Jedro

Tožena stranka je v ponovnem postopku upoštevala napotke sodišča, ki je njeno odločbo z dne 27. 7. 2020 odpravilo iz procesnih razlogov, medtem ko v materialno-pravno odločitev ni poseglo in je tožena stranka v ponovnem postopku odpravila kršitev pravice stranke iz 9. člena ZUP in s tem odpravila ugotovljeno kršitev pravil upravnega postopka. Tožena stranka je ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila, tožniku pa je pred sprejemom svoje odločitve omogočila seznanitev s predlogom imenovanega odvetnika A.A. za razrešitev z vsemi prilogami, vendar tožnik v danem roku svojega odgovora ni vložil, niti ni zaprosil za podaljšanje danega roka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo, ki je izdana v ponovljenem postopku po sodbi Upravnega sodišča št. I U 1326/2020 z dne 10. 11. 2020, je tožena stranka v izreku pod točko I odločila, da razreši odvetnika A.A. nudenja brezplačne pravne pomoči tožniku na podlagi odločbe, št. Bpp 36/2019 z dne 3. 7. 2019, in hkrati v izreku pod točko II še ugotovila, da tožnik ni več upravičen do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: bpp)

2. V obrazložitvi navaja, da je bila tožniku z odločbo Bpp 36/2019 z dne 13. 2. 2019 dodeljena bpp za pravno svetovanje in zastopanje na prvi stopnji v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 821/2017 zaradi preizkusa ocene dela. Za nudenje bpp mu je bila sprva določena odvetnica B.B. iz Odvetniške družbe C. d.o.o. iz Ljubljane. Ker je tožnik naknadno preklical dano pooblastilo za zastopanje izbrani odvetnici v navedeni zadevi na podlagi substitucijskega pooblastila, je tožena stranka navedeno odvetnico s posebno odločbo Bpp 36/2019 dne 3. 7. 2020 razrešila dolžnosti nudenja bpp in istočasno tožniku s seznama odvetnikov, ki nudijo brezplačno pravno pomoč, dodelila odvetnika A.A. iz Ljubljane. Vendar je imenovani odvetnik toženo stranko dne 1. 10. 2019 obvestil, da s tožnikom ni mogel vzpostaviti kontakta, kljub večkratnim poskusom tako po elektronski kot tudi z redno pošto, saj se je pošta vrnila na odvetnikov naslov, ker je tožnik ni dvignil, zaradi česar ni prišlo niti do sklenitve pooblastilnega razmerja, ker mu tožnik ni podpisal niti pooblastila za zastopanje. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzame 10. in 11. odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP) ter opiše potek postopka v zadevi, v kateri je tožena stranka že dvakrat odločila, sodišče pa je v upravnem sporu obe njeni predhodni odločitvi odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Pri odločanju v tokrat ponovljenem postopku je tožena stranka skladno z napotki sodbe št. I U 1326/2020 z dne 10. 11. 2020 tožnika seznanila še s prilogami dopisa odvetnika A.A., in sicer z izjavo o navedbah tožeče stranke z dne 23. 12. 2019, elektronskimi sporočili z dne 27. 8. 2019, 19. 8. 2019, 23. 8. 2019 in 2. 9. 2019, obvestilom o preložitvi naroka in vabilom na čimprejšnji sestanek z dne 30. 8. 2019, obvestilom o nezmožnosti predložitve pooblastila z dne 26. 9. 2019 in obvestilom o neuspešni vzpostavitvi stika z upravičencem z dne 27. 9. 2019, ki ji jih je v dokazne namene predložil odvetnik A.A.. Istočasno je tožnika pozvala, da se v danem roku 5 dni izjasni glede priloženih dokazov v zvezi z navedbami odvetnika A.A.. Po ugotovitvi tožene stranke je bil tožniku navedeni poziv osebno vročen 7. 12. 2020, vendar se tožnik v danem roku na njen poziv z dne 18. 11. 2020 ni odzval, tako da se je postavljeni rok neuspešno iztekel 12. 12. 2020. Glede na navedeno je tožena stranka na podlagi 11. odstavka 30. člena ZBPP izdala izpodbijano odločbo o prenehanju upravičenosti do brezplačne pravne pomoči. 3. Tožnik nasprotuje odločitvi tožene stranke v izpodbijani odločbi, zoper katero vlaga tožbo iz razlogov po 1., 2. in 4. alineji 2. odstavka 33. člena ZUS-1. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka. V tožbi uvodoma obširno opiše svoja stališča v zvezi z vodenjem zadevnega postopka in dotedanjih odločitev tožene stranke in tudi naslovnega sodišča v konkretnem primeru. Toženi stranki očita, da naj bi potvorila dejansko stanje. Posledično naj bi potvorila izpodbijano odločbo, medtem ko naj bi v pretekli odločbi lagala s tem, ko je navajala, da je tožnik šele po preteku 15 dnevnega roka odgovoril toženi stranki. Razen tega ji še očita, da naj bi v nasprotju z izrekom sodbe št. I U 1892/2019 z dne 28. 1. 2020 v ponovljenem postopku ponovno odločila, ne da bi tožniku omogočila izjasniti se o navedbah odvetnika glede predmetne zadeve. Opisano ravnanje tožene stranke po stališču tožnika v celoti potrjujejo njegove navedbe, da je tožena stranka nasprotovala citiranima sodbama Upravnega sodišča št. I U 1892/2019 z dne 28. 1. 2020 in I U 1326/2020 z dne 10. 11. 2020. To, da se je zadevni delovni postopek nadaljeval dne 13. 10. 2020, po stališču tožnika odraža jasen naklep tožene stranke, da v nasprotju z določili zakona tožniku odvzame možnost zastopanja z odvetnikom, kljub izpolnjevanju vseh predpisanih zakonskih pogojev. Tožnik izpostavlja dejstvo, da je naslovno sodišče v predmetni sporni zadev doslej že dvakrat ugodilo tožniku, a se po stališču tožnika ni nikoli opredeljevalo do ravnanja tožene stranke, ki je po stališču tožnika protipravno. Ker je tožena stranka pri svojem tretjem odločanju tožniku končno predložila vse navedene priloge, je s tem uspela odpraviti edino pomanjkljivost, do katere se je naslovno sodišče v svojih dveh citiranih sodbah opredelilo. Kolikor se naslovno sodišče zaveda svoje zakonite vloge, bi po svojih predvidevanjih tožnik v konkretnem primeru s tožbo v celoti uspel. 4. Tožena stranka je po pozivu sodišča na podlagi določil 38. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) v danem roku predložila predmetne upravne spise, odgovora na tožbo pa ni vložila.

5. Stranka z interesom, odvetnik A.A. iz Ljubljane, v odgovoru na tožbo navaja, da se opredeljuje le do tožbenih navedb, ki so v neposredni povezavi z njim, oziroma se navezujejo na neuspešno komunikacijo med njim in tožnikom. Zavrača tožbeni očitek, da podpis pooblastila in sestanek ni bil mogoč zaradi sodnih počitnic. Sicer drži, da je sestanek, ki bi moral biti 28. 8. 2019, on sam z elektronskim sporočilom prestavil na 30. 8. 2019, vendar pa se tožnik na predmetno elektronsko sporočilo, kot tudi ne na vsa kasnejša sporočila, ni več odzival. Razen elektronskega sporočila tožnika z dne 7. 8. 2020, v katerem je tožnik sam predlagal, da se dogovorita za sestanek po 20. 8. 2020 ter da komunicirata preko elektronske pošte, od tožnika ni prejel nobenega odgovora ali pojasnila, zakaj ne bi mogel podpisati pooblastila ali se udeležiti kateregakoli predlaganega termina. Sodne počitnice, ki s tožnikom nimajo nobene zveze, zagotovo niso bile ovira, da se tožnik ne bi zglasil na sestanek ali podpisal pooblastilo. Poudarja, da je po prejemu poziva sodišča, da predloži pooblastilo tožnika za zastopanje, o tem še istega dne tožnika obvestil po elektronski pošti, saj je tožnik sam predlagal tak način komunikacije, nato pa 30. 8. 2019 še po pošti, pri čemer se je pošiljka vrnila, ker je tožnik ni dvignil. Tožnik se na nobenega od navedenih pisanj ni več odzval. Tožnik ga o domnevnem zdravstvenem stanju ni nikoli obvestil, niti mu ni v zvezi s tem predložil nobenega dokazila, s katerim bi lahko zaprosil za podaljšanje roka za preložitev pooblastila. Ne drži, da ni predlagal svoje razrešitve, saj je to storil takoj, ko je bilo jasno, da pooblastila ne bo mogel predložiti v postavljenem roku iz razlogov, ki so na strani tožnika in o katerih imenovanemu odvetniku ni bilo nič znanega.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Sodišče uvodoma ugotavlja, da med strankama ni sporno, da je bila izpodbijana odločba izdana pri tretjem odločanju tožene stranke v ponovnem postopku po pravnomočnih sodbah Upravnega sodišča št. I U 1892/2019 z dne 28. 1. 2020 in I U 1326/2020 z dne 10. 11. 2020, s katerima sta bili odpravljeni obe predhodni odločbi, ki sta obe vsebovali v izreku sedaj izpodbijane odločbe identična izreka. Sprejeto odločitev tožena stranke ponovno utemeljuje na stališču, da so za razrešitev postavljenega odvetnika za nudenje bpp po odločbi BPP 36/2019 z dne 3. 7. 2019 izpolnjeni predpisani zakonski pogoji iz 10. in 11. člena ZBPP.

8. Sodišče je že v pravnomočni sodbi št. I U 1892/2019 z dne 28. 1. 2020 (v obrazložitvi pod točko 10 do 13) podalo razlago splošnega načela zaslišanja stranke po 9. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP), katerega določbe se v zadevi uporabljajo v skladu z 2. odstavkom 34. člena ZBPP. Po tej določbi je treba, še preden se izda odločba, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev. Organ, ki v zadevi odloča, ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom (tretji odstavek 9. člena ZUP). Stranka se lahko o dejstvih in okoliščinah izjavi le v primeru, če se seznani z vsemi pravno relevantnimi dejstvi, na podlagi katerih organ sprejme svojo odločitev ter če ima možnost razbrati, v kakšnem smislu bo določeno dejstvo pravno relevantno. Vrhovno sodišče RS1 je sprejelo stališče, da možnost izjave pomeni pravico stranke, da navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njenemu uspehu v postopku. To pravico pa lahko izkoristi le, če sta izpolnjena dva pogoja: če ve, v kakšnem kontekstu bodo dejstva uporabljena in če ve, kakšne dodatne okoliščine bi lahko v zvezi z njimi navedla. Vrhovno sodišče RS je hkrati opozorilo, da se pravica do izjavljanja ne nanaša le na dejanske, temveč tudi na pravne vidike zadeve. Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa. Na to odločitev pa, poleg pravno relevantnih dejstev, vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo upravni organ uporabil in kako jih bo razlagal. 9. V tej zvezi je sodišče v citirani sodbi št. I U 1892/2019 z dne 28. 1. 2020 (v obrazložitvi pod točko 11) posebej poudarilo, da je tožena stranka tedaj izpodbijano odločitev sprejela po tem, ko je prejela predlog za razrešitev odvetnika A.A., vendar pa tožena stranka pred izdajo tedaj izpodbijane odločbe tožnika sploh ni seznanila z navedbami odvetnika, saj niti iz izpodbijane odločbe niti iz predloženega upravnega spisa ni bilo razvidno, da bi bil tožnik še pred izdajo tedaj izpodbijane odločbe sploh seznanjen s predlogom odvetnika A.A. za njegovo razrešitev iz razlogov na tožnikovi strani, tako da v konkretnem primeru tožnik ni imel niti možnosti, da bi se izjavil o navedbah odvetnika A.A.. S tem pa, ko mu tožena stranka ni dala možnosti, da bi se izjavil o relevantnih dejstvih in okoliščinah, je bila storjena absolutna bistvena kršitev iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, zato je sodišče tedaj ugodilo tožbi na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 in odpravilo tedaj izpodbijano odločbo, zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponovni postopek skladno s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1, z napotkom, da mora tožena stranka v ponovnem postopku ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti in torej tožnika seznaniti s predlogom odvetnika A.A. za njegovo razrešitev ter mu dati možnost, da se o tem izjavi ter šele nato ponovno odločati o predlogu za razrešitev imenovanega odvetnika.

10. V (drugič) ponovljenem postopku je sodišče v citirani sodbi št. I U 1326/2020 z dne 10. 11. 2020 (v obrazložitvi pod točko 10) ugotovilo, da tožena stranka pred ponovno odločitvijo v zadevi ugotovljene kršitve načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP ni odpravila, saj bi namreč morala tožniku skupaj s predlogom odvetnika A.A. za razrešitev vročiti tudi vse priloge, s katerimi je odvetnik A.A. izkazoval neuspešno vzpostavitev stika s tožnikom. Sodišče je izrecno izpostavilo (v obrazložitvi pod točko 12), da tožena stranka, s tem ko pred ponovno odločitvijo v zadevi tožniku ni vročila vseh prilog, pač pa mu je posredovala le dopis odvetnika A.A. brez prilog, tožniku ni dala možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo tedaj izpodbijane odločbe, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP. Zato je sodišče znova na podlagi 3. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo tožbi in odpravilo tedaj izpodbijano odločbo, zadevo pa vrnilo toženi stranki v ponovni postopek v skladu s 3. odstavkom 64. člena ZUS-1. 11. Po presoji sodišča je tožena stranka v ponovnem postopku pred izdajo sedaj izpodbijane odločbe ustrezno oziroma v zadostni meri sledila napotkom sodišča v sodbi št. I U 1326/2020 z dne 10. 11. 2020, v kateri je bil toženi stranki dan jasen napotek, da mora pri odločanju v ponovnem postopku odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti, torej tožnika seznaniti tudi s prilogami, ki jih je odvetnik A.A. priložil predlogu za razrešitev in mu dati možnost, da se o tem izjavi ter šele nato ponovno odločati o predlogu za razrešitev. Dejstvo, da je tožena stranka tako ravnala, med strankama niti ni sporno, saj tožnik v tožbi (na str. 10, 5. odstavek) to tudi sam navaja. Med strankama torej ni sporno, da je tožena stranka, še preden je v zadevi ponovno odločila s sedaj izpodbijano odločbo, tožnika seznanila tudi s prilogami, ki jih je odvetnik A.A. priložil predlogu za razrešitev ter dala tožniku tudi možnost, da se v danem roku o tem izjavi. Med strankama tudi ni sporno, da je tožniku določeni petdnevni rok za odgovor brezuspešno potekel, saj v danem roku, ki se je iztekel dne 12. 12. 2020, tožnik odgovora ni vložil in tega v tožbi ne izpodbija, niti glede tega ne navaja kakorkoli drugače. 12. Ker je tožena stranka v ponovnem postopku, z izpodbijano odločbo z dne 16. 12. 2020, upoštevala napotke sodišča, ki je njeno odločbo z dne 27. 7. 2020 odpravilo iz procesnih razlogov, medtem ko v materialno-pravno odločitev ni poseglo in je tožena stranka v ponovnem postopku odpravila zgoraj navedeno kršitev pravice stranke iz 9. člena ZUP in s tem odpravila ugotovljeno kršitev pravil upravnega postopka, je sodišče tožbo tožnika na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno, ker je presodilo, da je tožena stranka ugotovila vsa pomembna dejstva in okoliščine konkretnega primera, se do njih opredelila in svojo odločitev ustrezno obrazložila, tožniku pa je pred sprejemom svoje odločitve omogočila seznanitev s predlogom imenovanega odvetnika A.A. za razrešitev z vsemi prilogami, vendar tožnik v danem roku svojega odgovora ni vložil, niti ni zaprosil za podaljšanje danega roka. Sodišče je v zadevi odločilo na seji senata brez oprave glavne obravnave skladno s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega upravnega akta med tožnikom in toženo stranko niti ni bilo sporno, tožbene navedbe o domnevni nezakonitosti drugih odločb tožene stranke pa so v konkretnem primeru brezpredmetne, saj je dopusten predmet tega upravnega spora zgolj uvodoma navedena izpodbijana odločba.

1 VSRS Sklep X Ips 326/2014 z dne 25. 11. 2015.