Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Stroške sodnega depozita mora plačati tisti, ki jih je povzročil - materialnopravni pogoji sodnega depozita se presojajo po čl. 327 - 335 ZOR.
Pritožbi se deloma ugodi in se izpodbijani sklep pod tč. 2. spremeni tako, da stroški v zvezi s sodnim pologom znašajo 270.000,00 SIT in v tč. 3. razveljavi.
V ostalem delu se pritožba zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se sodni depozit v znesku 685.500,00 SIT nakaže nasprotnemu udeležencu.
Nadalje, da je stroške, nastale v zvezi s sodnim pologom v znesku 325.000,00 SIT, dolžan trpeti nasprotni udeleženec, ki je dolžan predlagatelju povrniti tudi stroške v znesku 55.000,00 SIT.
Zoper tak sklep se pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov ter v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njegovi pritožbi ter izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno odločanje. V pritožbi nasprotni udeleženec navaja, da se pritožuje, ker mu ni bil vročen niti predlog niti sklep o sodnem pologu, niti ni bil obveščen, da bi lahko znesek iz sodnega pologa dvignil. Zaradi tega ni mogel ugovarjati pristojnosti sodišča. Sodišče bi moralo nasprotnega udeleženca pozvati, da se izjavi o depozitu. Nasprotni udeleženec zaradi tega podrejeno predlaga vrnitev v prejšnje stanje. Nasprotni udeleženec se pritožuje tudi glede stroškov postopka, saj po ZOR nosi stroške izpolnitve dolžnik, razen če jih je povzročil upnik. Predlagatelj ni poskušal denarja nakazati nasprotnemu udeležencu, temveč ga je nakazal njegovemu pooblaščencu, kateremu je že pred tem odpovedal pooblastilo. Po čl. 332 ZOR bi moralo sodišče nasprotnega udeleženca pozvati, da dvigne denar. Podrejeno se nasprotni udeleženec pritožuje tudi glede stroškov, ki so odmerjeni previsoko, saj je sodno takso za prvo leto plačal predlagatelj, tako da sodne takse znašajo 270.000,00 SIT.
Predlagatelju tudi ne gredo stroški. Taksa za leto 1999 se ne bi smela zaračunati, saj je nasprotni udeleženec zahteval vrnitev denarja že aprila 1999. Pritožba je deloma utemeljena.
Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR) predvideva materialne pogoje za sodni depozit v čl. 327 do 335. Eden izmed pogojev je upnikova zamuda (prvi odstavek čl. 327 ZOR), to je primer, kadar upnik brez utemeljenega razloga noče sprejeti izpolnitve. V konkretnem primer je bilo ugotovljeno (sodba Okrajnega sodišča v Kranju, P 446/95 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 478/98), da je nasprotni predlagatelj po takratnem pooblaščencu neupravičeno zavrnil vračilo kupnine, kot posledico razdrtja pogodbe in so tako obstojali materialnopravni pogoji za sodni depozit, tako da so neutemeljene trditve v pritožbi, da temu ni tako.
Neutemeljeno se nasprotni udeleženec sklicuje, da mu niso bila vročena sodna pisanja, ko pa iz spisa izhaja, da je bilo vročanje ustrezno, glede na to, da nasprotni udeleženec ni sporočil spremembe naslova. Vrnitev v prejšnje stanje, ki jo predlaga nasprotni udeleženec v pritožbi, ni mogoča, ker so pretekli vsi roki, saj se vrnitev v prejšnje stanje lahko zahteva v 15 dneh, ko je prenehal vzrok zamude, najkasneje pa v 3 mesecih od dneva zamude (drugi in tretji odstavek čl. 117 ZPP). Neutemeljeno se nasprotni udeleženec sklicuje na določbo čl. 174 ZNP, da ga bi bilo sodišče dolžno pozvati, da se izjavi o depozitu, ko pa ni bilo nobene ovire, da bi nasprotni udeleženec sam zahteval, da sprejme sodni depozit, saj je ves čas pravdnega postopka P 446/95, vsaj od odgovora na tožbo vedel, da je predlagajoča stranka sporno kupnino položila na sodni depozit, kot izhaja iz citirane sodbe.
Po določilu čl. 332 ZOR stroške depozita plača upnik (v konkretnem primeru nasprotni udeleženec), kolikor presegajo stroške izpolnitve, ki jih mora plačati dolžnik. Ker je stroške depozita povzročil nasprotni udeleženec, ker je neupravičeno zavrnil plačilo kupnine, mora v posledici tega plačati sodne takse za sodni depozit, razen za prvo leto, saj je takso v naprej plačala predlagajoča stranka (drugi odstavek tarifne številke 33). Neutemeljena je trditev, da bi bilo potrebno plačati takso za dve leti, ko pa se začeto leto šteje za celo leto (drugi odstavek tar. št. 33). Je pa pritožba utemeljena zoper višino takse v delu, v katerem je sodišče takso, ki jo je že plačal predlagatelj, prevalilo na nasprotnega udeleženca. Ob pravilni uporabi tarifne številke 33 in številu točk 5000 in vrednosti točk za posamezno leto znaša pravilna taksna obveznost za leto 1996 - 60.000,00 SIT (5000 x 12), 1997 - 67.500,00 SIT (5000 x 13,50 SIT), 1998 - 67.500,00 SIT (5000 x 13,50 SIT) in 1999 - 75.000,00 SIT (5000 x 15,00 SIT), skupaj 270.000,00 SIT. Nepravilna je tudi odločitev o povrnitvi stroškov predlagatelju v znesku 55.000,00 SIT, ko pa slednji sploh ni zahteval povrnitev stroškov. O povrnitvi stroškov pa sodišče odloči na izrecno zahtevo stranke.
Glede na navedeno je bilo pritožbi deloma ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti pod tč. 2. izreka glede višine stroškov, ki znašajo 270.000,00 SIT ter sklep razveljaviti pod tč. 3. glede povrnitve stroškov, v ostalem pa pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (čl. 365 tč. 2 in 3 ZPP v zvezi s čl. 37 ZNP).