23. 2. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. s Ž., ki ga zastopa C. C. C., odvetnik na Z., na seji senata dne 7. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

1.Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 296/2002 z dne 25. 3. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 560/2002 z dne 30. 5. 2002 in s sodbo Okrajnega sodišča v Brežicah št. K 74/99 z dne 16. 1. 2002 se ne sprejme.

2.Pritožnik sam nosi stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 215. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Sodišče mu je izreklo pogojno obsodbo in določilo kazen šestih mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. V plačilo mu je naložilo stroške kazenskega postopka in povprečnino. Višje sodišče je pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo tudi zoper sodbo, s katero je Vrhovno sodišče zavrnilo zahtevo njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi izraža nezadovoljstvo z obsodbo in ponavlja nekatere navedbe, s katerimi ni uspel v postopku s pritožbo in z zahtevo za varstvo zakonitosti. Zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, napačno uporabo prava ter kršitve 22. člena, prvega odstavka 23. člena, 25., 28. in 29. člena Ustave. V utemeljitev kršitve 22. člena Ustave pritožnik navede, da je sodna praksa v kazenskih zadevah nedvoumna, da so obtožbe jasne in sodbe primerno obrazložene. V postopku zoper pritožnika naj bi tem zahtevam bilo zadoščeno. Ker je po mnenju pritožnika Vrhovno sodišče odločalo pristransko, naj bi s tem kršilo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. V zvezi s kršitvijo 25. člena Ustave pritožnik navede, da je Višje sodišče "ignoriralo" pritožbo njegovega zagovornika. Isto kršitev naj bi storilo tudi Vrhovno sodišče, kar naj bi imelo za posledico, da je bilo izredno pravno sredstvo neučinkovito. Kršitev 28. člena Ustave pritožnik utemeljuje z navedbo, da je bil obsojen za dejanje, ki je neresnično. Pritožnik nadalje zatrjuje, da mu je bila kršena pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do njegovega zagovora in da mu kljub temu, da je tožilec na glavni obravnavi spremenil obtožnico, ni dalo primernega časa za pripravo obrambe. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi, zadevo vrne v novo odločanje in nasprotnemu udeležencu naloži v plačilo stroške ustavne pritožbe.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik zgolj z navedbami, s katerimi zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in napačno uporaba prava, ne more utemeljiti ustavne pritožbe.

4.Pritožnikove navedbe, da je bil glede na ustaljeno sodno prakso obravnavan drugače, bi bile lahko relevantne z vidika 22. člena Ustave. Ta med drugim zagotavlja, da sodišče o zadevi vsakogar odloči tako, kot sicer redno odloča. Vendar pritožnik, ki se na obstoj ustaljene prakse zgolj sklicuje, te kršitve s takó posplošenimi navedbami ne more utemeljiti.

5.Pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je ustavno procesno jamstvo, ki zagotavlja pravico do meritorne odločitve. Do slednje je v pritožnikovem primeru prišlo. Nestrinjanje z obsodbo in zgolj zatrjevanje, "da je Vrhovno sodišče odločalo pristransko", pri čemer pritožnik te trditve z ničimer ne utemelji, za ugotovitev o kršitvi pravice ne zadošča.

6.Pravici do pritožbe iz 25. člena Ustave odgovarja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da jo, če je dopustna, vsebinsko obravnava ter se opredeli do tistih pritožbenih navedb, zaradi katerih bi bilo, če bi bile utemeljene, treba izpodbijano odločbo spremeniti oziroma razveljaviti. Da bi bilo razvidno, ali je pritožbeno sodišče upoštevalo navedene zahteve, mora biti njegova odločba obrazložena. Po oceni Ustavnega sodišča je iz sodbe Višjega sodišča razvidno, da je slednje presojalo utemeljenost relevantnih navedb in svojo odločitev razumno obrazložilo. Tega pritožnikovo zatrjevanje, "da je Višje sodišče ignoriralo pritožbene navedbe", pri čemer sploh ne pojasni, do katere izmed navedb se ni opredelilo, ne more ovreči. Zato za kršitev 25. člena Ustave očitno ne gre.

7.Pritožnik tudi Vrhovnemu sodišču očita kršitev 25. člena Ustave, vendar iz njegovih navedb izhaja, da zatrjuje kršitev 22. člena Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic. Iz navedenega jamstva izhaja med drugim zahteva, da so odločbe, s katerimi je pristojni organ odločil o posameznikovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, obrazložene. To pomeni obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, pretehta njihovo relevantnost in se do tistih, ki so bistvenega pomena za odločitev, opredeli. Navedeno velja tudi v postopku odločanja o izrednih pravnih sredstvih. Pritožnik zgolj pavšalno zatrjuje očitano kršitev, saj ne pojasni, do katerih, za odločitev relevantnih navedb se Vrhovno sodišče ni opredelilo. Zato tudi za kršitev 22. člena Ustave očitno ne gre.

8.Zgolj z navedbo, da je bil obsojen za dejanje, ki je neresnično, pritožnik kršitve prvega odstavka 28. člena Ustave ne izkaže.

9.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje tudi kršitev pravice do obrambe. Do nje naj bi prišlo, ker se sodišče ni opredelilo do njegovega zagovora in ker kljub temu, da je tožilec spremenil obtožnico, ni hotelo prekiniti glavne obravnave in mu s tem omogočiti primeren čas, da glede na tako spremenjeno obtožnico pripravi svojo obrambo. V zvezi s takšno odločitvijo naj bi bili zlasti sporni stališči Višjega in Vrhovnega sodišča, "da zaradi spremembe obtožnice opis kaznivega dejanja ni bil spremenjen tako, da bi se karkoli dodalo, kar ni bilo obseženo že v prvotnem tenorju obtožnega predloga" in "da je del obrambe vsebovan tudi v zaključni besedi obdolženca".

10.Po prvi alineji 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob polni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe.

11.Očitek pritožnika, da se sodišča niso opredelila do njegovega zagovora, ni utemeljen. Iz izpodbijanih sodb je razvidno, da so se sodišča opredelila do zagovora, ki ga je podal pritožnik, in ga vsebinsko obravnavala v povezavi z vsemi izvedenimi dokazi. To, s čimer pritožnik v tem delu utemeljuje kršitev pravice do obrambe, pa predstavlja vprašanje verodostojnosti izvedenih dokazov, ki sodi v polje proste sodnikove presoje. Slednja sama po sebi ni predmet presoje v ustavni pritožbi.

12.Možnost spremeniti obtožnico na glavni obravnavi daje tožilcu 344. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP). Ta v prvem odstavku določa, da sme tožilec na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje. Drugi odstavek istega člena dopušča možnost, da sodišče v takem primeru zaradi priprave obrambe prekine glavno obravnavo. Do dopustnosti spremembe obtožnice na glavni obravnavi se je Ustavno sodišče že opredelilo v odločbi št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98 in OdlUS VI, 165), kasneje pa v še v sklepu št. U-I-40/00 z dne 16. 1. 2003. Ugotovilo je, da navedena pravica pristojnega tožilca sama po sebi ni v neskladju z ustavnimi jamstvi v kazenskem postopku, če je tožilec ne zlorabi in če je istočasno dopuščeno, da tudi druga stranka v postopku – v tem primeru obdolženec – glede na spremenjene okoliščine še vedno varuje svoje pravice v načeloma enakem pravnem položaju, kakor če do spremembe obtožnice ne bi prišlo.

13.O spremembi obtožnega akta v skrajšanem postopku ZKP nima posebnih določb. V skrajšanem postopku pa je dopustna in celo pogosta situacija, ko se izvede glavna obravnava v nenavzočnosti obdolženega in tudi njegovega zagovornika, saj tovrstna obramba praviloma ni obvezna. V primeru, da je obdolženi (ali vsaj njegov zagovornik) navzoč na glavni obravnavi, ima ob spremembi obtožbe možnost predlagati prekinitev glavne obravnave zaradi priprave obrambe. V takem primeru mora sodišče presoditi, ali gre za tako vsebinsko spremembo obtožbe, da je treba njegovemu predlogu ugoditi. Če sodišče predlogu obdolženca ne ugodi, po vsebini pa je šlo za takšne spremembe obtožnice, da je bila zaradi nadaljevanja glavne obravnave kršena pravica do učinkovite obrambe, je podana tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP. Vsaka nebistvena sprememba obtožbe ali celo sprememba v korist obdolženca sicer še ne zahteva prekinitve glavne obravnave zaradi priprave obrambe. Vendar pa mora sodišče v vsakem posamičnem primeru, zlasti ko je glavna obravnava opravljena v nenavzočnosti obdolženega, tudi samo opraviti presojo, ali je sprememba obtožbe dopustna in ali je treba glavno obravnavo prekiniti zaradi priprave obrambe ali ne. Kadar sodnik presoja, ali je zaradi spremembe obtožnega akta v skladu s prvim odstavkom 344. člena ZKP treba prekiniti glavno obravnavo, mora sprejeti takšno odločitev, s katero ne poseže, v nasprotju z ustavnimi pravicami, v obdolženčev procesnopravni položaj. Zlasti mora presoditi, ali bo z njegovo odločitvijo spoštovana obdolženčeva pravica do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave. V skladu z 22. členom Ustave mora svojo odločitev tudi obrazložiti.

14.V obravnavanem primeru je pritožnikov zagovornik na naroku za glavno obravnavo, na katerem je prišlo do spremembe obtožnega akta, predlagal, naj sodišče prekine obravnavo in mu dodeli tridnevni rok za pripravo obrambe. Prvostopenjsko sodišče takšnemu predlogu ni ugodilo z obrazložitvijo, da je obtožni predlog v svojem bistvu ostal nespremenjen, saj je tožilec iz opisa kaznivega dejanja izpustil očitek, "da je obdolženec vozilo prodal B. T." Pritožnik je očitek kršitve pravice do obrambe vsebinsko uveljavljal tudi v pritožbi in v zahtevi za varstvo zakonitosti. Do njega sta se, za pritožnika sicer s spornim stališčem, opredelili tako Višje kot tudi Vrhovno sodišče. Vendar izpodbijani stališči nista samostojni stališči. Sta le del odgovora sodišč, ki sta se opredelili do pritožnikovih navedb o kršitvi njegove pravice do obrambe, Višje sodišče je pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča in tudi sámo ocenilo, da se dejansko stanje v obtožnem predlogu ni spremenilo in je v svojem bistvu ostalo nespremenjeno. Pojasnilo je še, da je zaključna beseda del obrambe in zgolj uporaba različnih izrazov v zapisniku o glavni obravnavi ter v sodbi ne vpliva na pravilnost sodbe. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je slednje primerjalo obtožni predlog pred in po spremembi. Izrecno je navedlo, katere dele opisa kaznivega dejanja v obtožbi je državni tožilec spremenil oziroma izpustil. Vrhovno sodišče je v zvezi z navedenimi okoliščinami pri tem tudi sámo ocenilo, da opis kaznivega dejanja ni bil spremenjen tako, da bi se karkoli dodalo, kar ni bilo obseženo že v prvotnem tenorju obtožnega predloga. Na podlagi tako opravljene ocene je presodilo, da so v opisu kaznivega dejanja v prvostopenjski sodbi navedeni vsi tisti znaki kaznivega dejanja in druge pomembne okoliščine, glede katerih je bila že mogoča obramba tako na prvem kot tudi na drugem naroku za glavno obravnavo. Med drugim je še navedlo, da je del obrambe pritožnika v vsakem primeru vsebovan tudi v zaključni besedi. Po oceni Ustavnega sodišča je iz izpodbijanih sodb razvidno, da so sodišča opravila presojo dopustnosti spremembe obtožnega predloga in še posebej presojo, ali je treba za pripravo obrambe zaradi spremembe obtožnega akta glavno obravnavo prekiniti ali ne. S tem so v tem primeru zadostila ustavnim zahtevam in kriterijem, navedenim v 12. in 13. točki obrazložitve tega sklepa. Odločitvam sodišč, ki so obrazložila, zakaj zaradi spremembe obtožnega predloga ni bilo treba prekiniti glavne obravnave, tudi ni mogoče odreči razumne presoje. Glede na navedeno stališči Višjega in Vrhovnega sodišča, ki sta le del obrazloženega odgovora na pritožnikovo zatrjevanje kršitve pravice do obrambe, z vidika varstva te pravice nista nesprejemljivi. Zato za kršitev pravice do obrambe iz prve alineje 29. člena Ustave očitno ne gre.

15.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

16.V postopku pred Ustavnim sodiščem nosi vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače (prvi odstavek 34. člena ZUstS, ki se po 49. členu ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo). Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni razlogi, ki jih pritožnik ne navaja. Ustavno sodišče je zato odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka.

C.

17.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena in 34. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer

Glede prvega pogoja je Ustavno sodišče navedlo, da lahko predstavlja zlorabo že okoliščina, da se upravičenje tožilca uveljavlja na način, ki škoduje obdolžencu ali pa mu "otežuje njegov položaj". Izrecno je tudi poudarilo, da mora sodišče ob izdaji sodbe preveriti spremembo obtožnice tudi s tega vidika in v primeru tožilčeve zlorabe pravice skladno s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave odreči pravno relevantnost dejanjem, ki presegajo upravičenje in torej predstavljajo njegovo zlorabo. Glede drugega pogoja pa je Ustavno sodišče navedlo, da sprememba obtožnice ne sme okrniti obdolženčeve pravice do obrambe (njeno spoštovanje posamezniku zagotavlja, da 1) je obveščen natančno in določno o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah obtožbe in da 2) ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe).

Tako Ustavno sodišče npr. v odločbi št. Up-328/03 z dne 12. 5. 2005 (Uradni list RS, št. 56/05 in OdlUS XIV, 41). Zaradi nespoštovanja navedenih procesnih jamstev je Ustavno sodišče z navedeno sodbo izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje. Pritožnikov primer pa ni tak.