, z dne 20. 6. 2024. Že to ne drži, tožeča stranka pa dopušča možnost, da gre zgolj za pisno napako, saj je nemogoče, da bi sodba postala pravnomočna še pred izdajo sodbe višjega sodišča. Dejansko je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV P 1402/2018, z dne 15. 1. 2024, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 978/2024 z dne 20. 6. 2024, postala pravnomočna v tč. I. in II. v zvezi s sodbo Višjega sodišča dne 20. 6. 2024, v tč. III. in IV. pa je postala pravnomočna dne 5. 3. 2024, izvršljiva pa je postala v tč. I. in II. v zvezi s sodbo Višjega sodišča dne 19. 7. 2024, v tč. III. in IV. pa je postala izvršljiva dne 5. 3. 2024.
6.Pravi, da te nepravilnosti v opisu dejanskega stanja sicer ne vplivajo bistveno na samo odločitev, kažejo pa na površnost pri sestavi odločbe. Dejansko je bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani pritožba tožene stranke v pravdnem postopku zavrnjena, tožeči stranki (v tistem sporu in v tem upravnem sporu) pa so bili priznani stroški za odgovor na pritožbo v višini 238,92 EUR, ki jih je bila tožena stranka dolžna plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
7.Stroške postopka, kot je prav tako pravilno ugotovljeno v odločbi, je pooblaščencem tožeče stranke v skladu z odločbo o brezplačni pravni pomoči izplačalo Okrožno sodišče v Ljubljani. V skladu s sodbo je pooblaščenka tožeče stranke dne 3. 7. 2024 pozvala pooblaščenca tožene stranke na plačilo stroškov v skladu s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, na kar ni prejela nikakršnega odgovora, ne tožnica, ne pooblaščenka pa nista prejeli plačila stroškov.
8.Glede na to in glede na že izdano odločbo opr. št. Bpp 1257/2024, na podlagi katere je bila tožeča stranka upravičena do brezplačne pravne pomoči, je pooblaščenka v skladu s sodbo Višjega sodišča na službo za Bpp vložila napotnico, stroškovnik, s priloženo sodbo Višjega sodišča in na podlagi tega tudi prejela plačilo stroškov. Pri tem je pooblaščenka tožeče stranke dne 23. 8. 2024 službo za brezplačno pravno pomoč tudi obvestila, da je nasprotno stranko pozvala na plačilo stroškov v skladu s sodbo Višjega sodišča, vendar plačila ni prejela, zaradi česar vrača izpolnjeno napotnico. Služba za brezplačno pravno pomoč je bila torej obveščena o tem, da stroški upravičenki s strani toženca niso bili poplačani.
9.Tožeč stranka nadaljuje, da je ugotovitev tožene stranke v izpodbijani odločbi, da iz spisa Bpp 1257/2024 izhaja, da je upravičenka v postopku, za katerega ji je bila dodeljena brezplačna pravna pomoč, uspela in je na podlagi zgoraj citiranega sklepa (verjetno je mišljena sodba VS) prejela premoženje najmanj v znesku, ki je bil izplačan iz sredstev za brezplačno pravno pomoč, povsem brez podlage v spisu, v nasprotju z izrecnim dopisom pooblaščenke tožeče stranke in zato napačna, posledično pa je napačna tudi odločitev sodišča v izpodbijani odločbi.
10.Zaradi popolnega opisa dejanskega stanja tožeča stranka še pojasnjuje, da njen bivši mož in oče njunih otrok, ki je bil tožena stranka v pravdnem postopku, živi v Nemčiji, zaradi česar je tudi izvršba zoper njega otežena, če že ne nemogoča. Tožeča stranka je mati samohranilka, skrbi za dva mladoletna otroka v starosti 10 in 11 let, starejši od sinov je otrok s posebnimi potrebami. Njeni dohodki so minimalni, saj zaradi skrbi za otroka dela polovičen delovni čas. Oče otrok po izdani sodbi sicer plačuje preživnino, kot je bila določena s sodbo (pri čemer ne upošteva uskladitev, o katerih ga obvešča CSD), ni pa plačal zneskov zapadlih do sodbe Okrožnega sodišča opr. št. IV P 1402/2018, z dne 15. 1. 2024, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 978/2024, z dne 20. 6. 2024. V zvezi s citiranima sodbama je tožeča stranka pridobila evropsko potrdilo.
11.Tožeča stranka je službo za BPP zaprosila za odobritev brezplačne pravne pomoči pri izvršbi, kar ji je bilo sprva odobreno, nato pa je bila odločba spremenjena in prošnja zavrnjena, ker bi bilo izvršbo potrebno opravljati v tujini. Služba za BPP je prosilki pojasnila, da če se zavezanec nahaja v tujini, se brezplačna pravna pomoč ne dodeli, ker v skladu s Konvencijo o mednarodni izterjavi preživnine otrok in drugih oblik družinskih preživnin, katere predmet je učinkovita mednarodna izterjava preživnine, v Republiki Sloveniji pomoč zagotavlja Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad. Glede na takšna navodila se je tožeča stranka obrnila na Preživninski sklad, kjer pa je njihova pomoč obsegala to, da so ji dali seznam in navodila, kaj vse jim mora dostaviti za uspešno vložitev izvršbe. Seznam obsega tako listine v tujem jeziku, kot uradne prevode, ki stranki povzročajo dodatne stroške.
12.Tožeči stranki so s pridobitvijo listin in izpolnitvijo obrazcev sicer pomagali v odvetniški pisarni. Uradnih prevodov v nemški jezik pa si tožnica kot mati samohranilka, z minimalnimi dohodki pač ne more privoščiti. Vse to tožeča stranka pojasnjuje zato, da bo jasno, kako je zanjo, ki ima minimalne dohodke in ni vešča pravnih postopkov, v resnici nemogoče sprožiti izvršilni postopek v tujini.
13.Zato tožeča stranka ni nikoli dobila poplačanih ne stroškov postopka po sodbi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 978/2024, z dne 20. 6. 2024, ne do sodbe zapadlih obrokov preživnin v skladu s sodbo Okrožnega sodišča opr. št. IV P 1402/2018, z dne 15. 1. 2024 in jih brez ustrezne izvršbe v tujini tudi ne bo.
14.Pooblaščenka tožeče stranke je s strani službe za brezplačno pravno pomoč sicer dobila pojasnilo, da je bila tožnica pozvana, naj sporoči ali je prejela plačilo po sodbi dosojenih stroškov, pa na to ni odgovorila. Tožena stranka bi morala biti seznanjena s pravno prakso naslovnega sodišča, v skladu s katero "toženka v postopku, ki ga vodi po uradni dolžnosti, nima zakonske podlage, da šteje, da tožnik s tem, ko na njen poziv, naj sporoči, ali je prejel dosojeni znesek, v odrejenem roku ni odgovoril, šteje, da je dosojeni znesek prejel, ne da bi opravila tudi kakšne druge poizvedbe (na primer poizvedbo pri zavezancu za plačilo dosojenega zneska, poizvedba pri izvajalcu brezplačne pravne pomoči in podobno). Takšna domneva je v nasprotju z načelom materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki upravnemu organu nalaga, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo."1
15.Toženka tako ni imela nikakršnega podatka o tem, da naj bi tožeča stranka ta sredstva prejela. V zvezi s tem ni nikakršnega dokaza, prav nasprotno, pojasnjeno je bilo, da nasprotna stranka stroškov postopka prostovoljno ni plačala, prav tako pa je bila služba za BPP seznanjena s tem, da mora tožnica izterjavo opraviti v Nemčiji, kar zanjo predstavlja ogromno oviro. Iz vsega navedenega nedvomno izhaja, da dejansko stanje v predmetni zadevi ni bilo popolno ugotovljeno in je Okrožno sodišče v Ljubljani izpodbijano odločbo izdalo na podlagi lastnih domnev.
16.Glede zmotne uporabe materialnega prava pa pravi, da tožeča stranka prejema zgolj plačilo preživnine. V skladu z določbo 48. čl. ZBPP je upravičenec do brezplačne pravne pomoči, kadar je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka, oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. Ker je tožeča stranka v postopku prejela (oz. prejema) zgolj preživnino za svoja mladoletna otroka, je takšna odločba ne le v nasprotju z dejanskim stanjem, pač pa je tudi v nasprotju z določbo 2. odstavka 48. člena ZBPP.
17.Zaradi celotne preglednosti zadeve tožeča stranka le še pojasnjuje, da je postopek z odgovorom na pritožbo vezan na 30 dnevni rok. V tem 30 dnevnem roku pa služba za brezplačno pravno pomoč ni izdala odločbe o odobritvi brezplačne pravne pomoči, odločba je prispela šele po izdaji sodbe Višjega sodišča, zato se tudi izrek o stroških glasi v korist tožeče stranke in ne v korist Republike Slovenije.
Vendar pa tudi v primerih ko sodišče svoje obveznosti naložitve stroškov sodnega postopka nasprotni stranki v korist Republiki Sloveniji iz tretjega odstavka 46. člena ZBPP ni izvršilo in jih organ za BPP posledično od nje ne more izterjati, zakon ne daje podlage, da se jih avtomatično naloži upravičencu do BPP in s tem nanj prevali breme njihove izterjave, kot je to storila toženka v obravnavnem primeru, če prej nesporno ne ugotovi, da so ji bili plačani. Tožeča stranka predlaga, da sodišče izvede predlagane dokaze in odločbo odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov po pravilniku.
V predlogu za izdajo začasne odredbe pravi, da je tožeča stranka v tožbenih navedbah navedla, da je njen finančni položaj težak; nenazadnje je bila zato tudi upravičena do brezplačne pravne pomoči. Njen finančni položaj se v ničemer ni spremenil (in česa takega toženka niti ne zatrjuje, pač pa svojo odločbo temelji na tem, da naj bi stroške dobila povrnjene). Izpodbijana odločba je v upravnem postopku dokončna in izvršljiva, zato tožena stranka na njene dohodke lahko poseže z davčno izvršbo, saj vložena tožba ne ovira izvršitve upravnega akta. S tem pa bi bilo ogroženo njeno preživljanje in preživljanje njenih dveh mladoletnih otrok, mld. C. C., roj. ..., in mld. D. D., roj. ... . Dodaja, da ne gre zgolj zato, da bi "tožeči stranki" nastal finančni primanjkljaj, ki bi ga "tožena stranka" kasneje lahko vrnila, pač pa je pomembno tudi to, da bi zaradi takšnega finančnega manjka lahko bilo okrnjeno preživljanje družine, saj "tožeča stranka" družino preživlja iz meseca v mesec in nima prihrankov.
Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče v skladu z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 odloži izvršitev izpodbijane odločbe do pravnomočnosti odločbe v predmetnem upravnem sporu, da tožeči stranki ne bi nastala težko popravljiva škoda. Javna korist z odložitvijo izvršitve do pravnomočne odločitve v upravnem sporu ne bi bila prizadeta, saj bi tožena stranka v primeru neuspeha tožnice v tem postopku, svojo terjatev še vedno lahko izterjala, zavarovano pa ima tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Na poziv sodišča, naj tožeča stranka uskladi navedbe v tožbi glede tega, kdo je tožena stranka, je tožeča stranka dne 4. 2. 2026 podala vlogo, v kateri popravlja prvo stran tožbe in kot toženo stranko navaja Republiko Slovenijo, ki jo zastopa Okrožno sodišče v Ljubljani.
Tožena stranka ni odgovorila na tožbo, poslala pa je upravne spise.
Obrazložitev k prvi točki izreka:
Tožba je utemeljena.
Toženi stranki so bila oziroma bi ji morala biti znana določena dejstva, preden je izdala izpodbijani akt in sicer, da je tožnica mati samohranilka, ki po razvezi zakonske zveze skrbi za dva mladoletna otroka v starosti približno 11 in 12 let, pri čemer mora sprožati sodne postopke za to, da bi prejemala preživnino za otroka, v zneskih, kot jima v skladu z zakoni pripadata. Tožena stranka bi morala biti seznanjena tudi z dejstvom, da je eden od njenih otrok otrok s posebnimi potrebami in da je bila v času izdaje sodbe v zadevi IV P 1402/2018 tožnica zaposlena v trgovini E. za polovični delovni čas in je prejemala plačo nižjo od povprečja v Sloveniji in da si glede oblačil za otroka pomaga s storitvami Rdečega križa in Zveze prijateljev mladine Moste. Nadalje bi toženi stranki moralo biti pred izdajo izpodbijanega akta znano, da je Okrožno sodišče v Ljubljani v dokaznem postopku ugotovilo, da znašajo približni mesečni stroški za starejšega sina od leta 2019 do leta 2023 med 275 EUR in 370 EUR, in sicer odvisno od konkretnega leta, za mlajšega sina pa med 255 EUR do 340 EUR. Tožena stranka je ob sklicevanju na prisilno izvršbo odločila, da mora tožnica vrniti znesek 238,92 EUR Okrožnemu sodišču v Ljubljani z zakonitimi zamudnimi obrestmi.
a.)O ustavno-pravnem izhodišču presoje zakonitosti izpodbijanega akta
Zgoraj omenjena dejstva aktivirajo uporabo več ustavnih načel oziroma pravic, ki bi morali biti v izhodišču premisleka o interpretaciji in uporabi določb ZBPP s strani tožene stranke v konkretnem primeru. Gre za načelo socialne države iz 2. člena Ustave, v funkciji katerega je celoten ZBPP. Temeljni namen ZBPP je namreč v tem, da imajo tudi osebe z (zelo) šibkim premoženjskim stanjem enake možnosti za dostop do učinkovitega sodnega varstva pravic kot tisti z (nad)povprečnim premoženjskim položajem (drugi odstavek 14. člena v zvezi z 23. členom Ustave).
Ob tem je treba upoštevati tudi, da v povezavi z načelom socialne države nobena odločitev zaradi njenih posledic na posameznika ne sme iti pod prag oziroma mejo, ki jo zagotavlja pravica do prepovedi nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz 18. člena Ustave (oziroma 3. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin; v nadaljevanju: EKČP). Po opredelitvi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) konkretno ravnanje, ki naj bi bilo nečloveško z vidika človekovih pravic, mora doseči potrebno (minimalno) raven resnosti, da pade pod okvir 3. člena EKČP (oziroma 18. člena Ustave). Ocena te minimalne ravni je "relativna" in odvisna od narave in konteksta ravnanja, načina in metode izvrševanja ravnanja, trajanja, fizičnih in psihičnih učinkov, lahko je odvisna od spola, starosti in zdravstvenega stanja osebe, na katero se nek ukrep ali odločba nanaša. Če pa se v postopku ugotavljanja dejanskega stanja morebiti izkaže, da prizadetost posameznika zaradi ukrepa javno-pravnega subjekta ni takšna, da bi lahko dosegla minimalno raven, ki se zahteva za prepoved nečloveškega ravnanja, potem lahko pride v poštev presoja z vidika minimalne ravni varstva pravice do fizične in psihične oziroma moralne integritete posameznika iz 8. člena EKČP (ki ustreza 35. členu Ustave), ki pa z razliko od pravice iz 3. člena EKČP oziroma 18. člena Ustave ni absolutna pravica; v pravico iz 8. člena EKČP je namreč dopustno poseči, vendar mora biti ta poseg v skladu z načelom sorazmernosti iz tretjega odstavka 15. člena Ustave.
Ker sta omenjeni dve meji (praga) z vidika 3. člena EKČP ali pa z vidika 8. člena EKČP odvisna tudi od starosti posameznika, ki ga neka odločitev javno-pravnega organa zadeva, in ker izpodbijana odločba neposredno zadeva oba mladoletna otroka tožnice, v predmetni zadevi pride v konkretni zadevi poštev tudi ustavno načelo varovanja otrokovih koristi. Po določbi prvega stavka 56. člena Ustave otroci uživajo posebno varstvo in skrb. Po stališču Ustavnega sodišča to načelo zajema tudi načelo mednarodnega prava po varovanju "največje koristi otroka". To načelo ima namreč svoj izvor v določbi prvega odstavka 3. člena Konvencije ZN o otrokovih pravicah (v nadaljevanju: MKOP), ki določa, da pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča upravni organi ali zakonodajna telesa, naj bodo otrokove koristi "glavno vodilo". Upravno sodišče je načelo iz člena 3(1) MKOP že vneslo v sodno prakso na različnih področjih upravnega spora in večinoma v povezavi s pomanjkljivo obrazložitvijo odločitev javno-pravnih subjektov. V sodbi s področja mednarodne zaščite z dne 1. 6. 2017 je izpeljalo interpretacijo, da to načelo nima vpliva samo na posebne procesne garancije otrok, ki jih neka odločitev prizadeva, ampak tudi na uporabo materialnega prava in dokazne standarde. V kasnejših zadevah se je Upravno sodišče po zgledu na Sodišče EU pri razlagi načela varovanja otrokovih koristi sklicevalo na splošni komentar Odbora združenih narodov za otrokove pravice št. 14. Po tem komentarju št. 14 ima "načelo" varovanja otrokovih koristi iz člena 3(1) MKOP trojno funkcijo. Gre za materialno pravico, interpretativno pravno načelo ter procesno določbo. V funkciji materialne pravice ta določba pomeni, da ima mladoletni otrok pravico, da se v pravnem postopku ugotavlja, kaj je v največjo otrokovo korist in da se to upošteva primarno. Ta določba je pred sodišči neposredno uporabljiva. Kot interpretativno pravno načelo ta določba učinkuje tako, da ko ima neka druga pravna določba več možnih pomenov, je pravilna tista razlaga, ki na najbolj učinkovit način služi varovanju ugotovljenih otrokovih koristi. V procesnem smislu pa ta določba zahteva, da pristojni organ v procesu odločanja oziroma razsojanja oceni verjeten vpliv (pozitivne ali negativne) odločitve na otroka in temu primerno uporabi procesne garancije. V tem elementu gre lahko za določeno prekrivanje med prvo in tretjo funkcijo tega določila. Da bi se načelo varovanja otrokovih koristi lahko upoštevalo tudi v njeni materialno-pravni komponenti, mora seveda organ, ki odloča o nečem, kar zadeva otroke, najprej narediti konkretno oceno otrokovih potreb.
Iz obrazložitve izpodbijanega akta ni razvidno, da bi tožena stranka kakor koli pri svoji interpretaciji in uporabi prava v konkretnih okoliščinah primera upoštevala navedena načela oziroma pravice. S tem ustavno-pravnim izhodiščem sodišče pristopa h konkretni presoji zakonitosti izpodbijanega akta v naslednjih dveh razdelkih sodbe b.) in c.).
b.)Presoja utemeljenosti tožbenega ugovora glede uporabe določila drugega odstavka 48. člena ZBPP:
Po določbi drugega odstavka 48. člena ZBPP upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je bil dolžan dajati preživljanje. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta pravi, da je upravičenka prejela znesek v višini 238,92 EUR in da prejeto premoženje ne predstavlja izjeme po drugem odstavku 48. člena ZBPP. Tožena stranka za to stališče ni podala nobene obrazložitve oziroma nobenega razloga ali interpretacije določila, ki določa, da upravičenec ni dolžan povrniti "stroškov postopka, če je dobil preživnino." To je kršitev 3. in 5. točke prvega odstavka 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Po teh določbah mora obrazložitev odločbe obsegati razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov ter razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo. Izpodbijani akt v navezavi na določbo drugega odstavka 48. člena ZBPP navedenih obveznih sestavin obrazložitve nima.
Razlog, da to v konkretnem primeru pomeni, da je podana bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ker se odločbe ne da preizkusiti, pa je v tem, da se znesek, ki ga omenja tožena stranka v odločbi in sicer v višini 238,92 EUR, nanaša na znesek iz naslova stroškov za brezplačno pravno pomoč za odgovor na pritožbo zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. IV P 1402/2018 v postopku pred sodiščem druge stopnje. Z omenjeno prvostopenjsko sodbo opr. št. IV P 1402/2018 je bilo tožnici prisojena preživnina za njuna dva otroka, ki jo mora plačevati njun oče, in je to pridobljeno pravico tožnica branila v pritožbenem postopku. Ob upoštevanju druge komponente iz že citiranega načela o otrokovih koristih kot glavnem vodilu pri interpretaciji pravnih določil iz izpodbijane odločbe ni razvidno, zakaj izjema iz drugega odstavka 48. člena ZBPP v konkretnem primeru ne pride v poštev. Ta absolutno bistvena kršitev določb postopka, ki se povezuje z vprašanjem pravilne uporabe materialnega prava, je torej prvi razlog za ugoditev tožbi.
c.) Presoja tožbenega ugovora glede (ne)pravilnosti uporabe pojma "pridobiti premoženje" iz prvega odstavka 48. člena ZBPP
Tožena stranka je v izpodbijani odločbi navedla, da je tožena stranka ugotovila, da je tožnica v postopku, za katerega je dobila brezplačno pravno pomoč, prejela premoženje najmanj v znesku, ki je bil izplačan iz sredstev za brezplačno pomoč.
Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ni navedla ničesar o tem, kako je ugotovila, da je tožnica prejela premoženje v višini 238,92 EUR. To pomeni, da tudi v zvezi z bistvenim delom določila iz prvega odstavka 48. člena ZBPP izpodbijana odločba nima razlogov, odločilnih za presojo posameznih dokazov ter razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (3. in 5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Tudi to je bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki se povezuje z materialnim pravom, iz naslednjega razloga:
Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka poslala tožeči stranki na njen naslov bivanja, čeprav je tožnica v času poziva imela pooblastilo za zastopanje s strani odvetniške družbe, poziv na podajo izjave o pridobitvi premoženja in sicer na način, da je navedla, da če se tožnica ne bo izjasnila glede prejema premoženja, bo organ upošteval stanje, kot izhaja iz sklepa, to pa je, da je tožnica prejela znesek v višini 238,92 EUR. Tožnica je bila v tem pozivu obveščena o možnosti predlagati obročno vračilo dolga. V tožbi tožeča stranka pravi, da tožnica, kateri je bil poziv naslovljen, ni odgovorila na poziv, vendar zaradi tega tožena stranka po mnenju tožeče stranke ni imela podlage, da bi uporabila domnevo, da je tožnica prejela 238, 92 EUR iz naslova stroškov postopka.
1.Tožeča stranka ima prav, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni izkazala, da je tožnica pridobila znesek v višini 238, 92 EUR v smislu pridobitve premoženja iz prvega odstavka 48. člena ZBPP. Iz podatkov v spisu izhaja, da je bila tožena stranka z elektronskim obvestilom tožnice dne 30. 10. 2024 obveščena, da od očeta njenih otrok ne uspe dobiti celotne preživnine. Nadalje je bila s strani pooblaščene odvetnice tožnice tožena stranka dne 23. 8. 2024 obveščena tudi, da nasprotna stranka ni plačala stroškov v višini 238,92 EUR odvetniški družbi. Iz odgovora Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne dne 5. 3. 2025 je razvidno, da je bila tožena stranka seznanjena z dejstvom, da bi se morala tožnica poslužiti izterjave preživnine od preživninskega zavezanca, ki je v tujini, na podlagi mednarodnih pogodb in preko Javnega štipendijskega, razvojnega invalidskega in preživninskega sklada Republike Slovenije. Iz sklepa organa za brezplačno pravno pomoč z dne 10. 9. 2024 izhaja, da se odvetniški stroški v višini 238,92 EUR izplačajo omenjeni odvetniški družbi in ne tožnici in iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani izhaja, da je tožena stranka (preživninski zavezanec) dolžna plačati stroške postopka v višini 238,92 EUR tožeči stranki, ki je bila v postopku pred sodiščem druge stopnje zastopana po odvetniški družbi. Glede na vse zgoraj navedeno je očitno imela tožena stranka na voljo druge načine, ki bi v manjši meri posegli (kot omenjeni poziv) ali pa sploh ne bi posegli v pravico tožnice, da se izreče in brani v postopku, preden je izdana odločba, ki njo in njena mladoletna otroka negativno prizadeva, in da bi preko teh drugih načinov sodelovanja s stranko, ki so bili sicer v uporabi tekom omenjenih procesnih ravnanj, ob sodelovanju s strani tožnice pooblaščene odvetniške družbe, ugotovila, ali je tožeča stranka dejansko pridobila kakšno premoženje ali ne v smislu prvega odstavka 48. člena ZBPP.
2.Tožena stranka je torej nepravilno uporabila določbo prvega odstavka 48.člena ZBPP in je tudi nesorazmerno posegla v pravico tožnice do izjave iz prvega odstavka 9. člena in prvega odstavka 138. člena ZUP, posledično je tudi nepravilno oziroma pomanjkljivo ugotovila dejansko stanje. V takih okoliščinah odločitev o plačilu oziroma vrnitvi zneska v višini 238,92 EUR pomeni, da tudi nikakor ni mogoče govoriti o "brezplačni" pravni pomoči, s čimer se taka odločitev pokaže tudi v nasprotju s samim temeljnim namenom zakona o "brezplačni" pravni pomoči ob navezavi na načelo socialne države in na pravico do enakega dostopa do sodišča ne glede na premoženjski položaj stranke - še posebej, kadar taka odločitev neposredno prizadeva dva mladoletna otroka.
3.To so dodatni razlogi, da je bilo treba predlogu tožeče stranke, naj sodišče s sodbo izpodbijani akt odpravi, ugoditi (4., 3. in 2. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker tožeča stranka ni zahtevala ustnega zaslišanja tožnice na javni glavni obravnavi, ampak je z dokaznimi predlogi predlagala zgolj vpogled v listine. Po določbi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 sodišče lahko odloči na seji, če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec z nasprotnim interesom. Sodišče je ob tem upoštevalo tudi kriterijev za ustno javno obravnavo na podlagi 6. člena EKČP.
Obrazložitev k drugi točki izreka:
Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo, vendar ne na podlagi prvega odstavka 73. člena ZUS-1, sodba iz prve točke izreka postane pravnomočna z izdajo in vročitvijo strankam, in te nimajo pravice do pritožbe. Začasna odredba, kot jo predlaga tožeča stranka, pa se v konkretnem primeru lahko izda do pravnomočne sodbe v tem upravnem sporu. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo kot brezpredmeten (peti odstavek v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1).
Obrazložitev k tretji točki izreka:
4.Po določilu 3. odstavka 25. člena ZUS-1 v zvezi z 5. odstavkom 34. člena ZBPP, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi, se tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik, Uradni list RS, št. 24/2007, 107/2013), če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR. Tožnik je v upravnem sporu imel pooblaščenca. Zato je sodišče v drugi točki izreka s sklepom odločilo, da je Republika Slovenija dolžna plačati znesek 285,00 EUR, povečan za DDV, tožeči stranki. Znesek 347,70 EUR mora tožena stranka plačati tožniku v 15 dneh od prejema sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku 15 dni po prejemu sodbe do plačila.
-------------------------------
1 UPRS Sodba I U 1127/2017-5.
2 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1127/2017-5.
3 Sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani IV 1402/2018, 15. 12. 2013, odst. 4, 12, 16.
4 Ibid. odst. 16.
5 Natančneje o ustavno-pravnem konceptu načela socialne države in implikacijah tega načela na sodno presojo zakonitosti aktov javno-pravnih subjektov za različne pravne situacije glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1211/2023 z dne 28. 4. 2025 (odst. 42-64).
6 Na takšno pravno situacijo, do katere lahko pride v kontekstu ZBPP, je Upravno sodišče opozorilo že v sodbi v zadevi I U 1939/2010 z dne 9. 3. 2011.
7 Glej na primer (mutatis mutandis): Kudla v Poland, App. no. 30210/96, 26. 10. 2000, odst. 91;
8 Glej na primer (mutatis mutandis): Savran v Denmark, App. no. 57467/15, 7. 12. 2021, odst. 172.
9 Glej na primer tudi odločbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1211/2023, 28. 4. 2025, odst. 59.
10 Glej na primer: odločbi Ustavnega sodišča Up-748/16-18 z dne 25. 4. 2018, odst. 14; U-I-118/09, 10. 6. 2010, odst. 18.
11 Zakon o ratifikaciji Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah, Uradni list SFRJ, št. 15 MP, 21. 12. 1990 Akt o notifikaciji nasledstva ...Uradni list RS, št. 9/92 z nadaljnjimi spremembami.
12 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 1875/2015, 1. 6. 2017, odst. 25-31. Pred tem glej uporabo načela varovanja otrokovih koristi v zadevah, kot so na primer: I U 337/2011, 28. 3. 2011; I U 42/2012, 15. 2. 2012; I U 1762/2015, 1. 4. 2016.
13 Glej na primer sodbe Upravnega sodišča v zadevah nenapredovanja učenca v osnovni šoli (I U 1374/2023, 23. 8. 2024, zlasti odst. 74, 91, 97-99); izključitve mladoletnika iz srednje šole (I U 288/2025, 28. 2. 2025, zlasti odst. 47, 52-66); usmeritve otroka v prilagojen izobraževalni program (sklep o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe I U 1216/2023, 31. 8. 2023, odst. 66). Tudi Sodišče EU je sprejelo interpretacijo, da se izraz "koristi otroka" iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah nanaša hkrati na materialno pravico, načelo razlage in postopkovno pravilo (K.L., C-646/21, 11. 6. 2024, odst. 73).
14 UNCRC, General Comment 14 on the Right of the Child to Have His or Her Best lnterests Taken as a Primary Consideration (Art. 3, Para. 1), CRC/C/GC/14, 2013, tč. 1A/6a, str. 4.
15 Ibid. tč. 1A/6b, str. 4.
16 Ibid. tč. 1A/6c, str. 4. Glej tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 149/2026, 6. 2. 2026, odst. 74.
17 Glej sodbo Sodišča EU (mutatis mutandis) v zadevi: K.L., C-646/21, 11. 6. 2024, odst. 84.
18 Glje tudi sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 297/2010 z dne 9. 3. 2011.
19 O takšni pravni in dejanski situaciji se je Upravno sodišče sicer že izreklo v sodni praksi in sicer v letu 2017 v tem smislu, da toženka v postopku, ki ga vodi po uradni dolžnosti, nima zakonske podlage, da šteje, da tožnik s tem, ko na njen poziv, naj sporoči, ali je prejel dosojeni znesek, v odrejenem roku ni odgovoril, šteje, da je dosojeni znesek prejel, ne da bi opravila tudi kakšne druge poizvedbe (na primer poizvedbo pri zavezancu za plačilo dosojenega zneska, poizvedba pri izvajalcu brezplačne pravne pomoči in podobno). Takšna domneva je v nasprotju z načelom materialne resnice iz 8. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki upravnemu organu nalaga, da v postopku ugotovi resnično dejansko stanje in v ta namen ugotovi vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. V sodbi iz leta 2017 je sodišče še zavzelo stališče, če sodišče svoje obveznosti naložitve stroškov sodnega postopka nasprotni stranki v korist Republiki Sloveniji iz tretjega odstavka 46. člena ZBPP ni izvršilo in jih organ za BPP posledično od nje ne more izterjati, zakon ne daje podlage, da se jih avtomatično naloži upravičencu do BPP in s tem nanj prevali breme njihove izterjave, kot je to storila toženka v obravnavnem primeru, če prej nesporno ne ugotovi, da so ji bili plačani (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I U 1127/2017, 15. 6. 2017, odst. 8-9, 11).
20 Sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi: Ramos Nunes de Carvalho e Sá v. Portugal, App no. 55391/13, 57728/13 and 74041/13, odst. 190-191.