Jedro

Izpodbijani akt inšpekcijskega organa prve stopnje ni dokončni upravni akt v smislu 3. člena ZUS. Dokončnost upravnega akta je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za odločanje sodišča v upravnem sporu.

Izrek

1. Tožba se zavrže. 2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik izpodbija odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota A z dne 10.1.2003, s katero mu je bilo naloženo, da mora odstraniti objekt, zgrajen na zemljišču s parc. št. 820 k.o. B, last AA, in vzpostaviti prejšnje stanje. V tožbi navaja, da mu je AA naročila, naj ji postavi nadomestne objekte namesto dotrajanih, in ga pooblastila, da kot njen izvajalec del ureja tudi zadeve pri upravnih organih. Po izdaji odločbe urbanističnega inšpektorja je tožnik prosil za odložitev upravne izvršbe, vendar je inšpektor prošnjo zavrnil. Dne 23.4.2003 je gradbeni inšpektor izdal sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim je tožniku naložil, da mora odstraniti objekt do 20.5.2003, sicer bo to opravil pooblaščeni izvajalec. Tožnikov pooblaščenec je zoper sklep dne 13.5.2003 vložil pritožbo, a v njej ni uveljavljal bistvenega pritožbenega razloga, to je, da postopek teče proti napačni osebi. Tožnik bi v primeru, če bi sledil inšpekcijski odločbi in sklepu o dovolitvi izvršbe, storil nedopustno dejanje proti AA kot lastnici zemljišča in vsega kar stoji na njem. Če bi tožnik karkoli rušil na zemljišču AA, bi ji odškodninsko odgovarjal. Dne 10.6.2003 je tožnik inšpektorja izrecno opozoril, da je lastnica in dejanska investitorka objektov AA, da je sprožila sodni postopek in da naj z nadaljnjim postopkom počaka do rešitve sodnega postopka. Na svoj dopis je dne 17.6.2003 dobil obvestilo inšpektorja, da bodo z izvršbo nadaljevali. Po tem obvestilu je vložil zahtevo za obnovo postopka pri upravnem organu. Tožnik še dodaja, da je bil inšpekcijski organ vseskozi seznanjen, da je lastnica zemljišča in tudi objektov na njem AA. Nedopustno se mu zdi, da inšpektor ni vodil postopka proti njej kot lastnici in investitorki, ter ji na ta način povsem onemogočil uveljavljati njene zahtevke in stališča v tej stvari. Ker je bilo tožniku z odločbo Ministrstva za okolje, prostor in energijo, Inšpektorata RS za okolje in prostor, izdane po urbanističnem inšpektorju BB dne 10.1.2003 naloženo, da poseže v lastništvo tretje osebe s tem, da poruši na zemljišču AA zgrajen nadomestni objekt, je upravni organ prekoračil svoje pristojnosti in s tem tožnika postavil v nemogoč položaj, saj ga sili napraviti nekaj, česar ne sme, lastnico zemljišča pa tudi, saj ji je odvzel vse možnosti sodelovanja v postopku, v katerem se odloča o njenem lastništvu. Meni, da je izpodbijana odločba nezakonita in nesmiselna, zato predlaga odpravo navedene odločbe in vseh izvršilnih dejanj, ki so bila opravljena na podlagi te odločbe. Nadalje navaja, da inšpekcijski organ trenutno ne nadaljuje z izvršilnimi dejanji, vendar se tožnik boji, da se bo kljub temu, da je obveščen o postopku in da je obveščen, da teče postopek za legalizacijo objekta, odločil, da bo angažiral pooblaščenega izvajalca, ter mu naročil, naj objekt odstrani. S tem bi tožnik in lastnica objekta utrpela nepopravljivo škodo, zato sodišču predlaga, da izda začasno odredbo, s katero prepoveduje inšpekcijskemu organu nadaljevati začeto izvršbo, ter do pravnomočnosti postopka ustavi vsa nadaljnja izvršilna dejanja. AA pa v tožbi dodaja, da pri upravnem organu teče postopek za legalizacijo spornega objekta in glede na to, da je rekonstrukcija tovrstnih objektov na tem prostoru dovoljena, pričakuje, da bo objekt legaliziran. V tem primeru bi bilo rušenje objekta po sporni odločbi nesmisel in zgolj administrativni ukrep, ki bi njej in izvajalcu povzročil nenadomestljivo škodo. Meni, da ima prav zaradi tega pravni in dejanski interes, da tožnik v tem postopku uspe, zaradi tega se v soglasju s tožnikom pridružuje njegovi tožbi kot stranski intervenient in njegove navedbe ter predloge sprejema kot svoje.

K 1. točki izreka: Zakon o upravnem sporu ( ZUS, Uradni list RS št. 50/97 in 70/00) v 2. odst. 1. člena določa, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Po 1. odst. 3. člena ZUS je upravni akt dokončni posamični akt, s katerim državni organ, organ lokalne skupnosti oziroma nosilec javnega pooblastila odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali pravne osebe oziroma druge osebe, ki je lahko stranka v upravnem postopku. Sodišče ugotavlja, da tožnik izpodbija odločbo urbanističnega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 10.1.2003, s katero je bila tožniku naložena odstranitev objekta, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 820 k.o. B, ki je v lasti AA - stranske intervenientke v tem postopku. Iz sklepa o dovolitvi izvršbe z dne 23.4.2002 je razvidno, da je postala navedena odločba izvršljiva dne 16.4.2003. Tožnik izpodbija akt inšpekcijskega organa prve stopnje, vendar ta odločba ni dokončni upravni akt v smislu 3. člena ZUS. Dokončnost upravnega akta je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena za odločanje sodišča v upravnem sporu. V obravnavanem primeru bi bila podana, če bi tožnik izpodbijal akt organa druge stopnje, kar tožnik niti ne zatrjuje. Po navedenem je bilo potrebno tožbo po določbi 3. točke 1. odst. 34. člena ZUS zavreči. K 2. točki izreka: Ob ugotovitvi, da za navedeni upravni spor ni postopkovne podlage, tudi ni postopkovne podlage za izdajo začasne odredbe. Vsebinsko odločanje o zahtevi za izdajo začasne odredbe bi bilo možno le, če bi tožba uspešno prestala predhodni preizkus, torej če je sodišče ne bi zavrglo. Ker pa je sodišče tožbo moralo zavreči, je moralo zavreči tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, ne da bi se spuščalo v odločanje o njeni utemeljenosti.