Jedro

Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da samo z objavo javne dražbe na svoji spletni strani tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz drugega odstavka 167. člena SPZ, vendar pa tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere je ta opustitev pomenila zanjo škodo oz. tolikšno škodo, kot jo je uveljavljala v pobot.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se odločba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v II. točki in v VI. točki razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba tožene stranke se zavrne in se v izpodbijanem delu (IV. in V. točka izreka sodbe) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo v zadevi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjsko sodišče sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 197987/2012, z dne 15.12.2012, razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka (I. točka izreka); tožbo zavrglo v delu, kjer je tožeča stranka zahtevala ugotovitev obstoja in plačilo zneska 838,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2012 dalje (II. točka izreka); ugotovilo je, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v zneskih, kot jih je ponazorilo z razpredelnico v skupnem seštevku 73.516,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega računa dalje (III. točka izreka); ugotovilo je, da ne obstoji v pobotu uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 44.605,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.1.2014 dalje (IV. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh plača zneske, za katere je sodišče v točki III ugotovilo, da jih tožena stranka dolguje tožeči stranki, višji tožbeni zahtevek (v skupnem znesku 27.879,49 EUR) pa je zavrnilo (V. točka izreka); toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki v 15 dneh povrne 3.099,74 EUR stroškov pravdnega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila (VI. točka izreka).

Tožeča stranka se je pritožila in odločbo v II. in VI. točki izpodbijala zaradi vseh treh pritožbenih razlogov. Navedla je, da je sodišče zmotno „zavrglo tožbeni zahtevek“ na plačilo 838,63 EUR. Tožeča stranka je zahtevek delno umaknila v zvezi z računom 413163/2012 za glavnico v višini 2.385,13 EUR in natekle zakonske zamudne obresti v višini 416,54 EUR, vendar je sodišče spregledalo, da tožeča stranka tožbenega zahtevka na podlagi tega računa ni umaknila v celoti, in je izdalo sklep, s katerim je postopek za zahtevek po navedenem računu ustavilo v celoti. Navkljub temu, da je ta sklep postal pravnomočen, ne gre za res iudicato in ne velja pravilo ne bis in idem, saj gre za procesni sklep, po katerem se lahko tožba ponovno vloži (188. člen ZPP). Zato je z nadaljnjo pripravljalno vlogo tožeča stranka vztrajala tudi pri zahtevku na plačilo 838,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2012 dalje do plačila, kar je potrebno šteti kot povečanje tožbenega zahtevka oz. modifikacijo tožbe, čemur tožena stranka ni nasprotovala. Zato bi moralo sodišče odločati tudi o tem delu tožbenega zahtevka.Glede povrnitve pravdnih stroškov pa je pritožba izpostavila, da sodišče pravdnih stroškov tožeče stranke ni pravilno obračunalo. Napačno je ugotovilo znesek sodne takse, saj jo je za vsa tri dejanja (za predlog za izvršbo, doplačilo za pravdni postopek in za razširitev tožbe) plačala v skupnem znesku 2.365,00 EUR in ne 1.755,00 EUR. Poleg tega je odmerilo postavko „izdelava in izročitev dokumentov“, v višini 57,90 EUR, čeprav je tožeča stranka že pred tretjo pripravljalno vlogo v spis v dveh izvodih vložila vsaj 205 fotokopij 105 računov in zanje v stroškovniku zahtevala plačilo. Zato bi morali biti priznani v celotnem znesku v višini 67,90 EUR, posledično pa je tudi DDV obračunan prenizko. Z upoštevanjem uspeha tožeče stranke v pravdi (75,53 %), bi tožena stranka tožeči stranki morala povrniti 3.569,70 EUR stroškov pravdnega postopka.

Tožena stranka je v svoji pritožbi po vsebini izpodbijala odločitev prvostopenjskega sodišča iz IV. točke izreka (in posledično iz V. točke izreka), s katero je sodišče ugotovilo, da ne obstoji v pobot postavljena terjatev tožene stranke. Izpodbijala jo je iz vseh treh pritožbenih razlogov in navedla, da so zaključki prvostopenjskega sodišča, da je tožena stranka ves čas zagotavljala, da bo dolg poravnala, in jo zavajala, v nasprotju z listinskimi dokazi. Tožeča stranka je že 13.12.2012 vložila predlog za izvršbo za izterjavo plačil po vtoževanih računih, zato je povsem nelogičen in neživljenjski zaključek prvostopenjskega sodišča, da je tožnica še v letu 2013 in 2014 utemeljeno pričakovala plačilo in zato odlašala s prodajo pridržanih stvari vse do januarja 2014. Kot dober gospodar bi morala najkasneje v trenutku vložitve izvršbe blago prodati in se poplačati. Sodišče ni upoštevalo, da bi morala tožeča stranka storiti vse, da se škoda zmanjšuje oz. ne povečuje. Zaključek sodišča, da naj bi tožeča stranka pred prodajo pridobila ponudbe različnih družb, je povsem nedokazan, saj teh ponudb tožeča stranka v spis ni predložila. Zgolj sklicevanje na priče ne more nadomestiti listinskega dokaza. Tožena stranka je ves čas navajala, da je bila že izklicna cena za prodajo blaga v višini 15.000,00 EUR določena prenizko, a je sodišče brez strokovnega mnenja izvedenca takšno izhodiščno ceno sprejelo. Zaradi samovoljne izbire tožnice glede kraja, časa in načina prodaje, ne more tožena stranka nositi negativnih posledic. O razpisu javne dražbe ni bila obveščena, zato je bila nezakonita. Zgolj zatrjevanje tožeče stranke, da je bila javna dražba objavljena na spletnih straneh tožnice, ne more zadostiti zakonsko določenemu standardu obvestitve. Sodišče bi moralo s pomočjo predlaganega izvedenca ugotoviti realno vrednost prodajnega blaga ter ob upoštevanju razmer na trgu oceniti ceno, ki bi jo lahko na pravilno izvedeni dražbi dosegla tožeča stranka. Z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka, kar je vplivalo na ugotovitev dejanskega stanja in na materialnopravno napačno odločitev.

Na pritožbo tožene stranke je tožeča stranka odgovorila, med drugim opozorila na obsežno elektronsko korespondenco pravdnih strank glede pričakovanega prostovoljnega poplačila dolga in predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

K pritožbi tožeče stranke: Pritožba utemeljeno izpostavlja, da je tožeča stranka z vlogo, z dne 7.2.2014, umaknila tožbeni zahtevek po računu 413163/2012 (ki v celotnem znesku glasi na 3.223,76 EUR) le za del glavnice v višini 2.385,13 EUR, in ne za celotni znesek računa, in da je navkljub temu prvostopenjsko sodišče s sklepom, z dne 16.9.2014, odločilo, da se postopek zaradi delnega umika tožbe za celotni znesek računa ustavi. Pravilno je tudi pritožbeno stališče, da je bilo napačno ravnanje sodišča, ki je tožbo v tem delu, sklicujoč se na 319. člen ZPP, zavrglo, čeprav je postal sklep o ustavitvi postopka medtem pravnomočen. Sklep, s katerim se ugotovi umik tožbe in ustavi postopek, je namreč le dekleratorne narave, v skladu s četrtim odstavkom 188. člena ZPP se zato tožba, v delu, v katerem je umaknjena, šteje, kot da sploh ni bila vložena, in se zato lahko znova vloži. Pritožnica torej pravilno ugotavlja, da v primeru ugotovljenega umika in ustavitve postopka ne gre ne za razsojeno stvar, niti za litispendenco, zato je bilo njeno vztrajanje pri tem, da sodišče odloči na podlagi navedenega računa še za znesek 838,63 EUR, povsem v skladu z zakonom in utemeljeno.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev prvostopenjskega sodišča, da se zavrže tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja in plačilo terjatve v višini 838,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.2012 dalje, in je v tem delu zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje (3. točka 365. člena ZPP). Posledično je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, katere bo moralo prvostopenjsko sodišče ponovno odmeriti glede na uspeh pravdnih strank, upoštevajoč tudi še odločitev glede zneska 838,63 EUR. Pri tem pritožbeno sodišče opozarja tudi na pritožbo tožeče stranke glede same višine odmere pravdnih stroškov, kar naj prvostopenjsko sodišče pri ponovnem odmerjanju stroškov tudi prouči in utemeljene pripombe tožeče stranke upošteva.

K pritožbi tožene stranke: Ni mogoče pritrditi pritožbenemu zatrjevanju, da je nelogičen in neživljenjski zaključek prvostopenjskega sodišča, da naj bi tožeča stranka še po tem, ko je že bil vložen izvršilni predlog, pričakovala plačilo tožene stranke in zato odlašala s prodajo pridržanih stvari. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi obsežno obrazložilo, na podlagi katerih listin in katere komunikacije(1) je tožeča stranka toliko časa odlašala s prodajo stvari (v točki 22 in 23 izpodbijane sodbe), česar pritožba določno ne izpodbija, ampak le pavšalno navaja, da naj bi bili zaključki sodišča v nasprotju z „listinskimi dokazi“. Poleg tega pa je tožeča stranka v odgovoru na pritožbo izmed dokumentacije, ki jo je v postopku v spis predložila, utemeljeno opozorila še na elektronsko pošto z dne 17.4.2013, 3.7.2013, 8.7.2013, 27.3.2013, 28.10.2013 in 5.11.2013, iz katere izhaja, da je tožena stranka s tožečo stranko komunicirala na takšen način, da je bilo mogoče njeno plačilo pričakovati tudi po tem, ko je predmetna pravda že začela teči. Tožeči stranki torej ni mogoče očitati, da glede časa prodaje ni ravnala kot dober gospodar, ali da je celo namenoma povečevala dolg tožene stranke.

Glede očitka, ali je bila tožena stranka pravilno obveščena o kraju in času prodaje pridržanih stvari, in ali je bila izhodiščna cena za javno dražbo za prodane stvari prenizka, je po mnenju pritožbenega sodišča pritožba prav tako neutemeljena. V skladu z 264. členom Obligacijskega zakonika (OZ) se lahko upnik, ki ima v rokah dolžnikovo stvar, na podlagi pridržne pravice poplača iz njene vrednosti na enak način kot zastavni upnik, vendar mora pred tem pravočasno sporočiti tožniku svoj namen. Smiselno se v zvezi s to izvensodno prodajo uporabljajo določbe 167. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki določa, da lahko (zastavni) upnik proda premičnino na javni dražbi ali po morebitni borzni ali tržni ceni. Prodajo se lahko opravi po 8 dneh od dneva, ko je dolžnika opozoril, da bo tako ravnal. Pravočasno mu mora tudi sporočiti dan in kraj prodaje.

Pri takšni prodaji je zastavni upnik dolžan upoštevati vsa pravila, ki jih je sicer v okviru sodne prodaje dolžan upoštevati sodni izvršitelj(2). Tako kot opravi v izvršilnem postopku izvršitelj sam cenitev stvari, ki se bodo prodajale, je tudi cenitev v obravnavanem primeru opravila tožeča stranka sama tako, da je le opravila ustrezne poizvedbe. Tožena stranka pa ni zatrjevala, da bi po obvestilu, da bodo pridržane stvari prodane, zahtevala cenitev po sodnem cenilcu (ob smiselni uporabi tretjega odstavka 89. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ), kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in česar pritožba ne izpodbija. Prav tako ni izkazala, da bi med pravdnim postopkom predlagala takšen dokazni predlog, s katerim bi se lahko ugotovilo, kolikšna bi bila primerna izklicna cena za prodajo na javni dražbi. Tožena stranka je namreč tudi v pritožbi ponovila, da je v postopku predlagala postavitev izvedenca, ki naj bi ugotovil realno vrednost prodajnega blaga ter ob upoštevanju razmer na trgu ocenil ceno, ki bi jo lahko s pomočjo pravilno izvedene dražbe tožeča stranka lahko dosegla.

Cena, ki se lahko doseže z javno dražbo, in ki torej postane tudi tržna cena, se oblikuje na dražbi sami, in sicer glede na interes dražiteljev, ki k dražbi pristopijo. Zato sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati postopkovne kršitve, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu s postavitvijo izvedenca s takšno nalogo.

Pritožbeni očitek, da tožena stranka o razpisu javne dražbe ni bila obveščena, ni utemeljen, saj je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo, da je bila o nameravani prodaji tožena stranka obveščena z dopisom z dne 24.10.2013, javna dražba pa je bila opravljena dobra dva meseca kasneje. Tožena stranka je kot dolžnica torej imela dovolj časa od tega obvestila, da bi ukrepala, in sicer da bi izpolnila svojo obveznost do tožeče stranke ter s tem preprečila prodajo pridržanih stvari, ali pa v tem času poiskala kupce, ki bi pridržane stvari kupili po višji ceni od izklicne. Nadaljnji očitek, da o času in kraju dražbe ni bila posebej obveščena (prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je oklic te dražbe bil objavljen na spletnih straneh tožeče stranke), pa bi bil utemeljen le, če bi tožena stranka hkrati navedla tudi, kako je bila ta opustitev povezana s škodo, ki naj bi ji zaradi te prodaje nastala. Pritrditi je namreč potrebno pritožbi, da samo z objavo javne dražbe na svoji spletni strani tožeča stranka ni izpolnila obveznosti iz drugega odstavka 167. člena SPZ, vendar pa tožena stranka ni navedla nobene okoliščine, zaradi katere je ta opustitev pomenila zanjo škodo oz. tolikšno škodo, kot jo je uveljavljala v pobot (da bi se sicer dražbe udeležila sama, ali da bi poiskala dražitelje, s katerimi bi se dosegla višja cena ipd.).

Na podlagi zgoraj navedenih ugotovitev je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

op. št. 1: tako izpostavlja elektronska sporočila z dne 10.9.2012, 25.9.2015, 28.9.2012, izpovedi prič J., Z., R. in K. op. št. 2: A. Berden, SPZ s komentarjem, GV Založba, Lj 2004, str. 730